Za spremembe ni nikoli prepozno!

Zgodbe | jul. '11

Zdravnico in psihoterapevtko Sanjo Rozman je življenje postavilo kar pred nekaj hudih preizkušenj. Mnogi pred problemi in ovirami obstanejo; ne morejo naprej, zato ponavljajo venomer iste napake. Sanjo pa so prav težave gnale na pot iskanja. Še zelo mlada je ugotovila, da preveč ljubi, da je pravzaprav odvisna od odnosov. Iz tega začaranega kroga se je iztrgala s pomočjo dr. Janeza Ruglja ter s svojo notranjo močjo. Postala je močna, samozavestna oseba in kot psihoterapevtka, ki se je izobraževala tudi v ZDA, s svojimi nasveti pomaga drugim, ki sami ne vidijo rešitev.
Poleg službe svoj čas, energijo in ljubezen namenja še svoji družini, Europi Donni, slovenskemu združenju za boj proti raku dojk, saj je tudi sama prebolela raka dojk, in članom društva za pomoč zasvojenim Sprememba v srcu. Še vedno verjame, da je spremembe v srcu zmožen prav vsak …

Povejte nam, kaj vam pomeni ljubezen?
Ljubezen je ena od bistvenih, če ne celo najpomembnejša sestavina življenja. Ljubimo lahko partnerja, otroka, naravo, živali, delo, glasbo itd. Ljubezen pojmujem kot naravno človeško potrebo, da se navezujemo, družimo in pri tem drug drugemu nekaj pomenimo.
Lahko bi še rekla, da je ljubezen sposobnost, da nekoga vidiš v dušo in ne zgolj telo, v katerem je. Najboljša definicija ljubezni, ki sem jo doslej našla, je, da si želimo biti s človekom, ki nas bo poznal v dno duše in bo »poštena priča« našega življenja. V ljubezni naj bi vedno izražali svoje najgloblje bistvo ...
Je ljubezen v zrelih letih še možna?
Seveda. Menim, da je zrel človek še bolj sposoben ljubiti. Ko si mlad, imaš iluzije, kakšen bi moral biti »pravi« partner in kako bi se moral počutiti ob njem. Vsaka iluzija pa je v življenju obsojena na to, da se izkaže za neresnično. Zorenje je pravzaprav dolga vrsta spoznanj, da je življenje ob resnični osebi, ki je poštena, zvesta in te ne zapusti v težavah, neskončno bolj globoka izkušnja kot tista, ki temelji na iluziji. V pravi ljubezni postaneš tudi sam resničen in globok in življenje doživljaš z vsemi čuti in čustvi.
Kdor ljubi, se s partnerjem ne krega, mar ne?
To pa ne. Družinsko življenje prinese tudi prepire, ki so v bistvu iskanje svoje prave meje in meja drugih ljudi. Bistvo je, da si partnerja in tudi otroci, ko so večji, povedo, kaj jih moti, da vsak problem posebej razčistijo in sprejmejo kompromis, rešitev, ki vsem ustreza.
Ko govorite o odvisnosti, nimate v mislih le alkoholikov ali narkomanov, mar ne?
Ne, seveda ne. Se pa zavedam, da beseda odvisnost mnoge ljudi prestraši, saj jo povezujejo predvsem z alkoholizmom, narkomanijo in tabletomanijo. To je tako imenovana kemična odvisnosti. Obstajajo pa tudi nekemične odvisnosti, saj vemo, da so dandanes nekateri obsedeni ali odvisni tudi od dela, zapravljanja denarja, od iger na srečo, ekstremnih športov in tekmovanj ter od želje, da bi bili vedno najboljši, torej prvi in zmagovalci. Nekateri so obsedeni tudi z religijo, s spolnostjo in končno tudi z uničujočimi odnosi z ljudmi.
Problem nastane, ko začne posameznik izgubljati nadzor nad svojim škodljivim in ponavljajočim se vedenjem, če ne more nehati. Če pa neha, se pojavi abstinenčna kriza in stres na telesni in duševni ravni. To pa pomeni, da se nekemična odvisnost spremeni v bolezensko, ki jo je treba zdraviti kot vsako drugo odvisnost.
Znano je, da so ženske bolj odvisne od odnosov kot moški.
Ženske smo vzgojene tako, da se uresničujemo v odnosih, moški pa pogosteje iščejo uspeh na področju moči. Odvisnost od odnosov je oblika zasvojenosti, pri kateri za omamljanje zlorabljamo odnos. Najboljša »droga« so problematični odnosi, polni drame, strahu, nevarnosti, tveganja in sladkega upanja, da bo nekoč poplačano vse trpljenje, ko bo njen dragi – ki sicer svojo ženo pogosto zaničuje, sramoti pred otroki in prijatelji, pogosto tudi vara, morda celo pretepa itd. – končno dojel, kako velika je njena ljubezen ... in se bo zato spremenil in jo začel ljubiti?!
Pravite, da se zasvojeni zaveda, da zaradi odvisnosti z odnosom, škodi sebi, nima pa moči, da bi naredil temu konec.
Nima moči, ker je zasvojen, psihološko in čustveno »prilepljen« na drugega, misleč, da bo lahko le z njim ali njo srečen, izpolnjen ...
Večkrat ste rekli, da temelji za nezdravo odvisnost nastajajo v otroštvu?
Ja. Po navadi se to dogaja ženskam, no, pa tudi moškim, ki so bili v otroštvu deležni premalo ljubezni in skrbnosti, nežnosti, ali pa so doživeli dogodke, ki so bili zanje travmatični in so jih psihično poškodovali. Največkrat izhajajo iz družin, zasvojenih z alkoholom, kjer sta se starša kar naprej prerekala, si pred otroki nasprotovala pri njihovi vzgoji, se pretepala, bila nasilna tudi do otrok itd.
Včasih pa se ljudje umaknejo tudi v sanjski svet?
Sanjajo o princu ali princesi na belem konju. Laže je vse dni in noči sanjati o odnosu, ki bo popravil vse krivice, kot pa se truditi z resničnimi in zato nepopolnimi partnerji. Če takšno stanje traja dalj časa, pride, kot sem že rekla, do spremembe v možganih in potem je treba to zasvojenost zdraviti enako kot vse druge.
Okolica ne more razumeti, da zasvojeni ne naredi konca nezdravemu odnosu, ki ga uničuje?
To počnejo zato, ker si na ta način lajšajo globoke psihične bolečine, čeprav se morebiti sploh ne spominjajo več, kaj jih je ranilo. Kdor se želi odvaditi različnih odvisnosti, se mora trdno odločiti za pot sprememb, ki ni ne lahka, pa tudi kratka ni.
Ker ste tudi sami zdravnica, zagotovo veste, da pri zdravniku največkrat dobimo pomoč le za premagovanje telesnih težav. Za vse drugo moramo poskrbeti sami.
Sodobna medicina se ukvarja predvsem s problemi telesa. Drugim tegobam pa res posveča bistveno manj pozornosti. To ni prav, saj je bila že leta 1978 na konferenci Svetovne zdravstvene organizacije v Alma Ati sprejeta definicija zdravja, ki pravi: »Zdravje ni samo odsotnost bolezni, ampak je popolna telesna, duševna in socialna blaginja ...«
Tudi sami ste zboleli. Leta 2001 ste pri prhanju po naključju v ogledalu opazili nekoliko povečano žilo v desni dojki.
Te spremembe sploh ne bi vzela resno, če ne bi bila zdravnica in hkrati članica Europe Donne. Seveda sem vedela, da se rak ne pokaže zmeraj v tipični obliki. Zato sem šla na rentgensko slikanje dojk.
Ste slutili, da imate raka?
Notranja slutnja je bila neusmiljena. Kar naprej mi je sporočala, da imam raka, čeprav sem v resničnem življenju seveda upala, da ga nimam. Ko so mi povedali, da ga imam, sem bila čisto na tleh kot domala vse ženske, ki jim povedo to neprijetno resnico. Potem sem si rekla: marsikaj v življenju si že dosegla, mnogim si pomagala. Mnoge so že pred tabo imele raka dojk. Skoraj vse, ki so tako kot ti prišle pravočasno k zdravniku, so preživele. Tudi ti boš. Zaradi sebe, zaradi otrok in zaradi moža.
Je bilo težko povedati domačim, da imate raka?
Za vsako družino je to huda preizkušnja, saj po stereotipu v naših glavah rak še vedno pomeni smrt. Rak se v družini vsakogar dotakne na svoj način. Mož je bil prestrašen, saj ga iztiri že pogled na kri. Starejši hčerki sta bili zaskrbljeni, žalostni in včasih tudi jezni, da sem zbolela. Mlajša je reagirala tako, da je spet začela vleči palec in prihajala k meni in možu v posteljo.
Ste imeli tedaj še kake druge težave?
Po operaciji sem bila popolnoma nemočna, še na stranišče nisem mogla sama. Najhuje se mi je zdelo, da sem morala doma reči, da nimam dovolj moči, da bi skuhala kosilo, pospravila, zlikala perilo. Nisem se mogla navaditi, da sem postala najšibkejši člen v družini, saj sem vsem vedno z veseljem stregla in v vsem ustregla. Zdelo se mi je, da bo družina, ki je temeljila na mojem razdajanju, kar obstala. Pa so se reorganizirali, vsak je sprejel svoj del in problemi so postali znosni, običajni.
Potem ste se začeli še bolj intenzivno ukvarjati z štiri dimenzijami zdravja, mar ne?
Da bi pokrili vse razsežnosti človekovega bivanja, ki se zrcalijo v bolezni in zdravju, govorim o štirih razsežnostih človekove biti, in sicer o telesni, ki predstavlja telo in telesno zdravje; duševni, ki zajema misli in občutke, čustva; socialni, ki zadeva razmerja in odnose z drugimi ljudmi, in o duhovni, ki predstavlja verovanja in prepričanja, odnos do sebe, do sile, ki presega človeka, in odnos do vsega živega.
Ker se bolezen pokaže na vseh štirih področjih človekove biti, ni dovolj, da zdravimo zgolj telo. Pomoč potrebujemo na vseh štirih področjih, čemur rečemo celostno zdravljenje.
Kaj predstavlja telesno razsežnost?
Za zdravljenje bolezni na telesni ravni bodo poskrbeli zdravniki, vsak bolnik pa lahko k temu pripomore še s pravilno prehrano, z ustreznim režimom počitka, morda tudi z dopolnilnimi zdravilnimi metodami za lajšanje težav (zeliščnim zdravljenjem, z akupunkturo, masažo, fizikalno terapijo itd).
Pomembna je tudi redna telesna dejavnost, seveda v skladu s tem, kar kdo zmore: jutranje razgibavanje in raztezne vaje, joga, aerobna vadba, lahkotna ali hitra hoja, tek, pravilno dihanje, vse to bo pomagalo, da se bo vaše telesno zdravje izboljšalo.
Kako bi pojasnili, kaj je duševna razsežnost zdravja?
To, kar mislite in čutite, lahko neposredno vpliva na nastanek bolezni in še bolj na njen potek. Stres, negativna čustva, zamere, občutek manjvrednosti itd. slabijo imunski sistem, najvažnejše »orožje«, ki ga imate za boj proti bolezni.
Duševno razsežnost lahko izboljšamo tako, da se pridružimo skupinski ali individualni psihoterapiji pod vodstvom psihoterapevta, ki pa ni nujno psihiater, lahko je tudi psiholog ali socialni delavec.
Mnogi si pomagajo tudi z branjem doživljajskih knjig ali knjig za samopomoč; po njih lahko delajo tudi bolniki. Lahko pišejo tudi dnevnik ali napišejo celo knjigo o svojem življenju. Tudi če je ne bo nikoli nihče bral, bo moral tisti, ki jo piše, med pisanjem poglobljeno razmisliti o tem, kako je bolezen spremenila njegovo življenje.
Poskusite odpustiti ljudem, ki so vas v življenju prizadeli. In tudi sebi odpustite napake, ki ste jih storili sebi in drugim! Lahko se komu tudi opravičite …
Tudi razmerja z drugimi ljudmi, torej socialna razsežnost, je pomembna za naše zdravje…
Marsikdaj je zdravje odvisno tudi od odnosov z najbližjimi, z ljudmi, ki jih imamo radi. So lahko vir največje sreče, pa tudi globoke bolečine, če gre kaj narobe. Za dobre odnose se je treba truditi in se ne prepirati za vsako malenkost.
Ostane še duhovna razsežnost, ki zajema naša verovanja in prepričanja, odnos do sebe, do sile, višje od človeka in od vsega živega.
Pri tem gre za intimna stališča in prepričanja, do katerih se moramo dokopati sami. Ne pomaga, če jih sprejmemo »v svežnju«, ko se pridružimo kaki skupini ali cerkvi, temveč jih moramo živeti v vsakodnevnem življenju, kar pa ni vedno lahko.
Duhovnemu življenju se moramo posvečati tako, da si vsak dan vzamemo čas za poglabljanje vase in razmišljanje o tem, kakšen je smisel tega, kar se dogaja. Eden od načinov za to je meditacija.
Med meditacijo se skušamo povsem umiriti in …
… utišati zavestne ravni duševnosti, ki se ukvarjajo predvsem z zunanjim svetom, ter se potopiti v svoje globine, jim prisluhniti, dobiti od njih usmeritev ali navdih ali vsaj tolažbo in mir. Meditacija je nekaj, kar lahko vedno naredite zase ne glede na okoliščine, v katerih ste se znašli. Učinki bodo vidni tudi v zunanjem svetu, in to tako na telesnem, duševnem in socialnem področju, kot tudi na duhovnem.
Se vam ne zdi, da smo Slovenci preveč nergaški, da pravzaprav sploh ne znamo biti zadovoljni z majhnimi stvarmi?
Bi rekla, da so to bolj obče človeške lastnosti. Res pa je, da Slovenci redko rečemo prosim in hvala in da raje grajamo kot hvalimo. Tako smo pač vzgojeni. Tudi otroke še vedno vzgajamo v glavnem le s kritiko in zelo redko s pohvalo.
Premalo se zavedamo, da kritika pri vseh, še zlasti pa pri otrocih največkrat naredi veliko več škode kot koristi. Hočem reči, da se otrok, ki ga starši kar naprej grajajo, lahko vpraša, ali ga sploh imajo radi. Poznam veliko ljudi, ki imajo zaradi tega težave še v odraslih letih. Zaradi neprestanih kritik v otroštvu so odrasli v nesamozavestne ljudi. In kar je najhuje - tudi svoje otroke kar naprej kritizirajo, čeprav kritiko sovražijo in od vsega najbolj hrepenijo po pohvali. A je sami ne morejo dati.
Večkrat beremo, da predvsem matere storijo vse, da ostanejo njihovi odrasli otroci doma.
Naloga staršev je, da otroke vzgojijo za samostojno življenje. Če se počutijo slabo, ko otroci zapuščajo gnezdo, je to zato, ker so živeli le skozi otroke.
Namesto da bi bili zadovoljni, da so njihovi otroci samostojni, da so dobro izpolnili svojo starševsko vlogo, skušajo otroke z občutki krivde obdržati v odvisni vlogi.
Poseben problem je, če se te vrste vezi med mamo in sinom pravočasno ne razklenejo, saj ostane sin čustveno nesposoben za odnos s partnerko. Cankarjansko žrtvovanje, ki ga imajo mnoge slovenske matere še kar naprej za zgled, bi morali pravzaprav imenovati manipulacija z občutki krivde.
Za konec nam še povejte, od česa so starejši ljudje najbolj odvisni?
V zadnjem času se strokovnjaki za zasvojenost na veliko ukvarjajo z novimi zasvojenostmi, ki jih včasih pri starejših ljudeh nismo poznali. V mislih imam igre na srečo in pornografijo na medmrežju. Strokovnjaki trdijo, da gre pri tem za tako intenzivna doživetja, da se te »slike« ljudem naravnost »vžgejo v možgane« in lahko zmešajo tudi nekoga, ki nikoli ni bil zasvojen in je prvič šele pri šestdesetih ali sedemdesetih začel gledati pornografijo.
Doslej je veljalo, da se ljudem izoblikujejo seksualni vzorci do konca pubertete. Nove raziskave pa kažejo, da lahko novejše tehnologije popolnoma spremenijo tudi zrele ljudi. Če hočejo spet živeti normalno, se morajo zdraviti.
Kako živeti polno v tretjem in četrtem obdobju?
Poklicno delo pomeni zelo pomembno identiteto, ki jo ima človek. Z upokojitvijo jo vsak izgubi, saj vrhunski znanstvenik, zdravnik, igralec itd. postane zgolj upokojenec. Upokojenci pa so, kar gotovo veste, potisnjeni na rob družbe, nihče jih več ne upošteva. Pri nas so izkušnje, zrelost in modrost lastnosti, ki jih ne cenimo. Kar pa ni čudno, saj je naša družba, pa tudi mediji kot njeno ogledalo, naravnost obsedena z mladostjo, lepoto in zdravjem. Gube, sivi prameni v laseh, viseča koža, bolezen, umiranje ali smrt so pač teme, ki niso popularne.
Čedalje manj je pomembno, kdo si in kaj znaš; čedalje bolj pa, kako si videti in kaj imaš. Pa to ni prav. Dokler človek živi in diha, bi moral delati to, kar ga veseli in kar zmore. Žal pa se z armado upokojenih nihče v državi ne ukvarja načrtno.