Med pionirji slovenske baletne umetnosti

Zgodbe | jul. '11

Baletni plesalec, koreograf in pedagog Janez Mejač je letos dobil stanovsko nagrado Društva baletnih umetnikov Slovenije, imenovano po Lydii Wisiak, nekdanji plesalki in izvrstni pedagoginji. Pri 75 letih je še vedno povezan z baletom, ogleda si vse baletne predstave, spremlja delo slovenskih koreografov in se žalosti, ker se obnova ljubljanske operno baletne hiše vleče že pet let.
Janez Mejač se je se rodil v Mokronogu in je prepričan, da mu je bilo delo v teatru usojeno. Kot fantič je ministriral, korakal z italijansko godbo po rojstnem mestu, kot mulčki so si naredili posebna ogrinjala - in vse to je bil zametek gledališča, ki ga je osvojilo. »Vedel sem, da me bo gledališče prej ali slej posrkalo vase.«
Leta 1947 se je družina preselila v Ljubljano, kjer je obiskoval gimnazijo in baletno šolo. Razmišljal je, da bi postal igralec ali operni pevec, petje je celo študiral dve leti in pol. Ko je bil star 11 let, je že pel v operi Carmen in po štiridesetih letih sta z Marjano Deržaj ugotovila, da sta stala v isti vrsti in skupaj pela v zboru.

Usoda ponavadi piše svojo zgodbo
Na priporočilo sestrične in baletne plesalke Majne Sevnik in ker je baletni mojster Pino Mlakar takrat intenzivno iskal moške plesalce, je bil povabljen, da pleše v baletu Vrag na vasi. »To je bil zame velik izziv,« se rad spominja tega  dogodka. »Pri baletu sem lahko zaslužil kak dinar, če bi vpisal študij igre ali opernega petja, bi šolanje trajalo še nekaj let in težko bi živel.«
Kar 40 let se ni ločil od gledaliških desk, v baletnem zboru je plesal v 38 predstavah, od leta 1970 je oblikoval 84 solističnih vlog, pozneje je v profesionalnih gledališčih postavil 64 tako opernih kot dramskih koreografij ter še blizu 70 na ljubiteljskih odrih. Kar 20 let je poučeval v Trstu in v SSG Trst je pod njegovim koreografskim vodstvom nastalo 18 baletnih predstav. Po Sloveniji pa je organiziral več kot 80 baletnih prireditev. Kot koreograf in plesalec je pustil neizbrisno sled na nacionalni televiziji, kjer je prvič nastopil, še ko je televizija nastala in oddajala svoj program s tedanjega Gospodarskega razstavišča. »Prihodnje leto bi minilo 55 let, ko smo na Tednu elektronike v živo plesali 'Mambo' Majna Sevnik, Jaka Hafner in jaz, naslednje leto pa so sledile oddaje 5 x 8, ki jih je režiral Mirč Kragelj, v katerih so pele Beti Jurković, Marjana Deržaj, Majda Sepe, Jelka Cvetežar, plesala pa midva z Majno.«
Kot plesalec je izkusil tudi nekaj tujine. Z ljubljanskim ansamblom so veliko gostovali po Italiji, nekaj mesecev je ostal v Cannesu, še dlje na Švedskem, kjer sta v Göteborgu že plesala Vlasto Dedović in Magda Vrhovec, ki sta ga tudi priporočila, tako da so ga sprejeli brez avdicije. »Tujina te dobro plača, vendar te tudi ožame do zadnje kaplje znoja. Ker sem bil novinec, so mi dajali prav vse vloge, in to od baletnih do opernih in operetnih. To me je utrudilo in zato sem se vrnil.«
Čeprav je veliko plesal, meni, da je bila njegova življenjska vloga Razuzdanec v baletu Razuzdančeva usoda iz leta 1976, ki mu je prinesla tudi nagrado Prešernovega sklada.

Vsak plesalec ima svoj plesni lok
»Ta vloga se mi je zgodila na koncu kariere. Bila mi je enostavno pisana na kožo. Pomembna pa je zaradi dramske igre. Šlo je za globoko baletno pripoved, ki sem jo odplesal skupaj z Magdo Vrhovec. Lepa, doživeta vloga je bil tudi  Romeo, pa Albrecht, kjer sem plesal s Tatjano Remškar, in Tancredo, kjer sem plesal z Lidijo Sotlar. Z njo sem plesal tudi Žar ptico. Prav takrat so v naši operno baletni hiši renovirali freske, jaz pa sem zbolel za bronhialno pljučnico. Po nekaj dnevih me je dr. Neubauer obiskal v bolnišnici in me vprašal, ali bi plesal na premieri. Ker je bil Neubauer tudi zdravnik, sem mu zaupal. Na lastno odgovornost sem zapustil bolnišnico, odplesal premiero, potem pa smo se vsi zbasali v fička, vzeli s seboj nekaj pijače, se odpeljali na infekcijsko kliniko in se zabavali do jutra. Ko je prišla zdravnica, je bila moja sedimentacija povsem normalna ...«
Ni pa najbolj normalno, da je plesal tudi na svoj poročni večer v predstavi Zlati petelin. »Balet je pravzaprav nora umetnost. Na eni strani blišč in znoj, za odrom pa ena sama, velika bolečina. Vsak plesalec ima določene težave. Mene so pestili zvini nog, rok, prstov, a ko pridemo na oder, bolečina mine, nič več nas ne sme boleti. V hipu je vse pozabljeno in gremo do konca.«
Kar dvakrat je bil umetniški vodja ljubljanskega baleta, vodil je baletne plesalce, krojil repertoar, prisegal na celovečerne baletne predstave, ki jih še pogrešamo, vabil domače in tuje koreografe, da je lahko napredoval baletni ansambel. Stagniral pa je kot koreograf, ker si je prisegel, »da kot vodja ne smem koreografirati v svoji hiši. V njej imam druge naloge.«
Eno leto je bil tudi direktor SNG opera in balet Ljubljana in na obeh delovnih področjih je ugotovil, kako zahtevno je to delo. »Umetniki so posebne vrste ljudje, njihovi poklici so izjemno težki, predvsem pa je pomembno, da so vedno kolikor se le da zaposleni«.
Rad se spominja svojih zlatih časov, ko je plesal samo prve vloge. Občuduje mlade baletne plesalce in vidi, da je vsaka generacija tehnično boljša, njihovo znanje je vrhunsko, ljubljanski balet pa je mogoče primerjati s tujimi uglednimi baletnimi ansambli. Težko čaka na odprtje prenovljene operno baletne hiše, čeprav otvoritvena predstava ne bo nov slovenski celovečerni balet z novo glasbo in zgodbo, kar obžaluje. Veseli pa se poletja, ki ga s soprogo Katarino preživljata v majhni vasici Dragi na otoku Cresu.