V štirih dneh od Logatca do Ankarana
Orljevi so mlada družina iz ljubljanskih Guncelj. Oče Gregor je profesor športne vzgoje in uči na osnovni šoli, mama Neja je magistrica ekonomije in dela v banki, sin Aljoša je star 12 let, hči Maša pa bo vsak čas dopolnila 10 let. So veliki ljubitelji športa in narave. Med prvomajskimi prazniki so se namenili oditi peš na morje. No, ne ravno iz Ljubljane, pač pa so se peš podali na pot od Logatca do Ankarana.
Gregor je dva vikenda prej večji del poti prevozil z avtom in pripravil podroben potovalni načrt. Na dan odhoda so vstali zjutraj tako zgodaj , da je bilo zunaj še temno. Nadeli so si nahrbtnike z rezervnimi oblačili in obutvijo, malico, s čokolado, z energijskimi tablicami ter s steklenicami vode, dedi pa jih je z avtom odpeljal v Logatec. Del poti so prehodili skupaj s prijatelji Brecljevimi, ki pa so se morali drugi dan zvečer vrniti v Ljubljano, zato je družina Orelj pot nadaljevala sama.
Od vasi do vasi so hodili po poljskih kolovozih, med njivami in travniki in po makadamskih gozdnih cestah. Le tu in tam je bilo treba stopiti na regionalno cesto, kjer sicer ni bilo veliko prometa, a so kljub temu hodili previdno. Če so srečali domačine, so se ustavili in poklepetali z njimi. »Ljudje so v teh krajih tako prijazni,« pripoveduje Aljoša. »Vsi so nas spraševali, od kod smo in kam gremo in nas spodbujali.« Zanimalo me je, kako je šlo Maši, ki je bila najmlajša pohodnica. »Samo navaditi sem se morala na hitro hojo,« je povedala. »Najprej sem mislila, da se bomo bolj sprehajali, a vsi so hodili hitro in od časa do časa sem morala kar steči za njimi. Zato sem se potrudila hoditi enakomerno hitro in sem bila ves čas med prvimi.«
Medveda ni bilo na spregled
Ob bližnjicah so se jim nudili najlepši razgledi in prizori: travniki cvetočega regrata, livada narcis, rastišče velikega kosmatinca, cvetoči sadovnjaki in brsteči vinogradi, ograde z oslički in ovcami, pa pes, ki jih je spremljal ves dopoldan in so ga klicali Kane. Na poteh skozi gozd so nekajkrat naleteli na opozorilno tablo z napisom območje medveda. »Vaju je bilo kaj strah,« ju vprašam. »Malo že,« pravi Maša. »A imeli smo piščalke, da smo piskali in se glasno pogovarjali. Oči pa je rekel, da je najboljša obramba pred medvedom zaščitna krema bejžmedved, a jo je, žal, pozabil kupiti. Oči se vedno heca!«
Vsak dan so s krajšimi in daljšimi počitki hodili približno osem ur in prehodili kakih 20 kilometrov. Prvi dan so prišli do jame Pivke in prespali v avtokampu, drugi dan so prenočili v gostišču v Senožečah, tretji dan pa v youth hostlu v Kozini.
Vreme jim je bilo kar naklonjeno, bilo je sicer oblačno, a za hojo prav prijetno. Le prvi dan jih je malce močilo, tako da so morali dvakrat vedriti. A ne za dolgo; oblekli so si dežne plašče in šli naprej.
»Najbolj mi je bilo všeč na gradu Socerb, kjer smo iskali zaklad,« pripoveduje Maša. »In smo ga tudi našli! Zaklad je bil namreč pogled na morje! Vsi smo mu ploskali in mahali! Od tam proti Hrvatinom smo šli del poti po Italiji, ker je bilo bliže, pa ni bilo nič drugače kot v Sloveniji.«
V Ankaranu jih je pričakal dedi, ki jim je pripeljal svežo obleko in jim pustil avto, sam pa se je z vlakom vrnil v Ljubljano. »Dobro, da imamo našega dedija,« je ugotovil Aljoša. Dva dni so ostali v hotelu, da so se spočili in nakopali, potem pa se odpeljali domov.
Obe družinski babici sta bili seveda malce v skrbeh, zato sta vsak večer s poti dobivali tolažilna SMS sporočila. Eni od babic sta Aljoša in Maša navdušeno pripovedovala, kaj vse so videli in doživeli in dodala: »Drugič moraš z nami! Prav nič težko ni bilo, tak pohod bi zlahka zmogla tudi ti in dedi!«
