Piknik (optimizma?)

Piknik (optimizma?)

avg. '11

»Pa kaj, misliš, da bo potem, ko ta vlada pade, kaj bolje? Strankatura imen ostaja še naprej  ena in ista, enak ostaja demokraturni proporcionalni volilni sistem. Voliš lahko zgolj to in to stranko, ona ti pa v parlament pošlje svojo posranko, pardon, poslanko ... Smo pač talci začaranega kroga.«

Vse poletje sem poslušal te besede, kjerkoli sem že bil, na ulici ali na plaži. Rahlo optimistična izjema je bil edinole prijatelj, s katerim se redno poglabljava v šentflorjansko stanje razmer in duha. Ko sva sedela na sobotni kavi, mi je pod nosom pomahal s pariškim Expressom. »Vidiš? Kar lepo si preberi vseh 111 točk ...« Časnik je po daljšem proučevanju zbral nabor 111 razlogov, zavoljo katerih naj bi Francozi gledali na razmere doma optimistično, pozitivno in sploh ne pesimistično. »Pa kaj? So what? To je v Franciji,« sem mu vrnil časopis, »pri nas bi vsakemu razlogu za optimizem vedno dodali tisto neznansko usodno besedico 'ampak'. Kar poglejva: če bi kak naš medij – prosim, ne govoriva še  o tem, kaj se je dogajalo z edicijami Dela Revij - sledil francoskemu zgledu in med razlogi za optimizem zapisal, da bi se razjasnilo nebo nad Slovenci, če bi se iz Kajmanlandije vrnilo v Slovenijo kakih deset ali petnajst milijard evrov; takoj bi se zaslišali divji kriki, naj se to ne zgodi. Saj bi bilo vse v redu in prav, če bi šel ta denar v razvoj; AMPAK ne, vrnjene milijarde bi spet egoistično in sebi v prid obračali sorodniki in partnerji  že znanih barab in novi tajkuni ... Jasno?«
No, na koncu sva kljub vsemu sklenila, da bova vendarle poskušala zbrati 111 razlogov, ki bi pripomogli k temu, da bi v Sloveniji zavladal optimizem. Skladno s tem sem se odločil,  da pripravim piknik za znane Slovence, jim ponudim zabavno druženje in  hkrati proučim njihovo stanje duha. Omislil sem si očarljivo veliko travnato parcelo vrh hriba, s slikovitim drevjem in cvetlicami, s čudovito in z naravo spojeno večterasno vilo, z urejenimi potkami, z varnostnimi kamerami po drevesih, z dvema bazenoma ... Vsepovsod  porcelan in rogaški kristal, idrijske čipke, sečoveljske solnice, kraški pršuti, steklenice z najboljšimi slovenskimi in svetovnimi vini, kamini iz hotaveljskega marmorja,  pa Plečnikovi stoli in sploh čudovito pohištvo slovenskih proizvajalcev še iz svinčenih časov. Ob potočku privlačne vrečke z ribiškimi palicami (no, v  skrivnem, ograjenem tolmunčku se preganjajo vnaprej ulovljene super ribe, ki se bodo pustile ujeti, kakor hitro bodo pred njimi zabingljali trnki). Visoko usposobljeno osebje skrbno pogrinja mize. V posebej postavljeni galerijici, ki ob robu trate namerno ne bode v oči, visijo drage slike znanih umetnikov.  V posebnem prostoru sem razstavil kipe znanih osebnosti – predvsem vseh tistih, ki sem jih povabil na piknik - in izvirne zapise  o njih, da o dragocenih starih knjigah sploh ne govorim. Na nastop že čaka orkester z  odličnim pevci in pevkami, plesalci in plesalkami ...
In so prišli. Kakih sto jih je. Oblečeni toplemu večeru primerno. Rahlo snobistično, ker so čevlji v glavnem usklajeni z obleko. In tudi sicer se je v klepetu kmalu dalo razbrati, kdo je edenodnas (snob) in kdo nobenodnas (nesnob). O jadrnicah, križarjenjih in potovanjih na Karibe so v glavnem govorili nobenodnasi, medtem ko so edenodnasi bolj zadržano govorili o zares velikih jahtah z redno posadko. Vmes je bilo nekaj besed tudi o stroških, pri čemer  je večina v glavnem namigovala na razmerje med potrošenim in dejanskim osebnim bogastvom. Potrošena je bila malenkost. Tudi tu so bili glasnejši nobenodnasi, ki so se šele pred nedavnim pretolkli do milijonskega bogastva in so v podzavesti še vedno begali med enim in milijonom evrov, enačbo, ki  je značilna za nobenodnase. Različna so bila tudi odzivanja v galeriji. Medtem ko so se nobenodnasi bolj na hitro sprehodili mimo slik in se ustavljali le pri zapisih in preverjali, ali so kje omenjeni, so se edenodnasi zaneseno poglabljali v umetnost in o slikarjih in umetniški sporočilnosti razpravljali tudi potem, ko so za mizami tako z noži kot vilicami rezali ribe (kar je dokaz snobizma) in trli oklepe rakcev.
O politiki ni bilo kaj prida besed. V snobizmu namreč prevladuje pravilo, da nikogar ne zanima vaše mnenje; vsi  so navdušeni le sami nad seboj.
Ob slovesu in objemanju pa so edenodnasi  dobili  krila. »Vaaaauu, kako lepo je bilo! Slovenci se ne damo, Slovenija še živi!«
Nam preostane le še snobizem? Prvi izmed 111 razlogov za optimizem? Le kaj
bodo na prihodnjem pikniku med žvečenjem klobas porekli sindikalistični
edenodnasi?


Vaši komentarji


© 2022 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media