Čustvovanje živali
Zaznavanje dogodkov, na katere se odzovemo, imenujemo čustva. Rodimo se brez njih, naučimo pa se jih s posnemanjem, zato se pozneje logično odzivamo na dražljaje iz okolice in na notranje dražljaje, ko čustva sprožajo naše misli. Čustvo spremlja poseben način dihanja, in to ne le pri človeku, temveč tudi pri živali; prav po dihanju laik najlaže prepozna čustveno stanje posamezne živali.
Včasih neposredno izražanje čustev ni bilo zaželeno, psi in mačke pa so veljali za primitivne, a koristne živali, ki človeka varujejo, lovijo zanj, ga grejejo in ne nazadnje izkazujejo svojo čustveno pripadnost domu. Ljudje, ki ne živijo v stiku s hišnimi ljubljenčki, menijo, da zdajšnji odkrit čustveni odnos posameznikov s hišnimi ljubljenci po svoji intenzivnosti presega njihove odnose s soljudmi. A skrbniki hišnih živali ne dvomijo v to, da imajo njihovi psi in mačke čustva in da se ta čustva razlikujejo od njihovih. Razumejo in vzgajajo jih spontano, po svojih občutkih. Čim bolj je žival komunikativna, tem bolj čustveno nabito je tudi sporazumevanje z njo.
Nedoumljivih čustvovanj psov in mačk se lotevajo tudi znanstveniki, ki do svojih domnev prihajajo na podlagi videnih čustvenih reakcij živali na posamezne izzive. Etologija, veda o živalskih vedenjskih vzorcih, se v številnih plasteh stika prav z raziskovanjem čustev živali. Nekateri etologi trdijo, da čustva ne vplivajo na živali, druge zadovoljuje dejstvo, da živali svojih čustvenih izkušenj ne morejo analizirati, o večnem iskanju natančnih odgovorov in o tipanju te tematike pa govori tudi dejstvo, da je pri poimenovanju živalskih čustev izvzeto človeku pripadajoče besedišče. Tako na primer srečo živali nadomešča zadovoljstvo, osamljenost pa ločitvena tesnoba.
Čustvene izkušnje se odvijajo v enem od najbolj primitivnih delov možganov, ki jih imajo poleg človeka tudi vse druge vrste sesalcev. Vendar ni nujno, da je enaka možganska struktura sposobna opravljati enake naloge kot pri ljudeh. Lobanjo in možgane imata pes in mačka razvite drugače, njihova čustvovanja so drugačna, vendar vrsti primerno odlično razvita. Ta čustva niso merljiva z našimi, naša pa niso ustrezen vatel za živalska čustva. Naša čustva v primerjavi z živalskimi niso bolj kompleksna, so le najustreznejša za naše doživljanje sveta. A tako kot otroci, ki potrebujejo vidni vzorec čustev staršev, da ga lahko posnemajo, tako se tudi živali učijo sodelovati s človekom
na načine, ki so človeku prikupni in ljubi, pri čemer pa pogosto ne gre za koristoljubje, ki ga živalim tako radi pripisujemo.
Danes se vse bolj uveljavlja mnenje, da imajo hišne živali, kot so psi in mačke, enaka čustva kot ljudje. Temu prepričanju prispevata svoj delež tudi močno razvit trg opreme za male živali in okolje, ki spodbuja vzgojo otrok pri razumevanju živalskih čustev. Obstajata dva, nasprotujoča si pogleda na čustva živali: antropomorfiziranju ali prenašanju izrazov s človeka na živali je pripomogel Walt Disney, temu trendu pa je sledilo oblačenje psov in lakiranje nohtov mačkam, ter drugi, behavioristični pogled, pri katerem raziskovalec upošteva le to, kar je izmerljivo, vidno in dokazljivo. Nekje vmes pa je skrbnik hišne živali, ki svojega ljubljenca sproti spodbuja k še izrazitejšemu kazanju čustev. Raziskovalni in analitični razmislek, a hkrati instinktivno prepoznavanje trenutnega razpoloženja hišne živali se namreč prav tu srečata v isti osebi. Skrbnik živali zlahka prepozna smehljaj psa in srečno mačko, ker žival pozna in živi z njo. V svoje prepričanje in neizmerljiva dognanja ne sili nikogar verjeti, temveč dejstvo uporabi za sporazumevanje z svojo živaljo za štirimi zidovi. Šele ko živali ne boste razglašali za nekaj, kar niso, in ko si boste prenehali želeti, da bi bile to, kar ne morejo biti, boste izkusili razumevanje njihovega čustvovanja.
