Kar mori čebele, zastruplja tudi človeka

Zgodbe | jul. '11

Alojz Bukovšek z Golega Brda pri Medvodah, ki je vse svoje življenje posvetil čebelam, je pred dnevi praznoval petindevetdeseti rojstni dan. Kot štirinajstleten kmečki sin je v začetku tridesetih let prejšnjega stoletja prevzel vodenje kmetije. Čeprav je bila kmetija v dolgovih, pa je mladi gospodar najel novo posojilo in kupil čebele.
To je storil zato, ker je imel čebele rad in je verjel v zdravilno moč medu. In ker je imel v tistih časih med veliko veljavo v prehrani, je upal, da bo s prodajo pridelkov od kmetovanja in čebelarjenja poplačal kredite, kmetijo pa postavil na zdrave temelje.
Ljubezen do čebel je kmalu prerasla v strast. Pa še srečo je imel, saj je bil njegov čebelarski mentor Jan Strgar iz Bohinja. »Leta 1934 sem začel tudi z vzrejo matic avtohtone kranjske sivke in jih uspešno prodajal po Evropi,« pove Alojz Bukovšek, ki je nenehno posodabljal vzrejo čebel tako, da so dosegle svetovno veljavo. Med drugim je izdelal majhen panj »plemenilček« za vzrejo matic.
Po drugi svetovni vojni je njegove matice prodajalo podjetje Medex in tako so postale znane ne le po Evropi, temveč celo na Daljnem vzhodu. Leta 1966 so se pri preizkušanju rodov sivih čebel v čebelarskih inštitutih Nemčije in Avstrije najbolje odrezale prav Bukovškove matice.
Nekdaj so čebelarji vozili čebelje panje na pašo na Jelovico, Pokljuko, Javornik in drugam. Proti koncu poletja, med velikim in malim šmarnom, so čebelarji vozili svoje čebele v nižinske predele Gorenjske na pašo ob cvetenju ajde. »Jan Strgar je iz Bohinja je s konjsko vprego pripeljal svoje čebele na ajdovo pašo v Zapoge pri Medvodah,« se spominja čebelar Bukovšek, vesel, da sta se takrat lahko več družila in razpravljala o čebelah.

Med je hranilo in zdravilo
V osemdesetih letih se je po Evropi razširila bolezen varoza, ki je pomorila veliko čebelnjakov. Čebele prizadenejo tudi prebavne bolezni, težave pa jim lahko povzroči neprimerna prehrana pozimi. V novejšem času se v kmetijstvu uporablja veliko zaščitnih sredstev za varovanje rastlin pred boleznimi. Kemične učinkovine veter prenaša na cvetoče rastline in tam zaščitna sredstva množično zastrupljalo čebele. Zato čebelarji in naravovarstveniki svarijo pred uporabo strupov na poljih ter v naravi nasploh. »Kar mori čebele, zagotovo zastruplja tudi ljudi,« je prepričan Alojz Bukovšek.
Pravi, da je zaradi medu zagotovo dočakal tako visoko starost. »Kadar smo bili lačni, smo si odrezali kos kruha in nanj namazali med. Ker smo bili velika družina, smo ga včasih v enem dnevu porabili ves kozarec,« je starega očeta dopolnil vnuk Miha Bukovšek, ki nadaljuje čebelarjenje na kmetiji. Bukovškovi trenutno gospodarijo z 250 čebeljimi družinami na več lokacijah.
»Med je kakovostno sladilo, hranilo in zdravilo,« so prepričani. »Sestavine čebeljih proizvodov (poleg medu še propolis, matični mleček in cvetni prah) delujejo protibakterijsko in protivirusno, pa tudi protiglivično. Med ima tudi številne rudnine, vitamine in encime.«
Delo, pozornost in ljubezen Alojza Bukovška do te drobcene žuželke je obrodilo sadove, ki so jih opazili in cenili tako doma kot v tujini. Zato ni čudno, da je prejel številna priznanja. Čebelarska zveza mu je podelila red Antona Janše prve, druge in tretje stopnje, na Dunaju je prejel Weiplovo medaljo, leta 2006 pa je postal tudi častni občan občine Medvode.

V Sloveniji je registriranih 8500 čebelarjev, ki skrbijo za blizu 150 tisoč čebeljih družin. Več kot 70 od 100 rastlin, ki so pomembne za prehrambno industrijo, oprašijo čebele. Ko je človek na polju opustil motiko in jo nadomestil s strupom, je naredil medvedjo uslugo svojemu zdravju in genetskemu zapisu. Čebela je indikator zdrave narave