Vodiška planina

Vodiška planina

Prosti čas | avg. '11

Vodiška planina (1108 m), na kateri stoji Partizanski dom, leži na zakraseli gozdnati planoti Jelovice zahodno od Krope. Jelovica se kot predgorje Alp razteza nad Savo Bohinjko (na severu), nad naseljema Kropa in Kamna Gorica (na zahodu), na jugu pa sega vse do Selške Sore. Najvišji vrh planote je 1441 m visoki Partizanski vrh. Jelovica ima status posebnega varstvenega območja Natura 2000.
Zapeljemo se na gorenjsko avtocesto (iz smeri Ljubljane), jo zapustimo na izvozu za Tržič in takoj za izvozom zapeljemo na cesto proti Podnartu in Kropi. Z Gorenjske smeri avtocesto zapustimo na izvozu Brezje in sledimo oznakam za Kropo. Do Krope se lahko pripeljemo tudi po drugih lokalnih cestah (iz Železnikov skozi Rudno ali prek Dražgoš, pa skozi Besnico iz Kranja). V Kropi, tik pred tovarno Novi Plamen, zapeljemo desno ali levo (če se pripeljemo po cestah iz južne ali vzhodne smeri) na ozko cesto, ki nas skozi naselje pripelje do parkirišča ob župnijski cerkvi sv. Lenarta.
S parkirišča stopimo nekaj metrov navzgor do razcepa dveh poti, ob katerem sta kažipota za Vodiško planino. Desno nas kažipot usmerja na lažjo, levo pa na strmejšo pot. Izberemo lažjo pot, sestopili pa bomo po strmejši (krožna pot).
Napotimo se desno po širokem kolovozu, ki se zlagoma vzpenja in čez čas preide v stezo. Po nekaj sto metrih zavijemo ostro levo na gozdno pot in sledimo markacijam, ki so pogoste in dobro vidne. S hojo nadaljujemo najprej blago navzgor, nato pa precej strmo po pobočju do skalnega previsa. Tu zavijemo desno, gremo mimo hudomušnega vražiča (delo naključnega pohodnika) do mesta, kjer strmina popusti in nas pot vodi po ravnici, ki se rahlo vzpenja. Hodimo vse do kraja, kjer se nam z desne priključi pot iz Kamne Gorice. Pot se od tu naprej postopoma vzpenja in nas pripelje do senožeti ali do začetka Vodiške planine. Nadaljujemo s hojo po planini do Partizanskega doma.
Za pot potrebujemo dve uri, za sestop pa kake pol ure manj. Sestopimo po poti, ki pod domom zavije rahlo desno in se strmo spušča vse do izhodišča. Pot je dobro označena, le ko smo že blizu Krope, se desno odcepi k izviru, mi pa zavijemo levo.
Prav nam bo prišla izletniška karta Gorenjske ali Atlas Slovenije (leto izida 2005), stran 77.

Zgodovina žebljarstva
Vsekakor si vzemimo čas za ogled Krope. Je na dnu veličastnega amfiteatra, ki ga ustvarjajo pobočja Jelovice. Na jugovzhodu ozko dolino zapira strma Zidana skala, pod katero izvira hudourniška Kroparica, ki se za naseljem izliva v Lipnico. Na poti skozi naselje vre kot krop v loncu, zato se tudi kraj imenuje Kropa. Trško jedro Krope je od leta 1953 kot prvi kraj v Sloveniji zakonsko zaščiteno kot kulturno-zgodovinski spomenik nacionalnega pomena.
Na ozemlju plemiške rodbine Ortenburg je v poznem srednjem veku zraslo (železarsko) naselje, ki se je razvijalo zgolj zavoljo železa, ognja in vode. Ortenburžani so načrtno spodbujali rudarjenje, gradnjo talilnic železa in kolonizacijo. Vrh razvoja je Kropa doživela v 18. in drugi polovici 19. stoletja. V tem obdobju se je dokončno izoblikovala arhitekturna podoba starega trškega jedra, kakršnega poznamo še danes.
Kroparski žeblji so bili znani in cenjeni na celotnem območju Sredozemlja. Klasično železarstvo je zaradi razvoja sodobnejše črne metalurgije zamrlo ob koncu prejšnjega stoletja. Po letu 1945 pa je industrija (tovarna Plamen) izpodrinila tudi ročno žebljarstvo. Zdaj so prebivalci Krope in okolice zaposleni le še v umetnostni kovaški obrti.
Ob sprehodu po trškem jedru si lahko ogledamo župnijsko cerkev sv. Lenarta (ob parkirišču ali na izhodišču), podružnično cerkev kroparske Matere Božje nad Kropo (vzhodni del), Potočnikovo hišo, Mazzolovo hišo, Bertonceljevo hišo, Fovšaritnico, Plac, Florijanovo znamenje, Lodnovo hišo z znamenjem, Nemško ali Gosposko gaso, slovensko peč (peč ima obliko navzdol obrnjene piramide in je v višino merila blizu tri metre), vodna korita – rake, prostor nekdanje Zgornje fužine in še marsikaj drugega. Ob sprehajanju po trškem jedru bodite pozorni na čudovite hišne in ulične svetilke, ki so delo kroparskih železarjev.
Zgodovino kroparskega železarstva in fužinarstva lahko spoznamo v Kovaškem muzeju, ki je v starodavni Klinarjevi hiši, zgrajeni v 17. stoletju. Muzej je bil odprt za javnost leta 1952. Sprehod skozi muzej je sprehod skozi zgodovino Krope od slovenske peči v 14. stoletju do dveh plavžev za taljenje železove rude v 15. stoletju ter številnih kovačnic in vigenjcev za ročno kovanje žebljev. Posebno zbirko sestavljajo umetniško kovani izdelki iz železa priznanega kroparskega mojstra Joža Bertonclja.


Vaši komentarji


© 2022 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media