Odpadki, ki jih koristno uporabimo

Prosti čas | avg. '11

S 1. julijem je začela veljati uredba o ravnanju z biološko razgradljivimi odpadki, ki določa, da morajo vsa gospodinjstva strogo ločevati kuhinjske odpadke in zeleni vrtni odpad ter jih odlagati v posebne, rjave zabojnike.
Biološki odpadki vsebujejo organske snovi, ki se razgradijo na zraku ali tudi brez njega. Pri razgrajevanju tovrstnih odpadkov na deponiji nastaja plin, ki je sestavljen iz 60 odstotkov metana in 40 odstotkov ogljikovega dioksida. Predvsem metan pa pomeni veliko obremenitev za okolje, saj je toplogredni plin in torej povzroča globalno segrevanje.
Med vsemi komunalnimi odpadki je več kot 35 odstotkov biorazgradljivih, zberemo pa jih znatno manj. Lani denimo, so komunalne službe po vsej državi zbrale nekaj več kot 50.000 ton bioloških odpadkov, z novo uredbo pa naj bi jih do leta 2020 zbrali do 100 tisoč ton. Res pa je, da kljub uredbi ločeno zbiranje odpadkov povsod še ni vpeljano. Za postavitev rjavih zabojnikov (s prostornino 80 litrov, po potrebi tudi 120 litrov) so odgovorne občine, oziroma lokalna komunalna služba, zato jih lahko povprašate, če vam rjavega zabojnika še niso dostavili. V tem času pa vas ne morejo oglobiti zaradi kršenja odloka. V blokovskih naseljih so za pravilno odlaganje odpadkov odgovorni upravniki, morajo tudi poskrbeti za zadostno število zabojnikov.
Pomembno pa je, da biološke odpadke ne odlagamo v plastičnih vrečkah, kar zdaj večina počne, pač pa kupimo posebne vrečke, v celoti izdelane iz biološko razgradljive folije ali pa uporabimo papirnate vrečke.
Biološki odpadki, ki sodijo v rjavo posodo ali na kompostni kup, so:
zelenjavni in sadni odpadki vseh vrst, jajčne lupine, kavna usedlina, filter vrečke kave in čaja, pokvarjeni prehrambeni izdelki, ostanki kuhane hrane (netekoči)
papirnati robčki in brisače, odpadno vejevje, listje, stara zemlja lončnic, cvetje
plevel, pokošena trava.
V rjavo posodo nikoli ne mečemo kosti, maščob, pepela, plenic, pasjih in mačjih iztrebkov, cigaretnih ogorkov, zdravil, vsebine vrečke za sesalce, oblancev ali žagovine ter seveda stekla, kovin ali plastike. Ti odpadki se namreč v okolju ne razgradijo, lahko celo vsebujejo nevarne snovi.
Olje, ki smo ga uporabili za cvrtje, zbiramo v posebni posodi in ga oddamo v zbirnem centru. Iz njega z ustrezno predelavo pridobijo gorivo za avtomobile in energent, uporaben za ogrevanje prostorov.

Kompost za boljšo rast
Če imate možnost, pa lahko organske odpadke kompostirate, kompost pa uporabite za sajenje rož ali za gnojenje vrta. V tem primeru ne potrebujete rjavega zabojnika, s potrdilom, ki ga dobite na pristojni komunalni službi, pa vam odvoza bioloških odpadkov ne bodo zaračunali. Kot pravijo na ministrstvu za okolje, lahko samo iz kuhinjskih odpadkov, ki jih »ustvari« en človek, nastane 50 kilogramov komposta.
Kompostirana zemlja je bogata z organskimi hranili, zlasti z dušikom, pa tudi fosforja, kalija, kalcija ima veliko, odvisno pač od tega, kaj kompostiramo. Kompost nastane z encimsko razgradnjo organskih odpadkov, kot so veje, listje, pokošena trava, plevel, ostanki zelenjave in sadja, lahko tudi gnoj domačih živali, kuhinjski odpadki, zdrobljene jajčne lupine, kavne usedline, čajne vrečice, zdravilne rastline (razen pelina, ki zaradi vonja odbija gliste) ... Lahko dodajamo tudi papir in karton, če ne vsebujeta svinca in umetnih barv. V manjših količinah lahko dodamo tudi žagovino in saje. Po plasteh komposta lahko potresemo pepel, in tako kompost obogatimo s kalijem. Dodamo lahko tudi kokošje perje in kompost obogatimo s fosforjem. V kompostnik pa nikoli ne dajemo materialov, ki se ne razkrajajo, nobenih odpadnih olj in proizvodov, ki so škropljeni z insekticidi, pa tudi razcvetelih plevelov ne.
Kako postopamo:
- Organske odpadke pred pripravo komposta zmeljemo, razsekamo, zdrobimo. Pomagamo si z drobilniki ali pa veje nasekljamo na dolžino 10 do 20 cm, nekaj pa jih prihranimo za pripravo zračenja.
- Za kompostiranje lahko nabavimo plastični, betonski ali leseni kompostnik, lahko pa si ga naredimo kar sami tako, da štiri enako velike palete (najprimernejše so tiste za enkratno uporabo) z žeblji zbijemo v kvader in ob straneh naredimo odprtine, ki bodo omogočile kompostiranje.

- Kompostnik postavimo v polsenčno, zavetrno lego. Preveč sonca ali vetra bi namreč presušilo vsebino in razpadanje bi se upočasnilo ali celo ustavilo. Pogoj za razkroj je namreč dovolj vlage, zato vsako plast namočimo s postano, ne prehladno vodo.
- Na dno položimo najprej nekaj odpadne zelenjave, da bi črvi, gliste in mikroorganizmi lahko iz zemlje prešli v kompostnik. Nato naložimo sloj vej, ki bodo omogočile vstop zraka in odtekanje vode. Če v kompostniku ni dovolj zraka, bo vsebina začela gniti. Ta sloj naj bo debel 10 do 25 cm, odvisno pač od velikosti kompostnika. Na veje naložimo plast listja in drugega materiala. Ta plast naj bo debela od 20 do 25 cm. Nato posujemo nekaj vrtne zemlje, ki ji lahko dodamo Strunal, ta pa bo pospešil nitrifikacijo in razvoj dušikovih bakterij.
Tako delamo plast za plastjo. Vrh kompostnika pokrijemo, da se ne bi hladil. Razpadanje lahko pospešimo tako, da v 10 litrih mlačne vode raztopimo 100 gramov sladkorja in s to raztopino občasno zalivamo kompostišče.

Proces kompostiranja delimo v več faz. V prvi se temperatura dvigne na 25 do 37 stopinj C, kar traja nekaj dni. Če smo maso preveč navlažili, se ne segreje in postopek se ustavi.
V drugi fazi se temperatura dvigne na 55 do 60 stopinj, včasih tudi do 80 stopinj, tako da se uničijo vse človeku nevarne bakterije (salamonela in druge), pa tudi fitopatogene, kot so ličinke in jajčeca škodljivcev. Če pride do pregrevanja kompostišča, moramo maso hladiti z vodo ali pa jo premetati. Če tak proces traja tri dni, je kompost higiensko čist, kislost pade, kar pripomore k nastanku svežega komposta dobre hranilne vrednosti, ni pa še dovolj stabiliziran. Ta faza traja 2 do 3 mesece.
Za tretjo fazo je značilno znižanje temperature, razgrajujejo se sestavljene organske snovi in dobimo humus, ki pa še ne vsebuje dovolj hranilnih snovi. Po šestih mesecih ali več že nastane zrel kompost. Ostane samo še razgradnja celuloze in ligninov. Zrel kompost presejemo skozi fino sito in ga raztresemo po gredici ali pa ga plitvo zamešamo v zemljo.

Napake, ki jih ne smemo delati pri kompostiranju:
1. Nikoli ne zalivajmo s hladno vodo in tudi ne preveč.
2. Poskrbimo, da bo za kompostiranje dovolj dobra zračnost.
3. Ne vlagajmo prevelikih kosov lesa, saj bodo predolgo razpadali.
4. Poskrbimo, da bo kompostna masa sestavljena iz različnih materialov (ne samo les, trava ali listje).
Še napotek: Če se na kompostu nabirajo mušice in drugi insekti, ker smo kompostirali veliko sadja, kompost posujmo z apnenčevim peskom ali zemljo, tudi s svežim kompostom, da preprečimo vonj, ki jih privablja mrčes.