Cvetenje in pocvitanje

Prosti čas | avg. '11

Jeseni že narava sama vrtnarju podarja cvetje s predstavniki številnih rastlinskih rodov, pri drugih pa lahko k zapoznelemu okrasju pripomore tudi gojitelj z nekaj strokovnosti in malo truda. Obakrat je vredno občudovati razcvetelo lepoto navzlic zavedanju, da zima ni več daleč …
Zato se kar sprehodimo skozi ta časovno obdobje, ko včasih skozi krošnje že zapihajo skoraj preveč osvežujoče sape. Za zapoznelo cvetenje in za vse tisto, kar sodi po diktatu narave v jesen, pa je zdaj ravno pravšnji trenutek. Vredno se je ustaviti ob pocvitajočih ostrožnikih in plamenkah in še nekaterih trajnicah, ki iz prirezanih stebel vnovič zacvetijo v tej sezoni. V pišu valujoče travne bilke enostavno ne moremo prezreti in celo nekatere enoletnice spet in spet nastavljajo svoje popke. Mnoge novejše sorte vrtnic na konceh poganjkov ponujajo cvetje vse do prve slane in mnoge med njimi odlikuje le njim dana vonjavost. Ob teh pa je nekaj lepotic, ki se enkrat samkrat, prav v jeseni pokažejo v svojem najlepšem okrasju. Takšna je torej naša jesen z vrtnarskega zornega kota.

Japonske vetrnice
Za nežno barvno popestritev med meglicami in pešajočim zelenjem poskrbijo ponavadi prav postavne japonske vetrnice, ki so bile poleti skoraj neopazne. Seveda so to odporne vrtne trajnice in prav v poznem cvetenju je njihova posebna vrednost. Ko je že večji del vrtnega rastja v odmiranju, pridejo na vrsto posebneži kakršne so te vetrnice z Daljnega vzhoda. Vrtne sorte imajo izhodišče v dveh različicah (Anemone hupehensis var. hupehensis iz osrednje Kitajske ter A. hupehensis var. japonica resnično v naravi rastoča predvsem na Japonskem), iz njiju pa je nastalo kar lepo število enojnih ali polnjenih vrtnih sort. Zadovoljiti se moramo s cvetjem v beli, rožnati ali lilasto-rdeči barvi. Višina cvetnih stebel je lahko samo 50 centimetrov, pri najvišjih sortah pa tudi trikrat toliko. Za vse so značilna nakosmatena soplodja, dozorevajoča že krepko proti zimi. Vsekakor so to hvaležne in prilagodljive rastline. Visoko raščene sorte se posebno dobro počutijo družbi drugih trajnic ali grmovnic, ki jim nudijo oporo pred poleganjem. Enako jim je všeč v zavetju večjih dreves, kjer tudi v polsenci bogato cvetijo. Po cvetenju lahko z vilasto lopato pridvignemo grmičasto razraslo skupino in del sorazmerno tankih korenik uporabimo za potaknjence. Korenike razrežemo na kakih pet centimetrov dolge koščke ter jih kar potresemo na rahlo peščeno podlago v zabojčku. Pomladi bodo zanesljivo odgnali listi navzgor in korenine v substrat. Primerno krepke sadike nato razsadimo na stalno mesto.

Nerine in strenbergije
Gre za dva rodova čebulnic, ki jih ne moremo prištevati med zanesljivo prezimne trajnice. Navzlic temu v najhujših vremenskih razmerah rastlinam ponudimo zavetje pod odejo iz vej. V zahvalo nam ponujajo obilo jesenskega cvetja. Sternbergije (Sternbergia lutea) so prebivalke Sredozemlja in tam so zime drugačne kot pri nas, vlažne so in nekoliko svetlejše, zato listje podaljša svojo asimilacijsko dejavnost tudi v zimske mesece. V celinski Sloveniji je liste sternbergij po cvetenju koristno zavarovati s smrekovo vejo. Tako se bodo v čebulicah obnovile prehranske zaloge. Cvetje sternbergij je zlato-rumeno ter s svojimi tulci spominja na žafrane. V vrtu potrebujejo dobro in prepustno prst ter sončno mesto. Pomembno je, da jih poleti ne ogroža obilica vlage, saj takrat čebule počivajo v tleh. Čebule se kar same množijo in razraščajo, če jih ne motimo s prekopavanjem.
Precej podobne življenjske navade imajo nerine (pogosta je vrsta Nerine bowdenii), ki z večino vrst in sort jeseni zacvetijo v glavičastih socvetjih v rožnatih, rdečih ali belih cvetovih. Posamezen cvet ima valovito nakodrane robove perigonovih lističev. To jim daje posebno eleganco in cvetličarji jih pogosto uporabljajo v izbranih šopkih. Cvetna stebla so visoka 30 do 50 centimetrov. Kjer je nekoliko bolj prijazno podnebje, so to tudi hvaležne vrtne čebulnice. Čebule sadimo zgodaj jeseni, jih zalijemo in pustimo pri miru. Dorasle čebule bodo najprej zacvetele in šele potem bodo pognale liste. Če jih ogroža mraz, jih zavarujemo in pustimo vegetirati do naslednje pozne pomladi, ko začnejo rumeneti.

Zvezdice jesenskih aster
Tisti latinski rek »per aspera ad astra« vrtnarji še kako dobro poznamo, vemo pa tudi, da je ves rod nebin (Aster) dobil svoje ime prav po množici zvezdastih cvetov. Nekatere trajne vrste cvetijo jeseni in so zato dragocena sezonska popestritev. Družina nebinovk je v Evropi zastopana z enim samim rodom, iz njega pa so žlahtnitelji kot izhodišče za vrtne sorte uporabili predvsem Aster alpinus, A. amellus in A. dumosus. To so nizke ali vsaj ne preveč visoke rastline. Astre iz Severne Amerike so višje rasti. Samo za botanike je pomembno novo strokovno poimenovanje za skupini gololistnih in srholistnih aster (Symphotrichum), ki jih še vedno poznamo tudi kot novoanglijske in virginijske astre. So trajnice z barvitimi cvetnimi koški, sorte pa so ena lepša od druge. Pri nas jim je tako všeč, da jih marsikje kot vrtne ubežnike srečamo tudi v naravi, pa naj bodo to naključni samosevci ali morda odvrženi deli rastlin. V vrtnarstvih je trajne astre dobro kupovati v lončkih takrat, ko cvetijo, doma pa jih že lahko presadimo in razdelimo na več delov. Vsekakor pa bomo pri razmnoževanju najuspešnejši pomladi.

Druge jesenske sopotnice
Za kratkotrajno vrtno lepoto jeseni seveda ob vsem naštetem poskrbijo tudi jesenski podleski (Colchicum) v kar nekaj vrstah in sortah. Celo slovenski močvirni travniki se jeseni po njihovi zaslugi zanimivo razcvetijo. Od pomladi do poletja so se gomolji okrepili s pomočjo bujnega listja, po cvetenju pa bodo oplojeni semenski zametki v tleh spet vso zimo čakali, da bo dovolj toplo za rast in dozorevanje. Gomolji vrtnih sort podleskov niso prav poceni, vendar v sveži vrtni prsti vztrajajo mnogo let in se tudi sami razraščajo. Jeseni cvetoči žafrani so manj znani, a tudi pri nas večinoma dobro prenašajo zimo. Eden med njimi je banatski žafran (Crocus banaticus), ki šele pomladi odžene liste. Pri podobno jeseni cvetočem lepem žafranu (C. speciosus) pa se listi začno razvijati že pozimi. Celo pravi žafran (C. sativus) naj bi pri nas dobro uspeval, čeprav cveti jeseni (tridelne rdeče pestične brazde dajejo začimbno barvilo) in tudi listje takrat požene iz gomoljčkov.
Vse krizanteme niso namenjene le gojenju v rastlinjakih za pridelavo rezanega cvetja, tudi prave vrtne trajnice so med njimi in toplo jih priporočam za jesenski vrtni okras, le prave sorte moramo izbrati. Ponudba je tudi pri nas že dovolj pestra in cene sadik so sprejemljive. Prezimno trdne krizanteme se močno razraščajo, vršički pa se končujejo v manjše enojne in polnjene cvetne koške. V primerjavi z velikocvetnimi sortami krizantem drobnocvetne ne potrebujejo dodatnega zatemnjevanja, saj nastavijo cvetove ob naravnem kratkem dnevu.
Izidor Golob