Mitja z visokega morja

Zgodbe | jun. '11

Ljudje, ki živimo na kopnem, imamo drugačna merila kot ljudje, ki živijo na otokih, in še bolj drugačna od tistih, ki živijo na morju. Ko poslušate ali berete o dogodivščinah pomorcev, je najbolje, da se prepustite in uživate, ne da bi razmišljali, kaj od tega je res in kaj je plod fantazije. Mi, suhozemci pač ne moremo razumeti, kako je, če tri dni in noči garaš na ladji, ki pleše pod nogami, če spuščaš in dvigaš jadra, medtem ko ti voda teče za vrat, v nos in ko oči ne vidijo drugega kot gore vode, ki se dvigajo nad premcem, s katerim se zdi nemogoče, da bi preplezal in se prebil skozi val, velik kot trinadstropna hiša. Kdor tega ni doživel, pač ne ve in ne razume, kako je na oceanu.

Imam sošolca, ki je po maturi izginil neznano kam. Nekaj let pozneje je nekdo izvedel, da je v Nemčijo šel v teniskah, tam od vrat do vrat prodajal knjige in počasi iz tega naredil podjetje. Da je neznansko obogatel, so pravili. Da se mu je pridružil brat, je pred desetletji pisalo v nekem časniku, s katerim sta prišla na Švedsko v podjetje Swan, kjer se še vedno spominjajo, kako je bilo, ko sta prišla po barko. Prišla sta dva Jugoslovana, so rekli, s črnim mercedesom, v črnih, usnjenih jopičih in vsak s svoj potovalko. Swan 65, najmodernejša jahta tistega časa, je takrat stala milijon mark in je bila daleč najdražja serijska barka na svetu. In ker sta se skregala zaradi barve, sta pač kupili dve barki, eno belo in eno zeleno.
Desetletje pozneje se je širila po Ljubljani zgodba o tem, da naš sošolec živi na morju, na jahti z bazenom, da je prestopil med muslimane, da ima tri žene in toliko denarja, da sploh ne ve, kam z njim ... Desetletja so nam, njegovim sošolcem in sošolkam v solznem Podalpju burile domišljijo fantastične zgodbe o njem. Potem smo dobili internet. Malo surfanja po njem in glej ga, tička, našli smo ga, se z njim povezali, ga zmamili, da je prišel na sestanek, ki ga imamo mi, preostali sedemdesetletniki vsak mesec v Šestici.
Prišel je med nas, ostarele, plešaste, trebušate, nekatere zavaljene, s podbradki in s tretjimi zobmi, vse skupaj pa prekrito z upokojensko tančico pudra, šminke, frizerskih dosežkov, oblek iz razprodaj ... Nič posebnega nismo mi, ki se pripravljamo na 50. obletnico mature.
Sošolec, dajmo mu končno že ime, Mitja Mehle, na medmrežju znan kot Michel, je torej treščil v Šestico z devetletno hčerko, ki govori le portugalsko (ena od žena je iz Brazilije). Mitja sam pa, kot da se je čas zanj ustavil; namesto sedem kaže štiri križe, mišice kot jeklo, brez grama maščobe, zagorela, od vetra usnjata koža, košati lasje in razkuštrana brada, pa bleščeče lastno zobovje, nebrzdan glas in glasen smeh, ki je spravljal v zadrego njegove nekdanje sošolke. Včasih so se kar obrnile stran, zavijale z očmi, fantje pa ..., hja, zavist je bila več kot očitna.
Mitja domuje na prekooceanski barki. Njegova domovina so oceani, njegovo prepričanje samostojnost, neodvisnost in samozadostnost. Njegova barka, imenovana Independence, lahko zdrži na morju nekaj let, ne da bi kje pristala. Ni čudno, da se Mitja vozi čez Atlantik tako, kot se mi peljemo v sosednje mesto. Atlantik je preplul 18-krat, Pacifik 8-krat, nekje v njem ima celo svoj otok, v Panami pa urad, iz katerega posluje prek interneta. Na spletni strani vidim, da uspešno oddaja, posoja in prodaja predelane jahte vseh vrst; od 15.000 do 50.000 dolarjev stane najem jahte za teden dni. Kdor ne verjame - vse je na internetu. A na njegovi ladji se z njim vozijo njegove tri žene in dve hčerki, od katerih je ena lani morala v šolo, saj se zasebni učitelji niso obnesli, druga pa bo morala čez kako leto za njo.
Že dolga leta so ženske njegova edina posadka. Bolj so čiste, bolj natančne, bolj odgovorne; ne pijejo, ko pridejo na kopno; ne zapravljajo, zmorejo vse, kar zmorejo moški; vztrajne so in pogumne. O ženskah Mitja govori spoštljivo in z ljubeznijo. Njegove žene, kot jim pravi, se spoznajo ne le na jadra, ampak tudi na motor in orožje.
Za varnost ima Mitja na ladji dva ostra psa, z jeklom zaprte odprtine in seveda orožje. Hujši od vode in valov so namreč pirati, ki jih je povsod dovolj. Tudi na visokem morju, ob obalah pa, sploh ni da bi govoril. In piratov je povsod dovolj. Takih, kot jih poznamo iz pomorskih zgodb, in novodobnih, to pa so po navadi denarja lačni državni uradniki obmorskih in otoških državic. Imajo izkaznice, uniforme, orožje in sredi morja ustavijo barko, pregledajo in včasih tudi oropajo ... Nešteto bark takole za vedno izgine s posadko vred, pravi Mitja. On sam, opremljen z nekaj temno obarvanimi pasovi iz borilnih veščin, je zanje trd oreh in doslej se je znal izogniti najhujšim nevšečnostim, čeprav je na začetku svojega pomorskega življenja naivno padel v nemarno zgodbo, ki so mu jo zakuhali trije rojaki, najeti kot mornarji. Madež, ki je ostal v mednarodnih kartotekah, še zdaj ni izbrisan. Mitja seveda ni bil kriv, kar je na koncu tudi uradno dokazal. Njegove dogodivščine na morju in na kopnem bodo drugo leto izšle v knjigi, ki jo piše v nemščini in mi jo po poglavjih pošilja v branje.
Mitja Mehle Misha je drugačen od vseh, kar sem jih spoznala v svojem življenju. Živi tako, kot mu je ljubo. Ne pristaja na konvencije. Njegov življenjski moto, ki ga ni mogoče živeti na kopnem, je totalna svoboda duha in telesa. Inteligenca mu prinaša dovolj sredstev, da mu omogoča način življenja, kakršnega ljubi. Je resničen avanturist, ki se z avanturizmom ne postavlja in ne živi od njega. Skratka, je Slovenec, ki je ušel v drugačen svet.