Prva pomoč pri manjših poškodbah
Toplo vreme nas zvabi v naravo, kjer pa kaj hitro lahko dobimo manjše poškodbe, pa tudi številni insekti prežijo na nas. Prispevki v medijih ustvarjajo vtis, da je življenje izjemno nevarno in da se brez zdravnika ne pozdravi nič. Naši strahovi pa so k sreči pogosto pretirani, saj zna telo samo poskrbeti za marsikaj in le včasih potrebuje nekaj naše pomoči.
Udarnine. Ko zadenemo v top predmet ali ko ta zadene nas, poškoduje tkiva pod kožo. Prizadeto mesto oteče, boli, zaradi podkožne krvavitve postopoma nastane modrica. Hujši udarci v trebuh, glavo, prsni koš zaradi možnih notranjih poškodb zahtevajo pregled pri zdravniku, manj siloviti udarci v okončine pa največkrat potrebujejo le počitek in hlajenje z ledom, ki zmanjšuje bolečine in oteklino. Z ledom krožimo po koži do trenutka, ko nastane rdečina, v ta namen lahko uporabimo tudi blazinice z gelom (»kriopak«), ki so na voljo v lekarni, ohladimo pa jih v hladilniku. Z njimi poškodbo hladimo prek tkanine. Prepovedano je hlajenje z neposrednim stikom globoko zamrznjenih stvari s kožo, saj lahko povzročimo omrzline.
Odrgnine. Nastanejo pri drgnjenju kože ob grobo podlago, tipičen primer je padec s kolesom, ko je po navadi poškodovana le površina kože, tako da peče, površinsko krvavi ali se rosi. Umazane odrgnine speremo s tekočo vodo ali očistimo s fiziološko raztopino, čvrste delce pa s pinceto poberemo iz rane. Rano sterilno pokrijemo z gazo in jo povijemo. Ran ne polivamo z alkoholom in jih ne mažemo s kremami. Če se rana vname ali ognoji, moramo k zdravniku.
Vreznine. Rezila in drugi ostri predmeti radi zaidejo tja, kamor ni treba, posebno izpostavljeni pa so pri kuhinjskih opravilih prsti naših rok. Plitve vreznine očistimo ali speremo s tekočo vodo in povijemo. Ker po prstih potekajo tetive, žile in živci, so bledica, mravljinčenje ali motena gibljivost prsta razlog za obisk zdravnika. Strokovno oskrbo rane prav tako potrebujejo, ki pulzirajoče krvavijo, katerih robovi so močno razmaknjeni in kjer skozi njih vidimo strukture pod kožo.
Opekline. Stik kože z ognjem, paro ali (pre)vročim predmetom povzroči opeklino na koži. Vse opekline so močno boleče, najblažje vidimo kot rdečino kože, globlje označujejo mehurji ali celo poškodbe struktur pod kožo. Osnovna oskrba opeklin je čim prejšnje hlajenje. Hlajenje ima prednost pred odhodom k zdravniku. Prizadeti del damo pod hladno tekočo vodo in ga hladimo, dokler peče. Kasneje lahko opeklino pokrijemo z obkladkom ali opeklinskim gelom. Obsežne ali globoke opekline morajo k zdravniku, prav tako opekline obraza ali tiste, ki se raztezajo prek sklepov.
Tujki v očesu. Če nam v oko zanese večjo količino prahu, mivko iz peskovnika in podobno, ga lahko speremo s sterilno fiziološko raztopino (doma tudi s tekočo vodo), posamezne tujke lahko nežno odstranimo z gazo. Zelo drobni delci se včasih skrijejo pod zgornjo veko. Tiste, ki priletijo v oko iz delovnega orodja, denimo iskre iz kotne brusilke, in ostanejo na sredini roženice, mora odstraniti zdravnik; enako velja za vse tujke, ki so se zapičili v katerikoli del očesa.
Zvini. Sklepe v pravilnem položaju držijo sklepne vezi. Močnejša sila v nepravo smer povzroči nateg ali natrganje teh vezi in takrat govorimo o zvinu sklepa. Zvin se kaže z bolečino, omejeno in bolečo gibljivostjo sklepa ter s postopnim otekanjem. Največkrat se srečamo z zvinom gležnja, ki nastane, ko se nam pri nerodnem koraku zvrne stopalo. Zdravljenje svežih zvinov zahteva hlajenje z ledom, elastični povoj ter počitek z dvignjeno okončino. Pri hujši poškodbi, deformaciji prizadetega sklepa ali nezmožnosti obremenjevanja, se je treba oglasiti pri zdravniku. Če nismo prepričani, ali gre za zvin ali zlom, ravnamo, kot da bi šlo za hujšo poškodbo.
Zlomi. Zlomov ne moremo dokončno oskrbeti sami. Naše ukrepanje je omejeno na oskrbo, ki v času do dokončne oskrbe pri zdravniku prepreči nastanek še večje škode. Zlom prepoznamo po oteklini, bolečini na pritisk, onemogočeni aktivni gibljivosti, lahko tudi po deformaciji poškodovanega dela ali gibljivosti na mestu, ki naj bi bilo čvrsto. Prizadeti del imobiliziramo z opornico (lahko tudi improvizirano), ki mora zajemati oba sosednja sklepa. Poškodovancev, pri katerih sumimo, da imajo poškodbo hrbtenice, ne premikamo, enako velja tudi ob sumu na zlom stegnenice ali poškodbo medenice, temveč nemudoma pokličemo nujno medicinsko pomoč.
Piki insektov. Če nanje nismo alergični, so piki zavoljo bolečin, otekanja in srbenja bolj nevšečnost, kot pa gre za ogrožanje zdravja. Ljudje različno reagiramo na ugrize insektov. Na vbodnem mestu opazimo od drobne pike pa do večje otekline. V prvi pomoči največkrat zadošča že hlajenje pičenega mesta, ob znakih alergije, kot so srbenje in izpuščaji po vsem telesu, otekanje ustnic in dušenje, pa moramo nemudoma poiskati nujno medicinsko pomoč.
Klopi. Od drugih insektov jih loči predvsem prenašanje nalezljivih bolezni, torej klopnega meningoencefalitisa in borelioze. Proti prvi bolezni se lahko vnaprej zaščitimo s cepljenjem, za boreliozo pa cepljenja ni, je pa bolezen relativno lahko ozdravljiva, če jo dovolj zgodaj začnemo zdraviti. Na vbodnem mestu vedno nastane vsaj manjša rdečina kot lokalna reakcija kože na vbod klopa in ni nevarna. Pozorni pa moramo biti, če se rdečina širi v okolico. Ko sredina zbledi, nastane znani obročasti izpuščaj, ki zahteva zdravljenje z antibiotiki. Ker pa ne gre za minute, ni potreben obisk pri zdravniku sredi noči, zadošča obisk v rednem delovnem času. Klopa lahko odstranimo s pinceto, če delček klopa ostane v rani, nasilno izdiranje ponavadi ni smiselno, saj se sčasoma izloči sam in ne predstavlja posebne nevarnosti.
Tetanus. Je bolezen, ki jo povzročajo toksini - strupi bakterije z imenom Clostridium tetani, ki vstopi v telo skozi poškodovano kožo. Bolezen ima hud potek, spremljajo jo krči, zanjo je značilna relativno visoka smrtnost, a je k sreči redka tudi po zaslugi učinkovitega cepljenja. Cepljenje zoper tetanus je pri nas v rednem programu cepljenj in zadnji odmerek cepiva ponavadi prejmemo ob polnoletnosti. Cepivo je učinkovito 10 let. Če je od cepljenja do poškodbe minilo več časa, moramo k zdravniku, zlasti pa tedaj, ko so rane umazane.
