Naše legende Mija Škrabec Arbanas
Ribnica na Dolenjskem je kraj, ki ni znan le po suhi robi. Tu so doma tudi znameniti Škrabci. Morda še najmanj medijsko znana, toda globoko vpeta v ustvarjanje najbolj poslušanega radia pri nas, Vala 202, je novinarka Mija Škrabec.
»Moje otroštvo je bilo srečno. Ob hiši je tekla reka Bistrica in v njej smo se vsi otroci naučili plavati. Spomnim se, da smo imeli prvi televizor v Ribnici in tako se je vsa 'gasa' pri Škrabčevih režala Culetu Pokornemu in drugim junakom beograjske komedije. Otroci smo lahko zaslužili kak dinar tako, da smo suhorobarjem vžigali nekakšna znamenja na šatuljice in lesene krožnike.«
Ni je bilo proslave, na kateri Mija ne bi nastopila. Zato se je že veliko pred maturo poigravala z mislijo na poklic igralke. Videla je vse filme, ni zamudila nobenega gostovanja ljubljanske drame v Ribnici; zaljubljena je bila v gledališče, požirala je TV serije, všeč sta ji bila James Dean in Montgomery Clift. »Misel na igralsko akademijo je bila dokaj močna, vendar mi je šolski psiholog odsvetoval vpis, saj je bil naval na študij igre velik in le redkim je uspelo prodreti skozi zahtevno sito sprejemnih izpitov. Višja politična šola pa je prav takrat postala FSPN - fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo. To bo tisto pravo, sem si rekla, predvsem novinarstvo, seveda! Oče je bil proti, saj je imela šola močan političen predznak in naj bi po njegovem mnenju postala sužnja režima. Po pogovoru z psihologom pa se je omehčal in tako sem pristala v desetem nadstropju študentske stolpnice na Titovi 102. Moji vrstniki so bili Drago Mislej Mef, Vinko Vasle, Manca Košir, pa Sonja Grizila in skupaj smo ustvarjali študentsko glasilo Težka sapa. Če je vsake toliko časa 'crknil' lift, je bilo zelo težko priti v deseto nadstropje in tako ni bilo težko najti pravega naslova za naš časopis.«
Resno novinarsko delo pa je Mijo čakalo na Radiu Ljubljana. Leta 1972 so takratni radijski modreci Marjan Vodopivec, Vojko Novak in Marjan Krišelj po vzoru beograjskega Minimaxa - Milovana Ilića in aforista Petra Radovića zastavili drugi radijski program, zabaven, brez zabetoniranih shem in osvobojen togih političnih vzorcev. Za začetek le v soboto dopoldne, kmalu pa je vse skupaj preraslo in z leti trdega dela, volje in znanja številnih sodelavcev postalo najbolj poslušana frekvenca v Sloveniji. Val 202 je dobil ime po valovni dolžini oddajnika na Šancah na Ljubljanskem gradu, ki ga že zdavnaj ni več.
»Kot nalašč, pravi izziv za mlado, zeleno novinarko, ki se je morala še veliko naučiti. No, naletela sem na čudovite radijce, na Julko Vahen, Vilija Vodopivca, Staneta Ureka. Kar dve leti sem bila nekakšna senca Daretu Miliču, zgledovali smo se po radijskih 'športnikih', ki so se do takrat edini oglašali v živo in s terena. Moja prva anketa za Val 202 je bila o kinu Sloga, v katerem so v tistih časih vrteli erotične filme. Tja se je hodilo bolj na skrivaj, zdaj pa je Radio nenadoma javno spregovoril o filmski erotiki. Nepopisno!«
Takrat je bilo potrebnega sila veliko dela, govornih vaj in dokazovanja, da so te spustili k mikrofonu. »Tudi tehnično ni bilo tako imenitno in zakomplicirano, tako da sem včasih kar sama potegnila kable in vse pripravila za neposreden prenos. Na programu so bili poleg odličnih moderatorjev še realizatorji, denimo vrhunska režiserja Aleš Jan in Gregor Tozon, pa Koks Bellotti, Lojze Kožar. Sama imenitna radijska imena, od katerih sem se ogromno naučila. V radijski hiši so nas sprva imeli za zabavno gospodinjski program, ki pa je počasi pridobival vse večjo veljavo. Postajali smo čedalje bolj poslušani, obdelovali smo teme za skoraj vse okuse in želje. Zadnje čase, vsaj za moj okus vrtimo preveč 'mlade' glasbe. Tako smo izgubili starejšo generacijo poslušalcev. Res je težko ustreči vsem. Smo pa nedvomno daleč pred 'šopkom' komercialnih radijskih postaj, ki jih je odločno preveč in seveda nikakor ne dosegajo ne govorne in ne glasbene kakovosti nacionalnih radijskih programov.«
Kljub štiridesetim radijskim letom dela Mija še vedno rada pride v službo. »Pravzaprav uživam vsak dan. Še posebej ob velikih dogodkih, ki so zaznamovali čas, v katerem živimo. Obisk Clintona, papeža, osamosvojitev, plebiscit ..., vse to sem spremljala in bila malo tudi sama udeležena ... Pravi mali orgazmi.«
Leta 2003 smo ji kolegi, združeni v Društvu novinarjev Slovenije, podelili nagrado za življenjsko delo. Njena poklicna kakovost in predanost delu sta to vsekakor zaslužili. Pa še nekaj, kar danes zelo pogrešamo: ljubezen do radijskega medija, odlično poznavanje njegovih zakonitosti in izkušnje Mija Škrabec Arbanas nesebično prenaša na mlade rodove.
