Pozabljena ''zdravila'' iz narave

Pozabljena ''zdravila'' iz narave

Dobro počutje | avg. '11


V visoko industrijski družbi, ko so trgovine polne vsega, kar potrebujemo, pa tudi tistega, česar ne, smo pozabili, da se v naravi skriva prava zakladnica zdravja, samo poiskati ga moramo med rastlinjem in uporabiti. Med najbolj koristnimi tokrat predstavljamo bezeg, pastinak in aronijo.

Bezeg se človeku naravnost ponuja, saj vedno raste v bližini bivališč, zaseje se sam ali to storijo ptice, težko ga je tudi odstraniti. Tako je že tisočletja, saj o njem pišejo že stari grški viri. Uporabljali so ga v prehrani in zdravilstvu, bezgov les pa za izdelavo harf. Hipokrat in Dioskurit sta priporočala bezgove liste kot obkladke pri čirih, vnetjih in kačjih pikih, z bezgovim vinom so zdravili vodenico, s čajem pa vročino. Rimski naravoslovec Gaj Plinij starejši je v prvem stoletju našega štetja v svojih znamenitih 37 knjigah ''Historia Naturalis'', po naše Naravoslovje, povzel zdravilne lastnosti bezga in ga tudi poimenoval z rodovnim imenom ''sambucus nigra''. Tudi krščanstvo je prevzelo védenje o zdravilnosti bezga, pogosto so v senci bezgovih dreves postavljali krščanska znamenja.
V slovenskem ljudskem izročilu je bezeg tako cenjen, da so po njem številna ledinska imena, med njimi Bezgov grič, Bezgov hrib, Bezgova gorica, Bezgovec, Bezovje in podobno. Revno ljudstvo je bezeg imelo za ''kajžarjevo lekarno'', zato so ljudje videli v njem nekakšnega ''angela varuha'' domov in bili prepričani, da tisti, ki ga poseka, prikliče nesrečo nad družino.

Bezgove jagode za čista pljuča
Mnogi iz bezgovih cvetov pripravljajo sirup ali šebeso, drugi jih ocvrejo v pivskem testu ... Čas za nabiranje mladih listov je aprila in maja, pozneje pa obiramo cvetove. Korenine in notranjo plast lubja nabiramo od marca do novembra, medtem ko je september mesec, ko dozorijo bezgove jagode. Zato se tokrat posvetimo prav njim.
V bezgovih jagodah je veliko vode, nekaj ogljikovih hidratov, beljakovin ter vitaminov in mineralov. Med njimi je največ kalcija, kalija, nekaj fosforja, natrija in razmeroma precej mikroelementov - selena, cinka in železa. Med vitamini je največ vitamina C, sledijo vitamin B3 ali nikotinamid, vitamini B5, B1, B2 in holin ali vitamin J. Prav zaradi holina priporočajo bezgove jagode vsem, ki imajo težave s prehladom, bronhiji in pljuči, ali ki prebolevajo pljučnico in jetiko. Zaradi B3 pa ga svetujejo ob nespečnosti. Med zdravilne snovi sodijo še različne organske kisline, med njimi citronska in jabolčna kislina, baldrijanova kislina in grenčine, eterična olja ter sadni in grozdni sladkor. Naravni bezgov sok brez dodanega sladkorja zato lahko uživajo tudi sladkorni bolniki.
Poleg dobrih sladkorjev so v bezgovih jagodah zelo učinkovite beljakovine ali aminokisline. V njih je kar polovico vseh esencialnih aminoksilin, pri čemer kaže poudariti sicer neesencialno aminokislino tirozin, ki spodbuja dobro delovanje nadledvične žleze, hipofize in ščitnice, rastnega hormona in možganov, zlasti pa vpliva na razpoloženje. Bezgov sok je v vsem veliko boljši od priljubljenega jabolčnega soka. Tako vsebuje skoraj dvajsetkrat toliko vitamina C, še za polovico več sadnih kislin, skoraj trikrat toliko mineralnih snovi in triinpolkrat toliko taninov ali čreslovin. Na vse to je mogoče sklepati že po intenzivnosti barve bezgovih jagod. Značilno temnomodro-rdečo barvo povsem dozorelih jagod daje namreč sambucianin, ki sodi med flavonoidne antociane, znane kot močne varovalne antioksidante našega telesa. Opozoriti pa je treba, da ne smemo uživati nezrelih jagod, marveč samo popolnoma dozorele. Manj zrele jagode imajo namreč poleg koristnega sambucianina tudi toplotno neobstojen sambunigrin, ki je strupen in povzroča bruhanje, slabost, glavobole in celo mrzlico. Da bi se temu izognili, bezgove jagode vedno prekuhamo ali toplotno predelamo v marmelado, džeme, želeje in sirupe. Jagode lahko tudi sušimo za čaj v hladnem delu leta.
Na zahodu naše domovine, zlasti na Tolminskem in na Gorenjskem že stoletja pripravljajo zdravilni terjak. Popolnoma zrele bezgove jagode potresejo z malo sladkorja in jih pustijo stati en dan. Iz tega nato v sokovniku skuhajo sok, ki ga skozi sito pretlačijo v novo posodo. Kolikor so dobili soka, toliko dodajo sladkorja, še raje pa medu. Spet kuhajo toliko časa, da v loncu ostane samo še polovica prvotne vsebine. Tradicionalno so gospodinje to zmes počasi kuhale na robu štedilnika na drva, in to vsaj tri dni. Danes je dovolj že toliko časa, da postane vsebina gosta in lepljiva. Nalijejo jo v kozarce za vlaganje in dobro zaprejo. Terjak je mogoče uživati po žličkah večkrat na dan, še bolje pa ga je raztopiti v skodelici vrele vode ali v čaju in popiti.
Med Slovenci je zelo cenjeno zdravilno bezgovo vino. Vzamemo na primer 3 kilograme bezgovih jagod, dodamo 2 kilograma sladkorja in 5 litrov vode, prevremo v velikem, emajliranem loncu (na sme priti s stik s kovino, zato tudi ne uporabljano kovinskih zajemalk, sit in lijakov!) in ohladimo, nato prelijemo v stekleno vrelno posodo, dodamo 30 gramov kvasa in premešamo. Vrelno posodo zapremo z vrelno veho. Tekočina naj vre blizu tri tedne v prostoru s stalno temperaturo 20 stopinj, dokler vse jagode ne sedejo na dno. Potem bezgovo vino prefiltriramo in prelijemo v steklenice ter dobro zapremo. Hranimo jih v hladnem in temnem prostoru.
Bezgovo vino je pravi tonikum, ki ga uporabljamo zlasti pri velikem telesnem ali duševnem naporu, saj čisti kri, ureja prebavo, pomirja trebušne krče, nekoliko zbuja tek in odpravlja motnje v krvnem obtoku. Toplo kuhano bezgovo vino je odlično zdravilo pri gripi, bronhitisu ali pljučnici.

Pastinak je še bolj zdrav od korenja
Včasih ni bilo domače kokošje juhe brez pastinaka, ki se je kópal v njej med dolgim kuhanjem in počasnim vretjem na robu štedilnika. Pred stoletji je bil v Evropi pastinak na mizi vsak dan, danes pa komaj kdaj.
Po videzu je pastinak podoben peteršilju, a ima debelejši koren in zelo močan okus. V velikih prodajnih centrih ga ne srečamo pogosto, na tržnicah pa ni več redkost. Pastinak je zelo odporna rastlina. Če ga gojimo na domačem vrtu, ga tudi čez zimo pustimo v zemlji in ga sproti izkopavamo, kolikor ga potrebujemo.
Zakaj bi morali pastinak spet uporabljati v domači kuhinji? Pastinak je hkrati gradivo, gorivo in čistilo našega telesa. Vsebuje beljakovine, sladkorje, nekaj vlaknin, eterična olja in pektin. Za zdravo prehrano je pomembno, da ima nekaterih mineralov celo več kot korenček, in sicer več silicija, klora, fosforja, žvepla in kalija. Tudi večine vitaminov iz skupine B je več kot v korenju. V mladih spomladanskih listih je zelo veliko vitamina C. Ker nas izdatno oskrbi z rudninskimi snovmi, je pastinak dober za alkaliziranje telesa. Eterična olja in pektini delujejo razkuževalno, diuretično in spodbujajoče za raztapljanje ledvičnih kamnov. Zaradi žveplenih snovi čisti in krepi pljuča in dihalne poti, zaradi silicija pa izboljšuje lase in nohte. Nekateri priporočajo pitje vode, v kateri smo kuhali pastinak, saj naj bi odplavljala žolčne kamne.
Pripravljamo ga lahko na različne načine, najpogosteje v juhah, obarah in enolončnicah. Uživamo lahko tudi surovega, in sicer v solatah ali kot prilogo skupaj s paradižnikom, gobami in krompirjem. Spomladi, ko poženejo iz zemlje pastinakovi listi, jih lahko uporabimo za dobre solate. Kombiniramo ga še z orehi in zabelimo z orehovim ali lešnikovim oljem, začinimo z limono in potresemo s parmezanom ...

Aronija zavira staranje
Pri nas aronijo poznamo šele dobrih deset let in je prvakinja med gojenimi rastlinami, ki vsebujejo flavonoide. Zdravilne lastnosti aronije so poznali že ameriški Indijanci in z njo zdravili najrazličnejše težave. Plodovi dozorijo v avgustu, vendar ostajajo na grmu in se še dopolnjujejo z zdravilnimi snovmi. Po okusu je aronija zelo kisla in nekoliko grenka, čeprav vsebuje kar 10 odstotkov sladkorja. Plodovi vsebujejo vitamine skupine B, in to B2, B6 in B9 (folno kislino) ter vitamine E, A in C, predvsem pa veliko vitamina P. S tem vitaminom označujemo skupino citronskih bioflavonoidov kompleksa C, hesperidinov, rutinov, antocianov, flavonov in flavonolov. Oznaka ''P'' označuje besedo ''permeabilnost'',  kar pomeni prepustnost, saj sta osnovni nalogi teh bioflavonoidov krepitev kapilarnih sten in uravnavanje absorbcije. Zato vitaminu P pravijo tudi kapilarni permeabilnostni vitamin. Vitamin P pomaga ohranjati dobro stanje vezivnih tkiv in preprečuje oksidacijo vitamina C.
V praksi se učinkovito delovanje aronije kaže kot preprečevanje modric, zmanjševanje oteklin, ustavljanje krvavitve dlesni, odpravljanje težav z ožiljem in zaviranje okužb. Učinkovito zdravi omotico notranjega ušesa, odpravlja slabokrvnost in zmanjšuje močne krvavitve. Ženskam v meni pa učinkovito pomaga pri navalih vročine. Morda je najpomembnejše spoznanje, da aronija preprečuje kopičenje težkih kovin v telesu ter s tem preprečuje nastanek raka zlasti na debelem črevesu. Zaradi sinergičnega učinka med flavonoidi in vitamini, zlasti pa vitaminom E, aronija zavira staranje in izboljšuje dolgoročni spomin. Priporočajo jo pri psihičnih težavah.
V aroniji je tudi obilica mineralov. Najdemo kalij, kalcij, mangan, molibden, fosfor, železo in razmeroma veliko joda. Vsi ti minerali še spodbujajo učinkovito lajšanje težav, ki smo jih omenili, odpravljajo pa tudi visok krvni tlak, pomagajo zdraviti želodčne težave, aterosklerozo, migrene, sladkorno bolezen in vnetje ledvic. Ker ima aronija veliko joda, je primerna za vse, ki jim ščitnica slabo deluje.


Vaši komentarji


© 2022 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media