Zlata pot družine Loboda

Zgodbe | jul. '11

Vse manj je dobrih zlatarjev, pravi Tomislav Loboda. »Za izdelavo in tudi za popravilo nakita ali drugih predmetov iz zlata je treba imeti veliko znanja, veliko spretnosti; zelo pomemben pa je seveda tudi estetski občutek …« pojasni 74-letni gospod, ki ima vse to in še veliko več. Svoje mojstrstvo in skrivnosti tega znanja pa je prenesel tudi na sinova Petra in Tomaža – skupaj tvorijo »špico« slovenskega zlatarstva. Zato ne preseneča, da imajo veliko strank tudi iz tujine, kjer tako kot pri nas usiha ta žlahtni poklic. Blagovna znamka Loboda ima velik ugled, zato je Zlatarstvo Loboda zastopnik za več najprestižnejših znamk nakita in ur.

Oče Tomislava Lobode je bil častnik kraljeve garde. Kot konjenik je kasneje vodil tudi konjeniški klub Trnovo. Oba z mamo sta bila ugledna člana Sokolov in zastavonoši – mama v ženski, oče v moški vrsti. V družini Loboda sta bila dva otroka, brat Tomislava pa je žal že pokojnik. Otroka sta odraščala ob aktivnih starših in se naužila njunih idej - iskanje lepote, gojenje športnih aktivnosti, povezanost z naravo, odgovornost, delavnost.
Ko je Tomislav končal nižjo gimnazijo - 9. državna gimnazija na Viču je to bila - je mladi, komaj 15-letni mladenič razmišljal, kaj si sploh želi. Dilema je bila velika tudi zato, ker je imel veliko interesov in talentov. Ti pa so bili razporejeni po treh zelo različnih področjih: bil je dober športnik (še zlasti v skokih na smučeh je veliko obetal), odlično je igral trobento in čutil je, da ima spretne prste, ki jim leži natančno delo. Ob vsem tem pa je bil zelo izrazit tudi njegov estetski čut. Ker šport in glasba takrat še nista pomenila poklica, si je mislil, da bi bil lahko urar ali celo zlatar. »Oče me je odpeljal k znancu, spoštovanemu zlatarju Stanku Kmetiču,« se spominja. In »zlata« pot Tomislava Lobode - v dobesednem in prenesenem smislu te besede - se je začela.
Kar pa ni pomenilo, da se je odpovedal športu in trobenti. »Ob koncu tedna sem igral v različnih ansamblih, kar je pomenilo, da so bile za menoj neprespane noči. Zato je mojster opozoril očeta, da se moram odločiti, ali bom glasbenik ali zlatar. Od takrat dalje trobente nisem več igral ...« Takrat je bil star 18 let; to pa je bilo tudi sicer zanj zelo uspešno obdobje. Še zlasti v športu, saj se je leta 1954 uvrstil v reprezentanco skakalcev na smučeh in nastopil v Planici. Da je bila to prav posebno vitalna generacija, priča tudi dejstvo, da so »ti fantje« zelo dejavni še dandanašnji, da mnogi še smučajo in da so še vedno prijatelji. »Vsako leto se srečamo ob planiških skokih. Vedno znova je Planica zame  in za moje športne prijatelje zares velik praznik,« pove Tomislav Loboda in pokaže zanimive fotografije s teh srečanj.
Pri mojstru Stanku Kmetiču je bil dobrih pet let; nato je moral k vojakom. Po vrnitvi ga je v svojo delavnico sprejel zlatar Vovk, nato pa je Tomislav Loboda začel na svoje. »Polnih 56 let sem že na Wolfovi 6 v Ljubljani.« Z njim dela tudi sin Peter, ki vodi delavnico, medtem ko ima Tomaž dve prodajalni z zlatarskimi izdelki v hotelu Slon in Union.

Skupaj s sinovoma
Tomislav Loboda je predsednik izpitnega odbora za naziv zlatarski mojster; ministrstvo za šolstvo ne bi moglo najti bolj pravega človeka za to poslanstvo. »Vseskozi sem bil mentor mladim zlatarjem; mislim, da sem jih veliko naučil. Kar 37 mojih učencev ima mojstrski izpit!« Med mojstri je tudi njegov sin Peter. Že od malega je kazal veselje do poklica zlatarja, čeprav se je nekaj časa poigraval tudi z mislijo, da bi bil zobozdravnik. »Ko sem ugotovil, da zobozdravniki uporabljajo podobno orodje in inštrumente kot zlatarji, dileme ni bilo več – zlatar bom,« pove Peter. Za odločitev, ali bosta tudi njegova otroka Marko in Žan zlatarja, je še čas. Zaenkrat je za njiju v ospredju košarka ... Njun očka Peter pa uživa pri svojem delu. »Rad ustvarja in pri tem je dragocena tudi njegova fantazija,« ga pohvali oče Tomislav. Petru je najljubše, če lahko oživi kak star predmet iz zlata. Kar pa zadeva kombinacije starega in novega nakita, meni, da pri nakitu teh dveh slogov ne kaže kombinirati: »Staro je lepo takšno, kot je, le funkcionalnost mu moramo povrniti!« Tako kot oče tudi sam najbolj ceni diamante, ki so večni, sicer pa pravi, da moda postavlja v ospredje tudi poldrage barvne kamne - topaz, rjavi ametist itd; vrača se tudi masiven nakit.
Tudi Tomaž ni mogel ubežati poklicu zlatarja, čeprav se je sprva odločil za pravo. Morda bo pa pravno pot nadaljevala njegova štiriletna Mia …»Naš oče je bil ravno prav strog in ravno prav popustljiv; postavil me je pred dejstvo - ali bom resno študiral ali pa resno delal. To me je streznilo. Dve leti sem delal pri očetu, nato pa sem odprl prvo od dveh prodajaln.«
Biti sin Tomislava Lobode pomeni najprej izziv, da si prizadevaš biti tako dober, kot je on, nato pa si zadaš zahteven cilj - biti še boljši…, lahko zaznamo iz misli in besed obeh sinov Tomislava Lobode. Kar pa zadeva družino, pravita, da je veliko lepih spominov. »Z bratom sva bila deležna spodbud in nagrad – te so bile predvsem v obliki potovanj, obiskov sejmov, spoznavanja sveta in seveda stroke…« In ko beseda nanese na vnuke, pravi Tomaž: »Naš oče je še zelo aktiven in zelo zaposlen, zato ne more biti klasičen dedek; toda ko pride skupaj z vnuki, je veselje veliko …«
Sicer ima Tomislav Loboda šest otrok – Tomaž in Peter sta po letih na sredini, saj imata še mlajši polsestri. Da je med njima in očetom še posebno trdna vez, pa je odgovor tudi v dejstvu, da sta oba fanta nekaj časa živela pri očetu. »Kar dobro smo se znašli – imeli smo se radi, kar je največ; naša gospodinja pa je poskrbela za vse drugo,« pove oče. »Nikoli nisem imel težav z njima, vedno sta bila pridna!« Zelo ljubeče pa pove tudi veliko lepega o obeh hčerkah, Lari in Moniki in pokaže številne fotografije svojih lepotičk.
Oče Tomislav je tudi vešč kuhar, še zlasti dober je v pripravi jedi na žaru in v pripravi mediteranske hrane; ribe so njegova specialiteta, pravijo tisti, ki so jih že okušali. Ne le dobro hrano, zelo rad ima tudi dobre avtomobile. Toda dober avto zanj ni le stvar prestiža, ampak je predvsem pojem varnosti in udobja. »Če leta 1986, ko smo doživeli hudo prometno nesrečo, ne bi imeli tako dobrega avtomobila, bi se za vse nas lahko tragično končalo. Tako je manjše poškodbe utrpel Peter, sam pa sem sedel na sovoznikovem sedežu in sem bil resno poškodovan. Komaj so me sestavili, toda k sreči ne čutim posledic. K temu pa je pripomogla tudi moja dobra telesna kondicija, za kar gre zasluga aktivnemu športnemu udejstvovanju.«

Nekoč »murčki«, danes ure, vedno pa poročni prstani
Zlato je imelo vedno simbolno in tudi dejansko vrednost. Pri zlatem nakitu ali  izdelku iz zlata je vrednost porazdeljena med zlatom samim po sebi in izdelavo ali obdelavo zlatega predmeta, kar mu daje dodano vrednost. Poznavalci takoj prepoznajo kakovostno delo in ga ločijo od serijske proizvodnje. Nakit iz zlasta ostaja vedno aktualen – zaznamuje praznike, izjemne dogodke … Posebno mesto pa ima poročni prstan. Tomislav Loboda jih je doslej imel štiri in ni rečeno, da si ne bo nadel tudi petega! »Po tradiciji si ženin sam ne sme izdelati poročnega prstana, zato so mi jih izdelali naši mojstri,« pravi. Sicer pa ima od nakita zelo rad ure; na dan si jih zamenja kar nekaj. Ko nanese pogovor na moški nakit, Loboda pojasni, da so aktualne bolj športne izvedbe v kombinaciji kavčuka, jekla in nekaj zlata. Med kamni je tudi za moške v ospredju diamant – še zlasti črni diamant. Z velikimi koraki se vračajo dragoceni manšetni gumbi, pravijo moji sogovorniki; čedalje bolj so cenjena tudi nalivna peresa in Tomislav Loboda z veseljem pokaže ta lepa in razkošna pisala.
Zanima pa me, kako je z uhani, ki so jim nekdaj rekli murčki in so po enega nosili tudi kmečki moški. Tomislav Loboda pokaže lepo zbirko izvirnih moških uhanov s podobo zamorčka; ta zbirka mu je še posebej ljuba. »Tak uhan je predstavljal pravcato premoženje. Z njim so naši fantje odhajali v Ameriko. Zlat uhan je bilo poroštvo: če si ne bo mogel z delom na ladji zaslužiti poti v Ameriko, ga bo unovčil. In če mu ni uspelo v obljubljeni deželi, si je lahko s tem uhanom kupil karto za pot domov …« Kasneje so ti uhani dobili veliko ponaredkov; zato so redki originali še toliko dragocenejši.
Oče in oba sinova Loboda obiskujejo velike zlatarske dogodke po svetu in se gibljejo v uglednih poznavalskih krogih svoje branže. Z znanjem in kakovostjo so si ustvarili mednaroden ugled, zato so tudi predstavniki najbolj uglednih znamk. Za temi uspehi pa je dolga zgodovina, ki ni bila vedno naklonjena njihovi dejavnosti. Vendar je Tomislav Loboda vztrajal, kljuboval in se tudi nenehno strokovno razvijal. »Še enkrat bi si izbral ta poklic,« pravi. Zato si vseh teh 56 let v Zlatarni Loboda segata v roke plemenita tradicija in obetavna prihodnost.