Kraj, ki se razvija v obsoteljski biser

Kraj, ki se razvija v obsoteljski biser

Zgodbe | avg. '11

»Bistrica ob Sotli je bila od nekdaj predvsem kmečko naselje, v katerem se še zmeraj blizu osemdeset odstotkov gospodinjstev ukvarja z obdelovanjem zemlje kot osnovno ali dopolnilno dejavnostjo. Slednje (in znotraj nje zlasti vinogradništvo) je v povezavi z naravnimi lepotami in kulturnimi znamenitostmi odločilno vplivalo na spodbuden gospodarski razvoj kraja v zadnjem obdobju, ki tako postaja pravi obsoteljski biser,« nas 68 – letna domačinka, upokojena novinarka Mimica Kidrič popelje v slikovit trg na vzhodnem obrobju Slovenije, kjer se svet ob Sotli odpira proti Hrvaškemu Zagorju. Obmejno obcestno središčno naselje v skrajnem južnem delu Kozjanskega gričevja leži pod gozdnato Orlico, ob križišču, kjer se od ceste Brežice – Celje odcepijo ceste proti Podsredi, Kunšperku in čez mednarodni mejni prehod proti Kumrovcu na Hrvaškem.

Za ta kraj je tako skoraj samoumevno, da tudi naša prijazna sogovornica izvira z male, pethektarske Lojenove kmetije v dva kilometra oddaljenem Hrastju ob Bistrici, na kateri sta oče Nando in mama Mima pridelovala vsakega po nekaj, da sta preživela devetčlansko družino, zdaj pa na njej gospodari brat Franci. »Velika posestna razdrobljenost je bila na tem območju vselej dokaj omejujoč dejavnik, zato so si morali Bistričani, če so le imeli možnost in priložnost, ob kmetovanju poiskati tudi zaposlitev. Danes pa ljudje razmišljajo predvsem o razvoju turizma na kmetiji, ekološkem in integriranem kmetijstvu in podobnem. Za tukajšnje kmete in polkmete je zato še posebej hudo, če jih doleti takšna nesreča, kakršno je povzročilo julijsko neurje s točo, ki je uničilo veliko kmetijskih pridelkov ter poškodovalo številne stanovanjske in gospodarske objekte, tako da je v občini Bistrica ob Sotli za nekaj manj kot pet milijonov evrov škode,« prizadeto razmišlja Mimica Kidrič, ki je sicer že pri štirinajstih letih zapustila svoj rojstni kraj, ker je nadaljevala šolanje v Celju in se nato ustalila v Šmarju pri Jelšah. Tu se je sčasoma povsem posvetila radijskemu novinarstvu in iz Radia Šmarje pri Jelšah – kot novinarka, urednica in direktorica – naredila eno najbolj poslušanih in prepoznavnih lokalnih radijskih postaj na Slovenskem.

V 110 letih za 38 odstotkov manj prebivalcev
Kot v raziskovalni nalogi navajajo Nina Lojen, Tjaša Kunst in Petra Misja, je lepa in rodovitna pokrajina ob stičišču rečnih dolin Bistrice in Sotle že zgodaj nudila ugodne življenjske pogoje in vabila k naseljevanju. Obsotelje so kmalu po prihodu naselili Sloveni, kar dokazujejo arheološka izkopavanja na Sv. Gorah, kjer so odkrili več staroslovenskih grobov s skeleti in predmeti iz 9. in 10. stoletja, pa tudi starejše najdbe, med njimi kovanec rimskega cesarja Dioklecijana in zlatnik bizantinskega cesarja Justinijana I. Prvotna trška naselbina, iz katere se je kasneje razvila današnja Bistrica ob Sotli, je obsegala prostor z utrdbo okrog župnijske cerkve sv. Petra in je v 16. stoletju prevzela vse funkcije starejšega trga Kunšperka. Prvotna vas se je imenovala Leskovec, trg pa najprej Sv. Peter pri Kunšperku, nato Sv. Peter pod Sv. Gorami in od leta 1952 Bistrica ob Sotli.
Z naraščanjem števila prebivalcev so se začeli zaostrovati tudi pogoji za preživetje, saj ob omejenih možnostih za tržno kmetijsko pridelavo v kraju in njegovi okolici tudi zaposlitev ni bilo veliko, zato so se v prvi polovici prejšnjega stoletja domačini začeli odseljevati in iskati službe drugod. Tako so v kraju leta 1900 našteli 440, v začetku tega leta pa 272 prebivalcev, kar pomeni, da se je število prebivalcev v zadnjih 110 letih zmanjšalo za dobrih 38 odstotkov.
Od leta 1999 je Bistrica ob Sotli sedež samostojne občine, ki jo poleg občinskega središča sestavlja še deset vasi: Črešnjevec ob Bistrici, Dekmanca, Hrastje ob Bistrici, Križan Vrh, Kunšperk, Ples, Polje pri Bistrici, Srebrnik, Trebče in Zagaj. Vseh enajst krajev se razprostira na 3110 hektarjih veliki površini, kjer živi 1436 prebivalcev.
Ko si Lojenova Mimica ogleduje starejšo (enoslikovno) razglednico, se ji pogled najprej ustavi na največji zgradbi desno od župnijske cerkve sv. Petra, v katero je sedem let hodila v šolo in si je še posebej močno vtisnila v spomin učiteljico Slavo Drofenik. Veliko prej, prav v letu nastanka te razglednice leta 1901, je peti razred bistriške oziroma tedaj šempetrske ljudske šole, obiskoval tudi poznejši jugoslovanski predsednik Josip Broz – Tito. Sicer pa se je šolski pouk v vasi začel že leta 1783 in je potekal v kmečki hiši posestnika Jožefa Koreninija. Prvo šolsko poslopje z veliko učilnico in dvosobnim učiteljevim stanovanjem so nato zgradili leta 1829, a ker je število šoloobveznih otrok nenehno naraščalo, so leta 1895 za potrebe petrazredne osnovne šole postavili novo stavbo s petimi velikimi učilnicami. Ta z različnimi preureditvami v sklopu 1979. leta zgrajene nove šole še vedno služi svojemu namenu; zdaj bistriško devetletko obiskuje 170 učenk in učencev.

Številne naravne in kulturne znamenitosti
Župnijska cerkev sv. Petra stoji na platoju, ki je s treh strani obdan z obzidjem in predstavlja ostanek utrjenega tabora. Prvič se omenja leta 1275. Njena ladja je v osnovi še predromanska in je najstarejša sestavina cerkve. Kasneje so jo za približno dva metra povišali in znotraj rebrasto obokali, podrli stari pravokotni kor in namesto njega pozidali tristrano sklenjeni prezbiterij. Leta 1654 je cerkev dobila zvonik, v baročni dobi pa so ladjo še enkrat povišali, zamenjali njen gotski obok z baročnim in ji prizidali obe kapeli. Takšna se je v glavnih potezah ohranila do današnjih dni, čeprav je bila v začetku 19. stoletja že v tako slabem stanju, da so morali iz nje odnesti cerkveno posodje, vendar so jo pozneje popravili. Gotski prezbiterij znova krasijo freske, ki so jih odkrili leta 1970.
Troslikovna razglednica, ki jo je leta 1923 založilo Katoliško slovensko prosvetno društvo Sv. Peter pod Sv. Gorami, prikazuje na levi strani panoramski pogled na Bistrico ob Sotli s Šplajtovega brega, na desni središče naselja z Degnovo, Hohnjecovo in Zorenčevo hišo ter kapelico, ki so jo podrli ob urejanju ceste po drugi svetovni vojni, v sredini pa znamenite Sv. Gore na 527 metrov visoki razgledni vzpetini, pod katero je kaplanija in kmetija Rautner. Ta znani romarski kraj, ki sicer kot zaselek sodi k naselju Zagaj, sestavlja pet svetišč: Lurška kapela, kapela sv. Sebastijana in sv. Fabijana, Marijina cerkev ter kapeli sv. Jurija in sv. Martina. Od 13. stoletja sloveča božja pot je v času jožefinizma ob koncu 18. stoletja skoraj zamrla, a je po letu 1860 po zaslugi šempetrskih župnikov Jurija Stepišnika in Martina Sevnika doživela preporod in se v vsem svojem sijaju ohranila do danes. Posebnost tega verskega kompleksa je orans (poimenovan po latinskem izrazu za moliti oziroma pridigar), desno od vrat na kapeli sv. Jurija vzidana plošča, nepravilne trapezoidne oblike, v katero je vrezan relief moža s hruškasto glavo in dvignjenimi rokami. Po ugotovitvah dr. Emilijana Cevca naj bi nastal proti koncu 1. tisočletja, koga predstavlja, pa je zaenkrat še neznanka, čeprav v podobi moža nekateri prepoznavajo Kristusa, drugi Janeza Krstnika, tretji različne poganske bogove …
»Poleg znamenitosti, ki so upodobljene na obeh razglednicah, Bistrica ob Sotli skriva še vrsto drugih zanimivosti, zato ni naključje, da se je s svojimi raznolikimi naravnimi vrednotami in svojo izjemno kulturno dediščino celotna občina znašla v Kozjanskem regijskem parku,« nas ob koncu opozori zagnana predsednica ZDU Kozjansko, ki vključuje 14 društev (s 3700 člani) iz osmih občin in dveh upravnih enot z območja Obsotelja in Kozjanskega.


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media