Nenehno tuhtanje ni dobro
»Neprestano nekaj tuhtam, vrtam, mozgam, razmišljam. To me je začelo močno vznemirjati,« mi je pred nedavnim potožila 78-letna znanka. Videla sem, da je res prizadeta in da na različne načine išče pomoč in izhod iz zagate.
»Namesto da bi se trudila zaspati, razmišljam o vsemogočem, najbolj pa o neprijetnih rečeh: o krizi v zdajšnjem času, o naraščanju pohlepa, napuha, zavisti, egoizma na splošno in v mojem okolju. To neprestano tuhtanje pripisujem tako svoji starosti, kot krizi, ki jo doživljam zadnja leta. Otroci me obiskujejo poredko in kot vdova sem čedalje bolj osamljena. V materialnem smislu mi nič ne manjka, naučila sem se živeti skromno. A mračne misli me kar naprej vznemirjajo,« v solzah sklene pogovor.
Kar nekaj časa sem razmišljala o tem pogovoru. Kaj naj ji rečem? Kot psihologinja tudi nerada svetujem na hitro. Svetovalec prevzame odgovornost za nasvet, sicer pa gospe niti ne poznam dovolj dobro. Zato le razmišljanje bolj zase kot za druge.
Vemo, da lahko veliko dejavnikov sproži osebno krizo. Ti dejavniki lahko tičijo v človekovi osebnosti, drugi spet so zunaj njega; in še in še bi lahko naštevali. Vedeti pa tudi moramo, da se vsak posameznik na svoj način bojuje proti stresnim vplivom in neprijetnim občutkom. Nekateri se jim postavijo po robu in poiščejo izhod, drugi pa o tem nemočno tuhtajo. Zato bom o znankinem stanju poskušala le sočutno razmišljati, pri čemer upam, da bodo te misli v pomoč tudi komu drugemu, ki ravna podobno kot ona.
Naše misli se pogosto vrtijo okoli problemov in težav, na katere ne moremo vplivati. Prav zato nas duševno močno obremenjujejo.
»Zakaj se to dogaja prav meni,« razmišlja veliko ljudi. To jih vznemirja in jim krati spanec. Tuhtanje postane navada, ki onemogoča pozitivno razmišljanje.
Nemška psihoterapevtka prof. Annetta Randenborgh tak način razmišljanja imenuje »moj extra stres«. Zato lahko tako tuhtanje povzroči celo psihosomatske težave, kot so motnje spanja, glavobol, celo strah pred siceršnjimi vsakodnevnimi dejavnostmi.
Vsak človek ima skrbi. Nekateri večje, drugi manjše in vsi razmišljamo o tem. Vendar je pomembno, da o svojih skrbeh trezno razmislimo, presodimo, iščemo rešitve, ne pa da o njih zgolj tuhtamo in jih v nedogled premlevamo.
Tuhtanje ne reši problemov, jih le poglobi. Vodi nas v nekakšen začarani krog.
Preusmeritev misli
Nemška psihologinja Tanja Bender je posebej preučevala posledice takšne odzivnosti. Če smo nagnjeni k tuhtanju, je najpomembneje, da se tega čim prej zavemo, ugotavlja, da zaznamo, da nas to vznemirja in utesnjuje.
To je prvi korak, da preusmerimo svoje misli. Misli lahko preusmerimo na različne načine. Lahko se, denimo, osredotočimo na tiktakanje ure.
Pove tudi, kako v takih primerih ravna sama: »Če se me kdaj pa kdaj loti neproduktivno tuhtanje, si v mislih prikličem, da sem v čolnu na mirnem morju. Morje se blešči v sončni svetlobi in obletavajo me galebi. Občutek je enkraten. Nekaj časa uživam, nato se obrnem in zaspim.«
In kaj še pomaga v takih trenutkih? »Misli preusmerim v sprehod po gozdu, v opazovanje travniških cvetlic. Ob tem razmišljam, kako lepo mi je. Pomaga tudi preusmeritev pozornosti na lastno dihanje, na vdih in na izdih. Ob tem duševna napetost nekako popusti, zavestno dihanje pomiri telo in duha.«
Naj razmišljanje sklenem z mislijo Somerseta Manghama: »Iz česa je sestavljeno življenje? Iz tega, kar iz njega naredimo!«
Odprava negativnega tuhtanja pomaga vzpostaviti notranji mir.
