Kdor zna videti lepote narave
Tisti trenutek, ko se upokojimo, napoči čas, ko končno lahko počnemo to, kar smo si od nekdaj želeli. To je za vsakogar največje razkošje. Objemimo ta čas z obema rokama, ker je to obdobje nekaj posebnega in dano nam, da ga uživamo.
Ciril Velkovrh zna uživati. Že kot mladenič, rodil se je leta 1935 na Vrhovcih, je bil navdušen matematik in ljubitelj narave. Pred koncem srednje šole je razredničarka predlagala njegovi mami, naj gre fant raje študirat matematiko kot geodezijo, saj je za ta študij potreben le svinčnik in papir, za študij geodezije pa so potrebni še gojzarji. Ker je njegova mati že tako težko preživljala svoje štiri otroke, bi si namreč gojzarje težko privoščili ...
In tako je pri štiriindvajsetih letih postal profesor matematike. Po diplomi je tri leta poučeval matematiko na ekonomski srednji šoli v Trbovljah, potem pa skoraj 25 let vodil matematično knjižnico na ljubljanski univerzi. Leta 1992 pa se je predčasno upokojil.
Član Planinskega društva je postal že leta 1951, ko je prvič stopil Triglav. Kako zelo so ga zasvojile lepote gorskega sveta, ni slutil nihče. Ko je leta 1994 uredil še zadnji Planinski vodnik po Slovenski planinski poti, je izbruhnila njegova skrita strast: s fotoaparatom se je odpravil v planine; najprej za kratek čas, da ujame kaj lepega, potem je naletel na nekaj lepih kapelic - in se je začelo ... Ne le kapelice, tudi cerkve, cerkvice, razpela, križi, freske … Očarala ga je tudi gorska flora.
In sklenil je: vsi fotografi imajo svoje vizitke, razglednice, zakaj jih ne bi imel tudi sam! Natisnili so mu prvi dve razglednici. Za prvo je izbral motiv kamnitega križa na Sinjem vrhu. Za drugega pa ga je navdušila žena Elica. To je bilo je kužno znamenje pri Colu, ki stoji pod »slovenskim orehom«. Prvo razstavo je pripravil v knjižnici Prežihov Voranc na Viču s pomočjo prijatelja Franceta Zupana, umetnostnega zgodovinarja in gorskega reševalca. Obilica dela, ki ga je vložil v razstavo, je poplačala množica obiskovalcev. In takšnih razstav je bilo doslej že več kot 400. V tem času je nastalo več kot 600 fotografij in diapozitivov z najrazličnejšimi motivi z njegovih potepanj.
Na vem, ali so nevidne poti, ki nas pripeljejo drug do drugega naključje ali usoda. Le kdo bi vedel ... Ko je Ciril Velkovrh je pred dvajsetimi leti potreboval naslovnico za knjigo Matka, v kateri so razvedrilne naloge za matematike, je prav tedaj poslušal je radijsko oddajo o moji slikarski razstavi. Novinar je omenil, da ga razstavljena dela spominjajo na Gasparijeve slike, zato me je Ciril tudi poiskal. Z naslovnico je bil zadovoljen on, bila sem zadovoljna tudi sama. Od takrat sva oba že marsikaj počela, on je med drugim napisal tudi dve knjigi. Ob najinem zadnjem srečanju mi je podaril tisto z naslovom Gore in spomini ostanejo. Iz njegovih dogodivščin je mogoče razbrati, kako lepo se je vedno znal vživeti v nepredvidljive dogodke in v srečanja z različnimi ljudmi. V knjigi Glej, kako lep je ta naš svet, ki je izšla leta 2007, pa predstavlja svoje najboljše fotografije. In verjetno v teh dneh, ko gore vabijo k potepanju, Ciril Velkovrh spet ubira samotne gorske poti, od koder se bo vrnil s polnim nahrbtnikom dogodivščin ...
