Naključja krojijo življenjež
Ko me je nekega dne zvedavih oči in radovednih ušes prinesla pot mimo njihove domačije ob cesti iz Mlina ob Blejskem jezeru proti Selu, me je nekaj potegnilo na dvorišče in potrkal sem na vrata Jožeta in Simone Repinc.
Odprla mi je Simona, vedrih besed, prijaznih oči, nenavadne topline, polna bogatih življenjskih izkušenj. »Naša domačija je zdaj izletniška kmetija, s krčmo ob koncu tedna, z bogato etnološko zbirko in stalno razstavo mojih ročnih del,« je na hitro potešila mojo radovednost, ki pa mi ni dala miru, zato sva sedla in se zapletla v pogovor. »Nisem tu doma; domačijo sva z možem kupila in jo preuredila. Dolga leta sva tu kmetovala. Moj dom stoji gori, na zatrniških travnikih v pobočju Pokljuke, P'r Anžku se je reklo. Na pomlad leta 1942 nas je okupator izselil v Nemčijo: staro mamo, mamo, ata in 12 otrok - ata nas je nenehno štel - in prav vsi smo se maja 1945 srečno vrnili domov. Spomnim se, da nas je pričakala ohranjena domačija, saj je nanjo ves čas pazila soseda. Celo kuža Muri nas je ob vrnitvi pozdravil z bevskanjem,« se spominja Simona.
»Sicer pa sem imela sem srečno otroštvo; nikoli nisem bila lačna ali tepena, podedovala pa sem pridnost in poštenost.«
Za vse otroke kajpak na Zatrniku ni bilo kruha. Z možem sta kupila kmetijo pod Dobro goro ob cesti iz Mlina proti Selu pri Bledu. Miren konec je bil to tiste čase. Obnovila sta jo in kmetovala, dokler pred malodane dvajsetimi leti ni zbolela. Diagnoza: rak. Prvi strah je odgnala s pogumnimi odločitvami: »Ne bom se dala, ne bom se predala. Prodala sva živino, krave in prašiče, obdržala pa sadovnjak, sama pa sem zlagoma začela uresničevati dolga leta zatajevane želje«. Kjer so mukale krave in krulili prašiči, je rasel njen muzej, etnološka zbirka sprva kmečkega, potem pa tudi drugega orodja in predmetov. »Drugi so se greli z njimi ali pa so jih vozili na odpad. Namesto buljenja televizije sem čas porabila za tiste drobcene stvari, za katere prej nikoli nisem imela časa: za čipke, štikanje, vezenje, kvačkanje. Vendar ne za prodajo, ampak za razstavljanje. Milijoni vbodov in vsak vbod nov hipec življenja. Bolezen mi je v življenje prinesla nov zagon in nove vsebine.« Njen dom je vedno poln obiskovalcev, en dan v tednu je tu njena domača šola. »Zdaj sem mentorica, pravzaprav svetovalka za ročna dela kmečkim ženam vasi Gorje in Zasip. Živim polno, brez denarja, a izpolnjenih želja, ki me ženejo naprej in vsak dan znova se veselim podarjenih dni ...«
Je treba še kaj dodati ob tem optimizmu ...
