Otožni zvoki andskih piščali

Otožni zvoki andskih piščali

Prosti čas | jul. '11

Zlahka lahko rečemo, da glasba vsake dežele odseva značaj njenih prebivalcev. Če je salsa v Braziliji vesela in spogledljiva, tango v Argentini lep, a zapleten, potem andske piščali v Peruju kljub včasih veseli melodiji zvenijo otožno. In takšni so tudi staroselci visokih perujskih planot.
Stari Indijanec z mačeto v roki se je spretno prebijal med gostim rastjem, ki je v stoletjih preraslo stare inkovske poti tu, na pragu Amazonije. Strma, komaj prehodna pobočja, poraščena z gostim drevjem, prepletenim z ovijalkami, polna strupenih kač, so le počasi ostajala zadaj in trak deroče reke spodaj se je komaj kaj stanjšal. Tujec, ki mu je Indijanec utiral pot, mu je le s težavo sledil.
Petintridesetletni ameriški profesor, ljubiteljski arheolog, raziskovalec in avanturist Hiram Bingham je v vas ob reki prispel pred nekaj dnevi, namenjen naprej proti deževnemu gozdu, da bi tam našel Vilcabambo, zadnje zatočišče Inkov, otrok Sonca, ki so tja zatekli pred španskim pohlepom. Domačini ob reki, stisnjeni med visokimi hribi, niso točno vedeli, po čem sprašuje tujec, so pa vedeli, da se visoko nad vasjo, v sedlu med strmimi pobočji Stare in Mlade gore skrivajo zidovi mesta njihovih prednikov.
Po dolgih urah in neštetih pikih nadležnih komarjev sta se tujec in domačin v lepljivi vročini le prebila do prvih inkovskih teras in zidov in tam naletela na nekaj domačinov, ki so na terasah prednikov gojili koko, kvinojo in koruzo. Ko so se pri vrhu teras povzpeli na nekaj, kar je bilo podobno obrambnemu zidu, je Američan obnemel. Pred njim se je odprl pogled na trgu podoben, s travo poraščen prostor, ki so ga na eni strani omejevale napol podrte hiše, na drugi pa svetiščem podobne zgradbe. Neusmiljeno tropsko rastje je s svojim zelenim pokrovom zakrivalo oblike zgradb, neustavljive korenine pa so pod to odejo dodobra poškodovale nekoč brezhibne inkovske zidove.
Binghamu je bilo takoj jasno, da je pred njim neverjetno arheološko odkritje, morda celo odkritje stoletja. Vedel je, da ni našel Vilcabambe, ampak še mnogo več - sveto inkovsko mesto Machu Picchu.

Machu Picchu
Hiram Bingham se je nemudoma vrnil na univerzo Yale, leto kasneje, leta 1912 pa v strmine nad reko Urubambo pripeljal fotografe National Geografica in  pravcato armado arheologov, ki so se lotili dokumentiranja in čiščenja skritega mesta, govorice o njegovi lepoti pa ponesli v svet.
Skozi desetletja so restavratorji in domačini, ki so bili še vešči starodavnih skrivnosti obdelave kamna, mestu povrnili nekdanjo podobo in blišč. Američani pa so na svoje univerze odnašali številne izkopane predmete, s pomočjo katerih so odkrivali suhoparne podatke o času nastanka mesta in načinu gradnje. Kljub številnim nakradenim dragocenim predmetom pa nikoli niso odkrili tistega najpomembnejšega, bistva vsega – čemu je bilo mesto namenjeno. So tu vzgajali Sončeve device? So tu bivali le tisti najvišji svečeniki, ki so kraljestvu zagotavljali naklonjenost bogov? Zakaj je bilo mesto tako nenadoma zapuščeno in zakaj je ostalo nedokončano?
Z razvojem turizma je mesto postalo simbol Peruja, ime Hirama Binghama pa je v vsaki knjigi o Peruju zapisano kot ime odkritelja, čeprav so ga domačini tako rekoč za roke zvlekli tja gor. In šele zadnja leta, ko so se potomci otrok Sonca ovedli svoje pomembnosti, a slave njihovih prednikov še ne tržijo tisti, ki so do tega upravičeni, torej sami, so končno začeli poudarjati, da mesta ni odkril Bingham, ampak je bilo mesto preprosto ves čas tam. Izkopani in nakradeni predmeti pa kljub temu ostajajo v depojih ameriških muzejev, čeprav si perujska vlada na vse načine prizadeva, da jih vrnili. Samo newyorški Metropolitanski muzej ponuja na ogled več inkovskega zlata, kot ga premore ves Peru skupaj.

Skrivnost puščave
Veliko rek in veliko dolin stran od Machu Picchuja ozek trak ene najbolj suhih puščav na svetu skriva podobno zgodbo.
Paul Kosok, ameriški profesor, raziskovalec in dirigent se je leta 1930 odpravil v Nazco, da bi tam raziskal dva tisoč let stare akvadukte, ki jih je zgradila tamkajšnja civilizacija Naskov ter njihovih predhodnikov. Da bi laže sledil v puščavskem pesku izginjajočim gradnjam, se je dal prek puščavo popeljati z letalom, a je namesto akvaduktov pod seboj zagledal množico črt in likov živali, vpraskanih v površje izsušene pokrajine.
Tudi Kosok je ostal zapisan kot odkritelj likov, čeprav so perujski poštni piloti že dolgo vedeli zanje in se po njih celo orientirali med poleti.
Nekaj let za tem je v prašno mesto vedoželjna sla pripeljala nemško znanstvenico Marijo Reiche, ki so jo skrivnostne črte tako očarale, da je tu ostala vse življenje. Marija je kmalu dognala, kdo in kdaj je ustvaril te like – pred slabimi dva tisoč leti so jih v površje puščave z odstranjevanjem od sonca potemnele plasti peska izrisali Naski. Še vedno pa ostaja temeljno vprašanje, zakaj so to storili. Radovednost še bolj podžiga dejstvo, da so liki vidni le iz zraka. So morda Naski že znali leteti?
Nemka se je lotila obsežnega dela – natančno je izmerila in izrisala skoraj sedemdeset likov in na stotine črt, ki se v navideznem neredu razprostirajo po skoraj petsto kvadratnih kilometrih puščave. Ena od njenih razlag je bila, da liki predstavljajo določene družine in prošnjo bogovom, da deželi pošljejo dež, črte pa so zelo natančen astronomski koledar. Tu doli, tako blizu ekvatorja, kjer so letni časi skoraj popolnoma zabrisani, je bilo ugotavljanje letnih časov, pravzaprav deževne in sušne dobe, vedno nadvse pomembno opravilo, dež pa darilo bogov.
A njena razlaga, njeno življenjsko delo je bila preveč dolgočasno za senzacij željno javnost. V sedemdesetih letih so novice o skrivnostnih likih pripeljale v Nazco Švicarja Ericha Von Dänikena, ki je tam v treh dneh postavil na glavo vse tisto, kar je Marija Reiche z nemško natančnostjo počela polnih trideset let. Po njegovi teoriji so liki izrisani po naročilu Nezemljanov, črte pa predstavljajo različna pristajališča za plovila z drugih planetov. Njegova teorija se je vesoljskih senzacij željnih bralcev veliko bolj dotaknila od 'dolgočasne' Nemkine razlage. Ljudstvo iz vsega sveta se je začelo zgrinjati v Peru ter se v želji po odkritju skrivnosti voziti gor in dol po puščavi, sledovi njihovih črt, narejeni s terenskimi vozili pa bodo še dolga stoletja ostali pomešani s črtami prvotnih prebivalcev Nazce.

Nebeški glas
Chorrillos je del Lime, ki pa leži kar nekaj kilometrov južno od središča umazanega mesta. Tu, ob tihomorski obali živi skupnost črncev, potomcev tistih afriških sužnjev, ki so jih v Peru pripeljali Španci, ko jim je zaradi bolezni, ki so jih prinesli s seboj, začelo primanjkovati indijanske delovne sile. Temnopolti Afričani, ki so se s stoletji pomešali z drugim prebivalstvom, so v tej odročni provinci Lime razvili samosvojo kulturo, razpeto med afriške, perujske in španske vplive.
Otožni žametni glas temnopolte Susane Bace je v locantah ribiške vasi Chorrillos v preštevilnih večerih krajšal čas in budil nostalgijo od morja in vetrov izbrušenih ribičev. Njen mehki glas je segel daleč, zanj so vedeli tudi v Limi in Arequipi.
Sredi devetdesetih let je t.i. World Music postal posel zahoda, ki je mrzlično iskal glasbenike, s katerimi bi se dalo še kaj zaslužiti. Tako je 1995 pot v Chorrillos pripeljala ameriškega glasbenika Davida Byrna, ki je tam 'odkril' Susano, ji omogočil izdajanje njene glasbe v ZDA, sebi pa dodatne zelence in večni pripis v vseh Susaninih biografijah: perujska pevka Susana Baca, ki jo je odkril David Byrne.


Vaši komentarji


© 2022 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media