Družina Škrabec iz Ribnice
»Sladek sadež v čokoladnem objemu - kot srečanja, odeta v prijateljstvo in lepe namene. Prijetno je, ko jih čas raztaplja do sladkega bistva.« Ta misel je zapisana na poslovnem darilu podjetja Riko – v njem pa sta po dve suhi slivi z orehi in preliti s čokolado. Nobeno drugo darilo ne bi družine Škrabec bolje predstavilo - spoštovanje dela, skrb za kulturo in dediščino ter negovanje toplih medosebnih odnosov, »stranski učinek« tega pa je uspeh.
Stanislav Škrabec je ime, ki ga povezujemo z dvema uspešnima možema: najprej z 1844. leta rojenim frančiškanskim menihom, vodilnim jezikoslovcem svojega časa pri nas, gojiteljem rož - v Slovenijo je prinesel gladiole, gojil je tudi vrtnice - in pisateljem. Ta slavni pater pa je tudi prastric Staneta Škrabca, zelo uspešnega in priljubljenega direktorja Rika iz Ribnice. Kljub upokojitvi se pri 78. letih še vedno vsak dan hodi iz Hrovače pri Ribnici »na delo« v Ljubljano – na sedež Janezovega podjetja Riko. Pravi, da to počne z veseljem, saj je vse življenje delal in ne zna živeti drugače. Ugleden in uspešen gospodarstvenik je tudi njegov starejši sin Janez, njegov mlajši brat Stanislav, ki ga kličejo Staš, je zaposlen v podjetju Hiše Riko v Ribnici, sicer pa je tudi lastnik družinskega posestva.
Rodbina Škrabec izhaja iz vasi Škrabče na Blokah; od tam so se preselili v Ribnico, kjer je bil rojen Anton Škrabec, ki je kasneje je dobil meniško ime Stanislav. V spomin na delo pra-pra strica je Janez Škrabec obnovil njegovo domačijo ter ji vdahnil življenje s kulturno, komunikacijsko in poslovno vsebino.
Oče uglednega patra je bil spreten trgovec, ki je deloval predvsem v Karlovcu. Zgodilo se je, da je iz vode rešil sina tamkajšnjega bana in v zahvalo so mu ponudili plemiški naslov, ki pa se mu je odrekel zato, ker bi to za seboj potegnilo tudi ogromne stroške. Vrnil se je v Ribnico in je naprej redil vole ter trgoval z njimi. Oba sinova je študiral, toda mlajši je zgodaj umrl zaradi zastrupitve, drugi pa je šel v semenišče.
V Ribnici je bil rojen tudi naš sogovornik Stane Škrabec, poleg njega so bile v družini še štiri sestre. Njihov oče je bil nekaj časa banski svetnik, nato pa župan v Ribnici, mama je bila sestra župana Velikih Lašč. Kljub zvenečim naslovom pa so bili vsi zelo delavni in tudi Stane je moral še kot otrok zgodaj zjutraj najprej pokositi, nato pa v šolo. Po vojni, ko so jim vzeli premoženje, sta se oče in mama morala umakniti; za pet let sta odšla v Argentino, za otroke pa je skrbela teta.
Družbena odgovornost na skrivaj
Po končanem šolanju je bila njegova prva služba v Kočevju, po poroki pa je
odšel z ženo in sinom Janezom na drugi konec Slovenije - v Vozila Nova Gorica. Tam pa se je rodil še Staš. Vendar si je želel nazaj, v Ribnico; poleg tega se je v tistem času v gorah smrtno ponesrečila ena od njegovih sester. Priložnost za vrnitev se je pokazala, ko je Kovinarsko podjetje Ribnica zašlo v težave, Stanislav Škrabec pa je vedel, da ga bo uspešno izvlekel iz težav. Vodenje je prevzel 1. maja, ko je imelo podjetje 50 milijonov realizacije; ob koncu leta pa so dosegli že 600 milijonov realizacije! Ker so se podali tudi na tuje trge, so ime spremenili v prepoznavno in kratko – Riko. Po dveh letih so že izvažali v Nemčijo. V Jugoslaviji je bilo takrat šest uveljavljenih podjetij za snežno mehanizacijo in v enem samem letu je Riko postal najboljši. Stane Škrabec je živel za službo; med njegovimi prijemi, da bi prišel do najboljše predstave o poslovnih partnerjih, so bila kosila z osebnimi šoferji predstavnikov, ki so obiskovali Riko! Dragocene so bile tudi informacije o »vedenju« v Rusiji – med drugim so ga opozorili, naj ne telefonira iz hotela ali pisarne – le iz javne govorilnice ….
Takrat podjetja še niso delovala »družbeno odgovorno«, toda Riko je že znatno vlagal v šport, kulturo, v infrastrukturo … Med drugim so odkupili stavbo zdravstvenega doma, čeprav je niso potrebovali, da je Ribnica dobila nov zdravstveni dom. Na njegovo pobudo se je našla marsikatera prava rešitev in pot do nje – če ni šlo povsem legalno, so »si naročili« račun za cesto, ki naj bi jo uničili njihovi tovornjaki, in tako sofinancirali modernizacijo cestišča … Pomagali so tudi Onkološkemu inštitutu, še zlasti pri financiranju kongresov, sofinancirali so izobraževanje pokojnega dr. Godine v ZDA, pa še bi lahko naštevali. Spominja se, da je leta 1984 kar 64 odstotkov nacionalnega dohodka občine Ribnica ustvarilo podjetje Riko. Ni čudno, da jih je nepričakovano obiskal Matija Maček. Ogledal si je proizvodnjo in direktorju dejal: »Dobro delate! Nič ne poslušaj tistih iz Ljubljane, ti delaj po svoje, pa bo!«
Podjetje je veliko vlagalo v znanje (podelili so kar 1200 štipendij), pa tudi v razvoj; povezali so se z Inštitutom Jožef Stefan in s fakulteto za elektrotehniko (za ruskega partnerja so izdelali tudi prvega robota!)
Kaj je več – predsednica ali direktor?
Družina Staneta Škrabca je dolgo živela v bloku sredi Ribnice. Tudi letovali so v Rikovih počitniških zmogljivostih. »Ker nikoli nisem točno vedel, kdaj bom lahko družino peljal na morje, smo morali v stanovanje, ki je bilo pač prosto takrat, ko sem utegnil na dopust; ponavadi pa so bili to slabši prostori. Enkrat smo bili vsi štirje kar v garsonjeri,« se spominja Stane Škrabec. Ni čudno, da sta otroka mislila, da je v podjetju bolj pomembna predsednica ene do komisij kot pa njun oče.
Stane Škrabec je veliko časa preživel v službi in za službo – za sinova je zato skrbela predvsem mama. Njen oče, sicer rojen v Hrovači, živel in deloval pa je kot zdravnik v Brežicah, je bil ljubitelj likovne umetnosti ter strasten zbiralec slik; zbiratelj je tudi Janez. Po poroki se je gospa Škrabec posvetila družini; otroka sta bila zelo pridna, oba sta z odličnim uspehom tudi maturirala. »Mama ni hodila v službo, kar je bilo za naju super – vedno naju je pričakala s kosilom, se z nama učila, nama pomagala …,« pripoveduje Staš. Z očetom sta bila otroka povezana drugače – jemal ju je s seboj v družbo prijateljev, ki jih zelo spoštuje. Staš se spomni, da mu je bilo lepše med očetovimi prijatelji kot med vrstniki in pogovori v gostilni so bili tako zelo zanimivi! Janez pa se spominja, kako je družina hodila v gledališče, kako mu je oče razkazoval kulturne in arhitekturne znamenitosti Ljubljane: »Imenitno se mi je zdelo, če smo srečali kake ugledne može, kot je bil tudi Janez Menart. Ker je bil z našim očetom v marjanišču, sta obujala spomine …« Otroka je vzel s seboj tudi na kako službeno pot, kar je bila za njiju posebna šola.
Janez in Staš
Janez je od malega vedel, da hoče v biznis, zato so mu med počitnicami omogočili obiske tujih dežel - s poletnim delom si je zaslužil žepnino, hkrati pa se je učil še jezika. »S študijskega potovanja po ZDA je z ladjo poslal domov 400 kilogramov knjig! Nekatere med temi so šele zdaj prevedene v slovenščino,« pripoveduje oče. Janez se spomni, da ju je oče rad pohvalil in povedal, kaj vse znata in kako pridna sta. Na njune vragolije pa je reagiral mirno in »konstruktivno.« Stašu se je v spomin zapisal dogodek, ko je oče na javnem prostoru zasačil Janeza, da kadi. Ni zaropotal, kot bi bilo pričakovati, ampak mu je z naslednjega potovanja prinesel »šteko« dobrih cigaret; sicer pa je Janeza kajenje kmalu minilo.
Janez je šel po očetovi poti; povsem je predan delu, hkrati pa rad pomaga ljudem … Tako kot oče vlaga v kulturo, ima izjemen estetski posluh in razumevanje za širše dobro. »Naš oče je moj vzornik – naju z bratom je naučil pošteno delati, pokazal nama je prave vrednote in naju vzgajal v spoznanju, da je vsak sam svoje sreče kovač. Skozi njega sem kmalu razumel, da mora človek najprej dati, da lahko tudi kaj pričakuje. Ko govorim o družini, lahko rečem, da mi je bog dal vse najlepše in hvaležen sem za to,« prijazno pove Janez Škrabec. Poezija, pohodništvo, šport, kultura pa še marsikaj - poleg dela - osmišlja njegovo življenje, ki pa – tako kot očetovo – pogosto mineva na službenih poteh po širnem svetu.
Staš je iz drugačnega testa, vendar je njegov pogled na očeta enak: »Imam najboljšega očeta – liberalnega, dobrohotnega, čudovitega. Je tudi odličen dedek mojima otrokoma.« Kljub temu, da je očeta vedno občudoval, pa je »pazil«, da sam ne bil tak kot on – preveč zaposlen, veliko odsoten, neprestano zakopan v delo. »Zavidal sem lahko njegovim sodelavcem, za katere je zelo skrbel. Tudi če je prišel s poti pozno ponoči, je bil ob pol šestih zjutraj prvi v tovarni.« Staš opaža, da tudi njemu vse bolj zmanjkuje časa za mnoga veselja – včasih je veliko pel, dobro kuha, rad ima naravo (z bratrancem imata tudi konje in tudi posestvo kar sam pokosi …) Med jutranjim tekom je pred tremi leti srečal medvedko, ki ga je napadla: »Samo branila se je …,« jo vzame v bran. Čeprav je bil kar hudo ranjen, govori z naklonjenostjo do teh kosmatincev in vesel je, da je »njegova medvedka« odnesla celo kožo.
V družini imata za babico in dedka posebno mesto vnuka! Še vedno pa je rezerviran čas za prijatelje – z njimi se Stanislav sreča ob sobotah in nedeljah v ribniški gostilni, goji pa tudi srečanja – tako imenovana »omizja« z ljubljanskimi prijatelji. Tu pa tam pa ga pot zanese v gozd na meditativno »srečanje« z dedom, ki se je tam smrtno ponesrečil. »Dobro je, če imajo otroci poleg staršev tudi tete, strice in stare starše; meni je ded zelo manjkal …« Ponesrečil se je pred njegovim rojstvom, toda skozi pripovedovanja se je stkal med njima prav poseben odnos. Tako gre zgodba iz roda v rod, prepletajo se nevidne niti, ki so tesnejše in močnejše od vsega.
