Živali z demenco

Prosti čas | jul. '11

Dejstvo, da poleg ljudi demenca prizadene tudi živali, je manj znano. Živali, ki živijo v naravi, se z demenco spopadajo redko, poginejo namreč takoj, ko jim opešajo fizične moči, ki jim poidejo prej kot možganske. Demenca divjih živali je zanje smrtna, demenca negovanih hišnih ljubljenčkov pa je pogosto prezrta, saj ljudje spremenjeno vedenje pripisujejo starostni muhavosti živali.
Pri tretjini hišnih psov in mačk ugotavljamo očitne znake demence. Zaščitene, hranjene in pravočasno zdravljene živali dosegajo nadpovprečne starosti: majhni psi in mačke danes v povprečju doživijo šestnajst do dvajset let, srednje veliki psi pa med enajst do petnajst let. Starostnih težav hišnih živali je več, ker je populacija hišnih živali v Sloveniji številnejša, vzrok za večji odstotek zelo starih živali pa je v načinu ravnanja z njimi. Danes nanje skrbneje pazimo kot pred dvajsetimi leti, ko so bili psi in mačke prepuščeni pohajkovanju in lastni iznajdljivosti.
Znaki demence so vidni v spremenjenem vedenju živali. Tako pogosto zatavajo pred steno, ne vedoč, kam so namenjene. Zaradi težav z ravnotežjem hodijo z razkrečenimi nogami, način hoje pa povzroča številne padce, ob katerih dementne živali takoj pozabijo, zakaj so v ležečem položaju. Pogosto ne spoznajo skrbnikov, jih ignorirajo ali pa se ob stiku z znanimi ljudmi in živalmi počutijo ogrožene, so boječe ali napadalne. Značilnost dementnih hišnih ljubljencev je tudi spanje podnevi, zmedeno nočno pohajanje iz prostora v prostor, nočno renčanje, lajanje in mijavkanje, povečan ali zmanjšan apetit ter in nečistoča. Oskrba dementne živali mora biti strpna in drugačna, kot je bila dotlej. Kakovostna domača oskrba dementne živali je manj zahtevna kot oskrba te živali v srednjih letih, a zato nič manj pomembna, saj so ogrožene živali lahko ljudem tudi nevarne.

Prilagajanje je nujno
Hišne živali, ki kažejo vidne znake demence, potrebujejo pomoč. Zaradi pomanjkanja znanja, razumevanja starosti in kreativnosti izbrana veterinarska oblika pomoči živali pogosto ne pomaga in lajša zgolj stisko skrbnikov, ki bi naredili vse, da bi žival ostala del družinske skupnosti.
Stare živali se gibljejo počasneje, včasih je treba nanje počakati in načrtovati več časa za sprehode, ki pa morajo biti krajši. Ker žival teže nadzoruje mehur in črevo, mora biti v stanovanju več manjših stranišč, dementen pes pa potrebuje več izhodov za lajšanje potreb. Glasnim, lajajočim in mijavkajočim ljubljenčkom skrbniki ponoči pomagajo tako, da zanje puščajo prižgane drobne lučke v prostorih. Nekateri skrbniki zatrjujejo, da njihove živali moti nočna tišina, zato imajo prižgano televizijo ali radio.
Prehrana starih psov in mačk mora vsebovati manj beljakovin in več vlaknin, pomembno je tudi, da so grižljaji majhni in da jed vsebuje nekaj vode, saj dementne živali niso pozorne na žejo. Ležišča morajo biti podložena, da se žival ne ugreza vanje, saj nima več moči za odskok, zato večino svojih točk za počitek izbira kar na tleh.
Najpomembnejši pa je stik z živaljo. Čim več se skrbnik igra in pogovarja s svojo živaljo, bolj bo ta mirna in zadovoljna.