Ko vrtnar na rajžo gre …,

Prosti čas | jul. '11

... kar ne more čisto brez skrbi pustiti doma svojih rožic. V mislih si pogosto ne zna do konca razvozlati nekaterih zadreg: kdo bo zalival sobnice, komu zaupati vse balkonske nasade in čebrice,  kako nam lahko fizika in kemija priskočita na pomoč? Ker je oskrba z vodo med najpomembnejšimi poletnimi opravili, se temu v precejšnji meri posvečamo tudi v vrtnarskem branju za verjetno najbolj vročih osem tednov. Vas pa naj ne tarejo skrbi: rastlinstvo je del kar precej prilagodljive narave, zato uživajte, ko se odločite oditi na poletno potepanje!
Včasih človeka preprosto zasrbijo pete, zamika ga sprememba in poskuša se izviti iz vsakdanje monotone ustaljenosti. Z nekaj življenjskimi izkušnjami pravim, da celo najbolj ljubeč nepoklicni vrtnar ne more biti suženj svojih gojenk. Zato se jim včasih lahko za nekaj časa odreče, pa čeprav v najbolj vročem poletju. Lahko jih prepusti v oskrbo znancem in sosedom, poskusile pa bodo preživeti tudi same. V resnici jih na to že prej pripravimo, da bodo prišle v času, ko nas ne bo, v dobri kondiciji, zdrave in primerno oskrbovane. Seveda je ustrezno gnojenje v času rasti skupaj z zalivanjem »po pameti in potrebah« eno najpomembnejših opravil v poletnih dnevih. Vsekakor je suša premagljiva, če smo iznajdljivi pri izbiri in pripomočkih. Vrtnar naj bi bil vendarle praktično in inovativno bitje, multidisciplinaren v svojih dejavnostih. Za njegove dobre rezultate pa je treba poseči v botaniko, kemijo, vremenoslovje, celo v matematiko. Pri gospodarjenju z vodo in v boju s sušo pa je potrebne tudi nekaj znanja iz fizike.

Razgled nas obogati!
Pogled do obzorja je več kot sprehod do vrtnih plank, zato se kljub ohlapnemu mošnjičku odpravimo na pot, pa naj bo kratka ali malo daljša. Kdor je dojemljiv za lepoto in dobroto okoli sebe, se bo domov vračal še bogatejši. Tudi za vrtnarje to velja. Vedno se vračam z novimi vtisi, z novimi spoznanji in tudi z novimi posnetki. Celo takrat, ko se večkrat vračam v isti vrt ali park, vedno znova najdem drugačne motive in spremembe. Rastlinstvo živi in se menjava, človeški spomin pa tudi počasi kaj zabriše in ustvari prostor za novosti. Brez besedičenja vas torej povabim, da vsak dan vzamete pot pod noge, dokler vam služijo podplati. Gremo skupaj, vrtnarji in vrtičkarji, vsi ljudje dobre volje, skozi plevel in trnje, pri tem pa ne prezrimo cvetja!

Lončnice in sobnice
Sobnice, ki naj bi ostale približno tam, kjer jih imamo ponavadi, je dobro prepustiti človeku, ki ima kaj smisla za rastlinski svet. Dobra soseda je gotovo vredna vsaj toliko kot povprečno zanesljiva teta. Sicer pa lončnice že sami dobro zalijemo, preden se odpravimo na pot. Tiste v posodah z odtočnimi luknjami brez prevelikega tveganja prenesemo v kopalno kad, kamor natočimo za dva ali tri prste vode. Nekdo je priporočil tudi drugačno dolgoročno zalivanje: plastični pokrovček plastenke je preluknjal, da je nastala za debelino pletilke velika odprtinica. Z vodo napolnjeno plastenko je z odprtino navzdol potisnil v prst cvetličnega lončka in nenavadno kapljično namakanje je bilo nared. Za izvedbo ne dajem nikakršnega jamstva, vsekakor pa kaže preizkusiti zamisel. Nekaj podobnega je tudi s kapilarnim dovodom vode iz vedra s pomočjo debelega vrvičnega stenja do žejne lončnice. Tudi dejstvo, da rastline v glinenih posodah porabijo več vode kot tiste v plastičnih, je pomembno upoštevati pri preskrbi. Pa še na nekaj ne smemo nikoli pozabiti: rastline v majhnih posodah so vedno bolj ogrožene kot tiste v večjih!

Podstavki in pridvignjeni odtoki
Za balkonske zasaditve nam trg ponuja najrazličnejše izvedbe zabojčkov. Nekateri so v svoji izvedbi že kar nekoliko zapleteni, vendar so vse prefinjene domislice namenjene rastlinam in vrtnarju ter manj zahtevnemu zalivanju. Že najpreprostejši zabojčki s klasično izvedbo odtočnih lukenj in obvezno drenažo naj bi imeli velikosti ustrezne podstavke, ki zadržijo nekaj vode  za kratkotrajno sušno obdobje. Tisto pravilo, da stalna zamočvirjenost neizbežno povzroči gnitja korenin, seveda še vedno drži. Lepa pogruntavščina pri mnogih izvedbah balkonskih zabojčkov so na dnu v notranjost »potisnjeni« votli štrclji, pri katerih prebijemo vrh za odtok resnično odvečne vode, okolica pa je skupaj z rastnim substratom kot majhno akumulacijsko jezerce, ko zmanjka vode v zgornjih plasteh. Skupaj z agrogelom se tako rožice zanesljivo ne bodo presušile.
Vsekakor ostaja pomembna tudi izbira rastlin, saj so v vsakih vremenskih   razmerah najmanj prizadete tiste, ki se laže prilagajajo skrajnostim. Takšne so pelargonije in petunije, ki jim sonca nikoli ni preveč. Podobno je tudi z njihovim pogostim spremljevalcem, z moljevko (Plectranthus), ki je posebno priljubljena zaradi svoje vonjave, pa naj bo zelenolistna ali lepša pisanolistna različica. Celo včasih uveli poganjki teh rastlin ob koncu vročega dneva ne napovedujejo usodne prizadetosti, čeprav ravno ne kažejo simptomov odličnega počutja rastline. Po večernem zalivanju se bodo rastline čez noč osvežile in napetost v tkivu (turgor) se bo popolnoma obnovila. Iz tega sledi, da so vodenke ali fuksije že po naravi mnogo bolj občutljive in bi jim morali nameniti več pozornosti. Seveda pa ima na porabo vode odločilen vpliv prav senčnost ali osončenost, veter ali brezvetrno zatišje, relativna zračna vlažnost okolja.

Agrogel in rododendroni
Pri vrtnarjenju precej pogosto in za različne namene uporabljam popolnoma neškodljivo pridobitev sodobne kemijske tehnologije, superresorbcijske polimere ali agrogel, zato spet omenjam ta pripravek. Med drugim se je zelo dobro obnesel tudi pri mojih slečih, ki morajo rasti na zanesljivo nešotnem rastišču Slovenskih goric. To je rod zimzelenih listavcev, ki vse poletje krepko izhlapevajo vodo skozi listne reže, s svojimi nežnimi koreninicami pa so vezani na preskrbo z vodo le v sorazmerno tankem zgornjem delu rastnega substrata. K poletnemu preživetju jim vsako leto pomagam tako, da v vedru namočim nekaj agrogelovih kristalov, ki jih vnesem v prst, da niso izpostavljeni neposredni svetlobi. To storim tako, da z motičico naredim jamico v tla, dodam za pest zdrizastega zdroba in ga prekrijem s prstjo. Možna je tudi drugačna izvedba: v tla naredim dobrih 20 cm globoko luknjo s palico debeline metlinega držaja, ter vanjo vsujem za čajno žličko suhih kristalčkov. Luknjo zadelam in zalijem. Tako v prvem, kot v drugem primeru se v območju korenin ob dežju ali zalivanju ustvari več miniaturnih vodnih skladišč, od koder koreninice črpajo za svoje mokrotne potrebe. Sleči po cvetenju odženejo nove poganjke, ki ob pomanjkanju vode radi pokažejo znake uvelosti in takrat jim moramo priskočiti na pomoč z zalivanjem z deževnico. Še na nekaj je vredno opozoriti: tudi zimzelene rastline, kakršni so lovorikovci in sleči, vsako leto odvržejo nekaj listov, seveda le iz najstarejše generacije, tiste, ki je že odslužila. To je popolnoma normalno in zaradi porumenelega spodnjega nadstropja njihovih vej ni treba zganjati nobenega preplaha.

Trajnice v senci
Senčni deli vrta so praviloma znatno bolje preskrbljeni z vodnimi zalogami kot prisoje, zato se s tem ni treba posebej obremenjevati. Tam rastejo mnoge občutljivejše lepotice, kot so hoste in zdaj modne iskrivke (Heuchera) v sortah z mikavno barvitimi listi. Večinoma izvirajo iz severnoameriških goščav in nanje je vredno popaziti. Na soncu vsekakor niso ne srečne in tudi lepe niso. Bolj prilagodljive so plahtice (Alchemilla mollis je po pravici priljubljena in izredno lepa), ki se kar same lepo razraščajo v okolico. Nekatere senčne rastline pa dobro prenašajo presušitve, celo sušo. Vse, kar je v sorodstvu z našim zimzelenom, enostavno ne more omagati. Tudi šmarnice so zelo odporne, predvsem pa vse evropske vrste jetrnikov, ki zdaj s svojimi trirogljastimi listi kažejo mesta, kjer bo obilica cvetja že v najzgodnejši pomladi.

Skalnjak živi od rose
Za večino gorskega rastja je značilna skromnost in prilagojenost neprijaznim življenjskim razmeram, kar jih sili v nizko, blazinasto rast med gruščem in kamenjem. Pogosto se morajo s svojimi koreninami prebijati globoko v skalne špranje, zato jim je odveč obilje hranilne vrtne prsti, celo pogubna je. Po drugi strani pa imajo nekatere rastline podobno kot puščavskemu okolju prilagojene kakteje široko razpredene koreninice neposredno pod površjem in tako ulovijo vsako razpoložljivo molekulo vode. Tako zajemajo jutranjo roso, ki je v gorskem podnebju skoraj vsakodneven pojav in je dragocenejša od priložnostnega dežja. Zato jim v visokogorju suša ne pride do živega kljub vsakodnevni osončenosti in pogosti vetrovnosti, ki pospešuje transpiracijo. Brezhibno prepusten substrat, pa naj bo kisel ali bazičen, in obilno zračno vlago naj bi tudi v nižavju zagotovili alpinkam. Za občutljive izbranke iz visokogorja je vredno v skalnjak vgraditi primerne oroševalce.

Nekatere so lepe, druge strupene
Ob že doživetih in pričakovanih vročinskih valovanjih z malo dežja utegnejo pridobiti na pomenu predvsem rožice iz bolj ali manj stepskega naravnega okolja. Izkušnje nas učijo, da naj bo v vrtu del rastlinja namenoma izbran tako, da mu tudi suša ne bo mogla do živega. Ob takšnem izboru bodo rastline vsaj preživele in živahneje zaživele že po prvih kapljah vode. Prav po sušnih traviščih Severne Amerike rastejo številne lepotice, ki smo jih posvojili v evropskih vrtovih. Kar težko bi shajali brez vseh rudbekij in sorodnih ameriških slamnikov, cvetličarji bi bili prikrajšani za klasnati liatris. Od drugod so priromale stepske lilije (Eremurus) in nekatere vrste iz zdravilnega rodu po soncu hrepenečih homulic in hermelik. Tujim stepam precej podobne rastne razmere so kar na našem Krasu, kjer je na apnenčasti podlagi le skromna plast preperelin, vode pa pogosto ni niti za vzorec. Tam rastejo kar sami od sebe kosmatinci, bradate perunike, rmani, potonike, jesenček in nekaj travnih vrst. Iz tujih polpuščav smo dobili v naše vrtove lepo, vendar že na dotik izredno strupeno mlečkovko, ki pa se ji kljub njeni lepoti resnično rad izognem - skoraj po načelu: Boj se Danajcev, čeprav prinašajo darila.