Skrivnostni Ferski otoki

Skrivnostni Ferski otoki

Prosti čas | avg. '11

Za Ferske otoke, ki ležijo med Islandijo, Norveško in Dansko, pripadajo pa slednji, je veliko Slovencev slišalo prvič šele v zadnjem desetletju, ko se je naša nogometna reprezentanca večkrat pomerila s predstavniki tega otočja. Otočje obsega osemnajst naseljenih otokov s skupno površino dobrih 1400 kvadratnih kilometrov. Na njih živi približno 50.000 prebivalcev, ki govorijo star norveški jezik, podoben islandskemu. Skozi dolga stoletja se je ferščina ohranila v starih zgodbah in pesmih.

Otoki so bili nekoč težko dostopni in še danes traja plovba do prestolnice Torshavn kar dva dni. Bolj pogoste so sicer letalske povezave s Skandinavijo in Škotsko, toda več kot polovica od nekaj deset tisoč turistov obišče otočje s trajektom ali na enem od križarjenj po Severnem morju.

Ovčje in ribje kraljestvo
Prvi naseljenci so prišli na ta konec Severnega morja v 7 stoletju n.š. in s seboj pripeljali tudi ovce. Dolgodlake živali so se v skopih naravnih razmerah dobro znašle in zdaj jih je na otokih vsaj še enkrat toliko kot ljudi in so za lokalno ekonomijo še vedno pomembne. Otočani so si nekoč prizadevali tudi za neodvisnost, toda več kot do visoke stopnje avtonomije znotraj Danske jim ni uspelo priti. Za razliko od matične države se Ferski otoki niso pridružili Evropski uniji. Predvsem zaradi ohranitve nedotakljivosti njihovega bogatega ribolovnega območja, ki sega dvesto milj od obale. Ribolov je otočanom pred dobrimi tremi desetletji omogočal enega najvišjih standardov na svetu. Toda z razsipno politiko in z zmanjševanjem ribjega bogastva se je otoška vlada znašla pred bankrotom. Takrat je finančne zadeve prevzela Danska, ki še vedno skrbi tudi za zunanje zadeve, obrambo, sodstvo in policijo. Otočani uporabljajo svojo valuto - ferske krone, ki so enakovredne danskim, vendar jih je mogoče uporabljati le na otočju. Otočani imajo tudi svoj parlament, ki je eden najstarejših v Evropi, svojo zastavo in znamke.
Poleg ribolova in spremljajoče industrije igra na Ferskih otokih čedalje pomembnejšo vlogo turizem. Otoki postajajo zanimivi predvsem zaradi svoje odmaknjenosti in neokrnjene narave. So pravi raj za pohodnike, ljubitelje ptic ter seveda za ribiče. Gola, le s travo porasla pokrajina še zdaleč ni dolgočasna. Marsikje se strme stene dvigujejo naravnost iz morja, spet drugje se v kopno zajedajo globoki zalivi, podobni fjordom. Vsepovsod pa so raztresene barvite lesene hiške. Industrije na Ferskih otokih skoraj ni, zato je narava tako zelo ohranjena. Še največji problem zadnja leta predstavlja gojenje rib v dolgih zalivih. V poletnih mesecih otoke obišče nekaj deset tisoč turistov. Med njimi je daleč največ Skandinavcev, a za odmaknjene otoke je vedno več zanimanja tudi drugod po svetu. Nezahtevni vrhovi in travnata pobočja ponujajo številne možnosti za pohodništvo. Odpraviti se kaže do najvišjega evropskega klifa Evenniberg, ki je visok 754 metrov. Le nekaj višji je najvišji otoški vrh Slaettaratindur (882 m), na katerega se je mogoče povzpeti že v dobri uri. Med številnimi slapovi je najvišji slap Fossa (140 m), obiskati je mogoče nekaj slikovitih jezerc in seveda raziskovati na stotine kilometrov razgibane obale, ki meri kar 1117 kilometrov, vendar je večinoma dostopna le z morske strani.

Predori pod morjem
Domačini se postavljajo z dolgo povprečno življenjsko dobo in med njimi je kar nekaj stoletnikov. Dokaj mila oceanska klima brez velikih temperaturnih razlik je očitno naklonjena zdravju, pa čeprav nimajo na voljo veliko sončnih dni in je vreme izredno spremenljivo. Zaradi oceanskega vpliva temperature tudi pozimi le redko padejo pod ničlo, snega pa po navadi zapade le za vzorec.
Vsakdanje življenje večinoma teče mirno in brez stresov, prometne nesreče pa le redko zahtevajo krvni davek. Tudi zato, ker premorejo vsega skupaj le nekaj sto kilometrov ovinkastih cest, ki ne omogočajo večjih hitrosti. Alkoholne pijače so podobno kot v drugih skandinavskih deželah zelo drage. Med otoki je mogoče potovati s trajekti, nekateri med njimi pa so med seboj povezani s podmorskimi predori. Za vožnjo skozi predore je treba plačati cestnino, ki pa jo pobirajo na prav poseben način: vsak avtomobil, ki zapelje v predor, fotografirajo, potem pa mora lastnik avtomobila na enem od bencinskih servisov plačati cestnino. Če tega ne stori v določenem roku, ga zlahka najdejo.
Mirno, vsakdanje življenje pa ne prija vsem. Predvsem mladi nimajo veliko možnosti za poklicno napredovanje, na otokih ni niti univerze, zato mnogi zapuščajo rodne otoke. Večina jih odhaja študirat na Dansko, pogosto tudi s pomočjo vladne štipendije. Po končanem študiju sprva večinoma ostajajo v tujini, ko pa si začenjajo ustvarjati družine, se vračajo domov.

Miniaturna prestolnica in travnate strehe
Prestolnica Torshavn na otoku Streymoy je z blizu 15.000 prebivalci edino pravo mesto na otočju. Privlačno je predvsem staro mestno središče, ki se stiska ob majhnem polotoku na robu pristanišča. Tu je ohranjena gruča pisanih lesenih hiš, katerih nastanek sega v 17. stoletje. Hiše so večinoma zaščitene, a v njih so namesto muzejev urejeni lokali in trgovine, ki pa z izjemo lepih pletenin ne ponujajo prav veliko ferskih proizvodov. Zanimivost mesta je tudi edini otoški park, na robu katerega je urejen nogometni stadion. Eden izmed dveh, na katerih lahko igrajo mednarodne nogometne tekme. Domačini se radi odpravijo v park, čeprav njegova površina obsega le dober kvadratni kilometer. Vseeno je videti kot majhen gozd, kar je na otoku nekaj edinstvenega. V parku najbolje uspevajo bukev, javor, hrast in jerebika, precej pa je tudi iglavcev, med katerimi prevladujejo smreke in bor. Poskusili so celo s sajenjem južnoameriških aravkarij, ki pa ne uspevajo najbolje. Morda tudi zaradi stalnega vetra, ki je do dobra izoblikoval celotno pokrajino. Otoki so sicer vulkanskega nastanka, toda na golih pobočjih uspevajo le trava in lišaji. Še grmičevja ni nikjer! A vseeno je vse zeleno, saj trava v vlažnem podnebju bujno uspeva, in to tudi po najbolj strmih bregovih, ki se dvigujejo naravnost iz morja. Za drevje in celo grme je življenjsko okolje res skrajno neprimerno.
Otoške ravnice marsikje poživljajo barvite hiše. Večinoma so lesene in ponekod še vedno krite s travo! Takšen način gradnje se je razvil že v času prvotnih naseljencev, ki so prišli sem iz Skandinavije. Zaradi enostavne sestave je bil to najbolj priročen način pokrivanja streh, saj na otokih ni bilo primernega lesa. Trava pa je poleg zaščite pred dežjem nudila tudi toplotno izolacijo. Po dolgih stoletjih so travnate strehe spet aktualne. Poleg ekoloških prednosti ponujajo tudi lepši estetski videz. Za povrh je lahko življenjska doba bistveno daljša od klasičnih ravnih streh. S svojo izolacijsko sposobnostjo pa pripomorejo tudi k prihranku pri energiji. Takšna streha je obenem nekakšna čistilna naprava, saj veže nase strupe in ogljikov dioksid. Poleg tega zmanjšuje količino meteorne vode, ki odteka s strehe. »Kritina« skupaj s plastjo rastlinskega substrata varuje tudi pred požari. Pri izvedbi travnate strehe je zelo pomembna hidroizolacija. Nekoč je v ta namen služilo lubje, zdaj pa je na voljo dovolj sodobnih materialov, vrh katerih položijo deset ali več centimetrov rastlinskega substrata. Na taki strehi uspevajo predvsem trave, mahovi in lišaji. Streha ne potrebuje posebnega vzdrževanja, le na začetku je potrebno travo občasno pognojiti, dokler ekosistem ne začne samostojno delovati.
Poleg rib na Ferskih otokih že od nekdaj lovijo manjše kite, saj je bilo to nekoč nujno za preživetje. Otočani o tem ponosno govorijo in se izgovarjajo na prvobitni kitolov, podobno kot Inuiti na Grenlandiji. Kljub temu vsak ulov pospremi obsojanje tujih medijev, turistično organizacijo pa zasuje elektronska pošta z ogorčenimi protesti. Lov na majhne zobate kite mrke pliskavke k sreči ni komercialen, saj ne gre za zaslužek, domačini pa se držijo starih pravil. Mrke pliskavke je dovoljeno loviti največ trikrat na leto, in to le v majhnih čolnih na vesla, kot so to počeli nekoč. Jato zobatih kitov s čolni obkolijo in usmerijo v ozek zaliv, kjer nimajo več možnosti bega in nasedejo na peščeni obali. Tu živali kar najhitreje pobijejo. Na takšen način vsako leto ulovijo kakih osemsto kitov, kar predstavlja dober odstotek celotne tukajšnje populacije. S takim ulovom, pa zagotovo na ogrožajo obstoja kitov. Sicer pa je lov predvsem del tradicije, na katero so prebivalci zelo ponosni. Meso kitov ni namenjeno prodaji, temveč ga razdelijo med vse, ki sodelujejo pri lovu, presežek pa podarijo bolnišnicam in drugim javnim ustanovam, le manjši del pa ga ponudijo restavracijam. Kitovega mesa ni priporočljivo uživati v večjih količinah, saj vsebuje veliko živega srebra in drugih težkih kovin. Tudi zato kitovo meso ne zaide pogosto na prodajne police trgovin.


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media