Za slovenske zmage september 2011
Verodostojnost in uspešnost politike in politikov merimo po njihovem ravnanju v zaostrenih razmerah; v času »debelih krav« je pač vodenje preprosto, ljudje so večinoma zadovoljni in ne zastavljajo neprijetnih vprašanj. Zdajšnje razmere v svetu in doma pa so krizne in vse bolj prevladuje prepričanje, da se bo kriza še poglobila, da ne bo spodjedla le trdnosti posameznih držav, da bo ogrozila tudi socialno varnost slehernega posameznika.
Državljani pričakujemo, da se bodo voditelji znali spopasti z izzivi krize in da bodo poiskali rešitve, ki bodo njena bremena pravično porazdelile na vse družbene sloje. Doslej ni bilo tako, saj so domala vse vlade doslej iskale rešitve le v reševanju finančnega sektorja, torej bank, ki pa so v največji meri pravzaprav povzročile zdajšnjo krizo. Politiki zatrjujejo, da je treba zmanjšati javno porabo in uravnotežiti državni proračun, v resnici pa jim gre za ohranitev razmer, ko je domala vse delovanje političnih elit podrejeno interesom kapitala in tistih, ki z njim upravljajo.
Kaj lahko storijo državljani, da bi politike prisilili k drugačnemu ravnanju? V bistvu imajo bolj malo možnosti, javno mnenje pač ni odločilnega pomena, ko gre za »strateške« odločitve. Pravzaprav je v rokah državljanov le eno učinkovito orodje – volitve. Toda tudi volilni sistemi so zasnovani tako, da omogočajo ohranjanje bolj ali manj enake politične elite. Seveda je pred volitvami slišati zelo všečne obljube, ki pa jih pravzaprav nihče ne more šteti kot dejansko zavezo politikov. Vpliv državljanov na razmere v družbi tako ostaja zgolj posreden in morda bi to bilo celo mogoče, če bi imeli volivci možnost odpoklicati politika, ki je prelomil dano besedo. Ta neposredna odgovornost politikov do državljanov bi se morala uveljaviti ne le na ravni države, temveč tudi v neposrednem okolju, torej tudi za člane občinskih svetov in ne nazadnje tudi za župane. Vendar, za zdaj so taka razmišljanja zgolj pobožne želje, kajti tisti, ki so si prigrabili oblast, bodo storili vse, da je ne bi izgubili. S tem bi namreč izgubili tudi privilegije, ki jim jih plačujemo davkoplačevalci. Da, vse njihove »posebne potrebe« na koncu plačamo navadni državljani. Naj ne zveni demagoško, vendar - ste že slišali za kak predlog, da bi naj politiki »uskladili« svoje dohodke s padcem bruto družbenega proizvoda. Ne, predsednik Evropske komisije je celo brez vsakršnih zadržkov potrdil zvišanje plač evropskim funkcionarjem, ker pač to omogoča naročena statistična analiza o gibanju plač na ravni Unije. Pa vendar, ali ne bi bilo primerno, da bi se naši voditelji vendarle vprašali, kdo jim pravzaprav plačuje njihove »posebne potrebe«, in bi se, denimo, na »velepomembne« sestanke vozili z rednimi letalskimi linijami in v razredu, ki si ga »privoščijo« njihovi volivci. Saj nas vendar prepričujejo, da delijo našo usodo.
V Sloveniji je (na srečo?) še zmeraj nekoliko drugače kot v Ameriki, kjer moraš za povabilo na večerjo s predsedniškim kandidatom vplačati »prispevek«, ki se giblje od 50.000 dolarjev navzgor, če pa ste pripravljeni za predsedniško kampanjo prispevati milijon dolarjev, vas bodo pač h kandidatovi mizi posadili toliko bliže. Morda se boste lahko celo fotografirali z njim.
Kot rečeno, pri nas še nismo tako daleč, med drugim zato, ker tudi morebitnim podpornikom kandidatov te ali one stranke zmanjkuje denarja. Pa vendar, ali se lahko tako zlahka sprijaznimo z logiko, da o naši usodi odločajo zgolj tisti, ki so si na tak ali drugačen način pridobili dovolj premoženja. Najbrž bi bilo pošteno, da bi tiste, ki naj bi odločali v našem imenu, vprašali, od kod jim premoženje, ki jim je pomagalo povzpeti se na vrh družbene lestvice. Predvsem bi morali nedvoumno pojasniti, od kod jim premoženje, ki so ga pridobili, ko so odločali »v imenu ljudstva«. Navsezadnje, ne prizadevamo si za družbo bogatih posameznikov, ampak si prizadevamo za skupnost, v kateri bomo vsi spodobno živeli od svojega dela.
