Hvaležnost se izkaže z dejanji, ne z besedami

Hvaležnost se izkaže z dejanji, ne z besedami

Zgodbe | avg. '11

Valter Malovec iz Divače ne govori veliko, zato pa toliko več dela. Z ženo sta delovne navade privzgojila obema otrokoma in danes imajo zelo uspešno družinsko podjetje – hotel, dve gostilni in prenočišča ter mesnico.
Valter izhaja iz delavske družine; njegov oče je bil železničar. Divača je bila že od nekdaj pomembno cestno in železniško križišče – kjer se križajo poti, ki povezujejo Dunaj s Trstom in naprej z Italijo, pa tudi z Istro in Puljem … Železnica je dajala kruh mnogim družinam; toda Valterjeva starša sta si za sina edinca želela lažji in bolj varen poklic. Tako se je izučil za mesarja. Meso je imelo v povojnih časih posebno vrednost na obeh straneh meje - v Sloveniji in v Italiji: »Z maloobmejno prepustnico smo po vojni lahko nesli čez mejo kilogram mesa, dve škatli cigaret Filter 65 in zavitek masla. S prodajo smo lahko v Italiji kar nekaj zaslužili. Skupaj z mamo in očetom ter stricem – maminim bratom, ki je bil invalid iz 1. svetovne vojne – smo se vsak dan s takim tovorom odpravili čez mejo. Po štirih mesecih smo s prodajo zaslužili toliko denarja, da si je lahko oče kupil v Italiji star motor. Ker je bil stric invalid, smo ga pripeljali domov brez carine,« se spominja naš sogovornik, ki si je sam dokaj zgodaj kupil svoj avto znamke Škoda. Takrat si seveda ni mogel misliti, da bo nekoč uspešen podjetnik in da se bo vozil z mercedesom. »Zdaj imam enoprostorca, ki je ravno prav velik in pripraven za moj posel,« pravi, saj avto jemlje predvsem kot prevozno sredstvo, ki mora biti ekonomično in varno.

Svet prihaja k njim
Malovčevi živijo v vasi Gornje Vreme, kjer se je Valter tudi rodil. Iz te vasi izhaja tudi dr. Bogomir Magajna, nam pove. Ob skromni očetovi plači železničarja so si pomagali tudi s kmetovanjem. Njegova starša sta bila zelo pridna, prijazna in blaga človeka; hčerka Andreja pa pravi, da se še vedno rada spominja nedeljskih kosil pri očetovi mami. Če je Valter odraščal ob popustljivih starših, pa zase pravi, da je bil do svojih dveh otrok veliko bolj strog.
V krajih na obrobju Krasa so bili v njegovem otroštvu in mladosti ljudje vezani predvsem na Trst, ki je od Divače oddaljen le dobrih 8 kilometrov: »Tam sem začutil mestni utrip – bilo je zanimivo, a nič več kot to. Mesto me ni premamilo; od nekdaj mi je ljubše življenje v majhnem domačem okolju.« Tudi danes se le redko odpravi od doma – v Ljubljani je v povprečju le enkrat na leto.
Letos je bil prvič na čisto pravem dopustu - tri dni v toplicah. Pravi, da bo tak dopust - čim bo mogoče - spet ponovil. Ko sta bila otroka majhna, je z njima hodila na morje predvsem mama, oče pa jih je tja pripeljal in ob koncu dopusta prišel ponje - več časa pa si ni vzel. Toda otroka se spomnita enodnevnih izletov s starši - bili so na Bledu, pa na Gardskem jezeru in na podobnih turističnih točkah. Sicer pa glede potovanj Valter Malovec pravi: »V svojem življenju sem bil najdlje od doma, ko sem služil vojsko.«
Ker ne gre v svet, ta prihaja k njemu - odkar ima prenočišča, še zlasti pa hotel, se pri njih vrstijo turisti iz vsega sveta. Za turiste so bili ti kraji od nekdaj zanimivi; še nekaj časa nazaj so bili sicer premalo promovirani, zato pa so veljali za »bisere«. Našli so jih tisti svetovni popotniki, ki cenijo lepoto, naravo, skratka butičnost. Na poti iz Trsta na Dunaj se je v Divači nekoč ustavil celo Freud. V pismu prijatelju je napisal, da se je »zapičil« v divjaškega možakarja, ljubitelja jam in dobre kapljice in se prepustil njegovi vpregi dlje, kot je bilo predvideno …
Lepote, znamenitosti in dobrote teh krajev zapeljujejo še danes. O njih govori tudi Valter Malovec in najprej opozori na goro Vremščico in potem vse po vrsti do največjih znamenitosti in nenavadnosti. To so predvsem Škocjanske jame z mogočnim spletom podzemnih jam, skozi katere se pretaka reka Reka. Pravijo ji tudi Velika voda. Kot prvo podzemno mokrišče so jame, ki so v Unescovi dediščini, vključene tudi v seznam svetovno pomembnih mokrišč Ramsar, s svojo biološko raznovrstnostjo pa je park vključen tudi v svetovno mrežo biosfernih rezervatov MAB – človek in biosfera. Zanimiva je mogočna udornica Risnik, ki je nastala z vdrtjem stropa nekdanje jamske dvorane. V njenih prepadnih stenah najdejo zavetje številne ptice, zanimivo pa je tudi rastlinstvo, in to ne le v udornici, ampak ob celotni krasoslovni naravoslovni učni poti, ki je speljana okrog udornice …Tudi o Lipici bi lahko veliko govorili in še o marsikateri lepoti in zanimivosti v teh krajih.

Skrb za ohranjanjedediščine
Nekoč je imela Divača tri hotele, potem pa dolga leta nobenega. Valter Malovec je zaznal te potrebe, toda projekta se ni se lotil »na vrat na nos«. Divača ima svoje značilnosti in te je treba ohraniti, so se strinjali vsi v družini Malovec. Da bi ohranili to, za kar mnogi investitorji nimajo posluha, nimajo časa in se jim zdi škoda denarja, so Malovčevi povabili k sodelovanju domačina arhitekta, ki »diha s to pokrajino, s kamni in burjo, zato je znal ohraniti kraško podobo in jo združiti s sodobnimi rešitvami. Tako je v avtohtonem duhu zgrajen njihov hotel. Skrben odnos do kraja in do tradicije spoštujejo tudi na občini, zato so ob letošnjem občinskem prazniku družini Malovec podelili priznanje za odgovoren odnos do kulturne dediščine in za ohranjanje podobe kraškega kraja.
»Divača je bila nekoč tudi letoviški kraj, še zlasti za Tržačane; potem pa je v turističnem pomenu začela usihati. Kljub dolgim letom zatišja in pozabe pa so se z obujeno ponudbo začeli vračati tudi Tržačani. Kot znani gurmani radi pridejo tudi v obe Malovčevi gostilni, ki slovita po domači hrani in divjačinskih specialitetah, pa tudi v hotel, kjer jih razvajajo predvsem z morskimi specialitetami, ki so pripravljene na unikaten način. »Otroka sta začela poudarjati višjo raven; kakovost se tako kaže na vsej črti …,« ju pohvali oče. Sin Blaž poudari, da je sicer dobrih kuharjev kar nekaj, izvirni pa so zelo redki, zato je ponosen na prijatelja in sodelavca, ki kuha v njihovem hotelu.
Če sin gleda naprej, pa se oče rad ozre tudi v zgodovino, ki »pa traja«. Tak primer je zanimiv stroj za rezanje pršuta, ki ni le okras velike jedilnice v njihovem hotelu, ampak je še vedno v rabi in »teče, kot da je nov«. »Ta rezalnik pršuta je iz leta 1942 in danes je vreden kakih 12 tisoč evrov …,« pojasni Valter Malovec in pokaže, kako gladko drsi. Stroj je sicer italijanski, na njem pa režejo slovenski pršut, ki je zares odličen. »Cene pršuta so zelo različne, kakovost pa tudi. Mi najbolj zaupamo sušilnici pršuta v Sežani, ki ima veliko izkušenj in veliko znanja, zato je njihova kakovost zanesljiva. Valter večkrat poudari, da morajo biti surovine prvovrstne »od A do Ž«. Zato imajo tudi najraje lokalne dobavitelje - od domačega ovčjega sira naprej.

Tiha dobrodelnost

Od sina Blaža izvemo, da tamkajšnji šoli skozi vse šolsko leto omogočajo za otroke s posebnimi potrebami tople obroke pod ceno, nekaj pa jim jih celo podarijo. Že nekaj let je tako. Oče tudi ni povedal, da je pred nedavnim dal streho človeku, čigar žalostna življenjska zgodba ga je postavila na cesto … O tem ne govorijo, pravi hčerka Andreja in da vedeti, da takih dejanj ne gre obešati na velik zvon, sicer izgubijo svoj prvotni, dobrodelni namen. Andreja je malce bolj zgovorna od brata in od očeta, toda razgovori se šele pri vsebinah, kot so zdrava hrana, pozitivno mišljenje, uravnavanje duha in telesa …. Končala je ekonomsko fakulteto in v družinskem podjetju skrbi za marketing, finance in računovodstvo. Sicer pa so vloge porazdeljene med vse družinske člane: mama »ima čez« strežbo, brat, ki je po izobrazbi gostinec, je odgovoren za hotel, glava družine in podjetja pa ostaja oče Valter, čeprav doda, da skrbi predvsem za mesnico.
Tisti, ki poznajo Valterja Malovca, vedo, da še ni rekel zadnje besede. Tudi na vprašanje, kaj si želi v prihodnje, odgovori: »Da bi se ta kraj razvijal in da bi moja otroka uspešno nadaljevala in razvijala to, kar sva midva z ženo - tudi z njuno pomočjo - skupaj spravila ….« In ko poskušam izvedeti še kaj bolj osebnega, vprašam, ali otroka pokažeta, kako sta hvaležna za vse to: »O tem se pri nas ne govori; hvaležnost in spoštovanje se izkaže drugače – z dejanji in ne z besedami.« Njuna dejanja pa so zelo zgovorna. Na koncu pa se vendarle ustavimo pri nežnostih, ki si jih Valter Malovec dovoli, ko gre za dveletno vnukinjo. Mala Leni je deklica, ki je obdana z ljubeznijo in prinaša v to delovno in uspešno družino tudi veliko nežnosti in veselja.


Vaši komentarji


© 2022 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media