Spomini babice Karoline

Spomini babice Karoline

Zgodbe | avg. '11

V vasi Malo Hudo pri Ivančni Gorici živi Karolina Štrubelj, ki jo prebivalci dobro poznajo, saj je polnih 36 let delala kot babica. Vedno je bila dobre volje, vedno pripravljena z nasveti pomagati ljudem, predvsem ženam pri različnih težavah. Pri dobrih štiriindevetdesetih iz nje še vedno žari človeška toplina, prijaznost in zadovoljstvo. Skupaj sva podoživeli veliko lepih in tudi nekaj grenkih spominov iz časov, ko je pomagala na svet dojenčkom, številne pa tudi negovala prve tedne življenja.
Delo babice je opravljala od leta 1946 pa vse do upokojitve leta 1982. »Sprva je moj teren obsegal Ivančno Gorico, Stično in okoliške vasi ter Muljavo, kasneje pa tudi okoliš Šentvida pri Stični vse tja do Primskovega. Ko je zdravstveni dom zaposlil še eno babico, sva si teren razdelili. Ponavadi me je prišel poklicat porodničin mož, ki je včasih najprej obiskal tudi kako gostilno. Sprva sem na teren hodila peš, kasneje s kolesom, kdaj pa kdaj sem dobila tudi prevoz z vozom. Na začetku je bilo kar veliko porodov doma, zadnja leta pa le kakih pet na leto. Pomagala sem tudi romkinjam v gozdu, v šotoru, tudi pozimi. Mlade mamice in dojenčke sem potem obiskovala, vsakega najmanj po trikrat, jih kopala, dajala nasvete in včasih pri hiši postorila tudi druga nujna opravila. Tovrstnih oskrbovančkov je bilo približno sto na leto. Ocenjujem, da sem v vseh letih pospremila na pot v novo življenje blizu 4000 malčkov. Smrti porodnice nisem doživela, nekaj dojenčkov pa je zapustilo svet takoj po porodu. Teh dogodkov pa se raje ne spominjam.
Zgodilo se mi je tudi, da so mi med obiskom ukradli kolo. Potem sem jo mahnila peš proti domu. Da sem bila hitrejša, sem si kasneje kupila moped, zadnjih pet let pa sem bila gospa, saj me je po terenu prevažal šofer s službenim avtom.«
In kako se je odločila za poklic babice? »Že moja mati je želela postati babica, vendar ji tedanje razmere niso omogočile uresničiti to željo. Leta 1945 sem se javila kot vojna vdova brez službe na razpis za šolanje v babiški šoli v Ljubljani, ki jo je tedaj vodil dr. Vito Lavrič. Šolanje je trajalo eno leto. Po šoli sem se zaposlila v tedanjem zdravstvenem domu in ostala tam vse do upokojitve. Rada sem delala na terenu, z ljudmi. Če bi bila še enkrat mlada in bi se morala odločati, kaj bom delala, bi vnovič postala babica.
Še nekaj let nazaj mi je moški v trgovini želel pokazati, kako lepo sem mu zavezala popek, a sem mu povedala, da odraslim moških ne gledam pod srajco. Je pa tudi to lep utrinek iz mojega dela.«

Nič ji ne manjka
Pot življenja jo je vodila po več krajih in večkrat se je selila, dokler se ni za stalno preselila na Malo Hudo. »Doma sem bila v Zgornji Dragi. Moja mama je bila vdova. Da naju je z bratom lahko preživljala, se je preselila v grad Podsmreka, kjer je bila kuharica pri takratnem lastniku gradu Majdiču. Obenem je bila tudi branjevka (košarica) in je po okolici kupovala jajčka ter jih nosila prodajat v glavnem na tržnico v Ljubljano. Tja je šla večkrat peš ali pa si je zaradi manjših stroškov kupila karto za vlak le do Škofljice, nato pot do trga nadaljevala pot kar peš. S prihranki je kupila domačijo na Malem Hudem (bolj znano kot Radotova domačija). Leta 1953 sem sama kupila sosedov vrt in zgradila svoj dom. Spomnim se, da je na vrtu rasel oreh, ki pa ga prodajalci niso hoteli prodati in sem se ga morala pri gradnji ogibati, saj je bil pridelek na drevesu še vedno last nekdanjih lastnikov.«
Za zavzetost, vestnost in delavnost je Karolina Štrubelj leta 1980 prejela državno odlikovanje red zaslug za narod s srebrno  zvezdo. Že nekaj časa uživa jesen življenja v družini snahe Ljube, vnukinj in pravnukov. »Moje življenje zdaj ne more biti lepše, kot je. Veliko časa presedim v svoji sobi ob oknu, opazujem naravo, rože, ptice, le ljudi gre po cesti vse manj, vsi se peljejo mimo in nekam hitijo. S snaho Ljubo že 47 let živiva blizu, zadnja leta pa skupaj. Če kdo vpraša, ali se razumeva, povem, da če je »ta stara dobra, tudi ta mlada ne more biti žleht«. Dobro se razumeva, saj moja snaha bolje pozna moje potrebe kot jih poznam sama,« pravi Karolina, ki jo v ožjem krogu kličejo Ninika.
Kot pravi, je imela dve ljubezni, obe pa ji je vzela vojna. »Ostala sem vdova z dvema otrokoma, ki sem jima po svojih močeh omogočila šolanje, ker sem le v znanju videla boljšo prihodnost.« Prostega časa pravzaprav ni imela, veliko je pomagala na bratovi kmetiji. »Sem se pa pri starosti 64 let z Nedeljskim dnevnikom in s 100 ženskami povzpela na Triglav, na kar sem še zdaj ponosna.«


Vaši komentarji


© 2022 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media