Ples kot poklic in konjiček

Zgodbe | jun. '11

»Vsako gibanje pomaga do vitalnosti, da ostanemo duhovno sveži in telesno gibčni. Ples je zame najlepše, prvinsko gibanje, ob katerem se počutim živega, srečnega in zdravega. Plešem že od študentskih let, ko sem se pridružil Akademski folklorni skupini France Marolt,« pravi Mirko Ramovš, ki je dolga leta preučeval in raziskoval zgodovino in razvoj plesnega izročila na Slovenskem ter se ukvarjal z njegovo oživitvijo in predstavitvijo.

Rojen Ljubljančan, doma z Ježice, ki je bila v njegovi mladosti vas nad Savo, je odraščal ob »plesnih« zgodbah svojih staršev. Bil je najmlajši od petih otrok, postržek. Njegov oče, čevljar, je zelo rad plesal, mati, šivilja, pa ne. Vendar je očeta na veselicah, ki sta jih sicer le redko obiskovala, vedno spodbujala, naj gre plesat in pri tem ni bila prav nič ljubosumna.
Mirko Ramovš je začel plesati v sedmem razredu nekdanje klasične gimnazije in se dobro spominja, da so se pri plesnih vajah učili tudi skupinski ples z imenom »pelesglaj«, ko sta po dva para plesala skupaj v vrsti. Ko je kasneje na terenu raziskoval ljudske plese, je naletel na različico tega plesa z imenom »paraglajs«. »Plesi so vedno prihajali k nam in ljudje so jih radi plesali in sprejemali za svoje,« pravi Mirko Ramovš, ki je po izobrazbi profesor slovenskega jezika s književnostjo. Za diplomsko nalogo je prejel študentsko Prešernovo nagrado. »Takrat bi lahko nadaljeval  strokovno pot na fakulteti, vendar se za to nisem odločil. Življenje sem sprejemal tako, kot se mi je ponujalo. Že med študijem sem se pridružil folklorni skupini, ker se mi je zdelo smiselno, da se ukvarjam še s čim drugim, kar mi bo zapolnilo življenje, pogrešal pa sem tudi družbo. Prvo leto sem bil pri plesu neroden, potem pa se mi je odprlo. V skupini sem skrbel tudi za noše in tako se je začelo moje intenzivnejše ukvarjanje s plesom,« se spominja prvih začetkov svoje poklicne poti.
Vojsko je služil v Bileči in v tamkajšnji  gimnaziji je učil mladino slovenske ljudske plese, kar se mu je zdelo prijetno, saj mu ni bilo treba prebiti ves čas v vojašnici. Tudi v oficirski šoli so ustanovili folklorno skupino in tam je njene člane učil šopske plese, ki so jih plesali na proslavah. Ko se je vrnil domov, je na prošnjo Marije Šuštar, ki je vodila plesni del folklorne skupine, začel uvajati v ljudski ples skupino novincev. Tako se je začelo njegovo strokovno izpopolnjevanje pri »Maroltovcih«. Med tem je pet let poučeval slovenski jezik na osnovni šoli Zvonka Runka v Spodnji Šiški.

Raziskovalec in učitelj ljudskih plesov
Vendar je usoda nanesla, da je raziskovanje plesov postalo njegov poklic, saj je kot etnokoreolog postal sodelavec Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU, hkrati pa je prevzel strokovno in umetniško vodstvo Akademske folklorne skupine »France Marolt«, ki nosi ime po svojem ustanovitelju. »Marolt je v slovenskem ljudskem plesu iskal avtohtone korenine, vendar jih je bilo malo, saj smo večino plesov prevzeli od drugod in jih po svoje preoblikovali. Veliko teh plesov sem našel v arhivu, zapisala jih je moja predhodnica Marija Šuštar, na svojih terenskih poteh pa sem spoznal veliko novih, jih zapisal in jih pozneje predstavil javnosti s skupino, v kateri sem kot plesalec začel svojo plesno zgodbo. Kot raziskovalec sem želel predstaviti celotno izročilo slovenskega ljudskega plesa tudi na odru, pri čemer sem pazil, da se predstavljeno izročilo ne bi preveč odmaknilo od zapisanega.« Delo na terenu je bilo zelo zanimivo. Sprva ni imel avtomobila, zato je moral peš od vasi do vasi, od hiše do hiše. Potrkal je na vrata in če so bili ljudje pripravljeni kaj povedati, zapeti in zaplesati, je bil vesel in hvaležen. Včasih je šel celo do župnika, ki je potem ljudem pri maši naročil, naj gospoda, ki raziskuje in zbira ljudsko izročilo, lepo sprejmejo. »Doživetja z mojih raziskovalnih poti so prijetna in nepozabna. V času mojega raziskovanja je bila ljudska pesem na podeželju še zelo živa, življenje je bilo skromno, toda pristno in iskreno. Raziskoval sem vaško, kmečko kulturo. Vendar sem danes prepričan, da bi bilo treba raziskovati tudi mestno, ker so tudi v meščanskem okolju živeli zanimivi plesi in se okolju primerno razvijali in spreminjali, žal pa sem bil na inštitutu edini etnokoreolog,« se spominja Mirko Ramovš. Veliko je pisal in objavljal v strokovnih revijah, med drugim je objavil izbor plesnih zapisov »Plesat me pelji« in sedem knjig z naslovom »Polka je ukazana. Plesno izročilo na Slovenskem«, ki prinašajo predstavitev plesnega izročila po posameznih pokrajinah. Za arhiv Glasbenonarodopisnega inštituta je z opisi in kinetografijo (pisavo za zapisovanje ljudskih plesov) prispeval velik del zapisov z vsega slovenskega etničnega ozemlja in zanje pripravil sistematično urejen katalog.
Upokojil se je pri sedeminšestdesetih letih, kar pa seveda ne pomeni, da je delo povsem odložil. Še vedno pride za nekaj uric na dan na inštitut, saj je težko kar naenkrat zapreti vrata za seboj. »Znanstveno delo teče naprej, svoje znanje skušam prenašati na svojo naslednico,« pravi Mirko Ramovš, ki še vedno ob priložnosti zapleše na vajah folklorne skupine, kamor hodi dvakrat na teden. Umetniško vodstvo pa je prepustil Tomažu Simetingerju, ker je prepričan, da morajo mlajši nadaljevati ustvarjalno delo, saj imajo drugačne poglede na prenašanje izročila. Še vedno pa sodeluje z nasveti in včasih prevzame tudi kako vajo, če je potrebno. Prav tako z nasveti pomaga različnim folklornim skupinam predvsem pri pravilni izvedbi ljudskih plesov.
V prostem času se rad sprehaja po poljih in cvetočih travnikih na Ježici. Rad bere, saj ima doma bogato knijžnico, na televiziji pa so mu všeč dokumentarni filmi. Skupaj z Brankom Fuchsom načrtuje zbirko ljudskih plesov z naslovom »Med Bočem in Pohorjem« in še marsikaj drugega, če bo dopuščalo zdravje.