Rešena dediščina Jezerskega

Rešena dediščina Jezerskega

Zgodbe | avg. '11

Kmalu po tistem, ko je Kranjčan Anton Jereb pod strmimi, gozdnatimi pobočji Jezerskega ob grapi Ankovega potoka začenjal poganjati vikendaške korenine, mu je povsem po naključju prišel v roke predmet, podoben skrajšani sulici, a precej debelejši. Ni se pustil odpraviti z besedami, naj vendar pusti to ničvredno, zarjavelo železje, da ga odpeljejo na odpad, ampak je trmasto vztrajal, da mu povedo, kaj je to »čudo«.
To »čudo« pa je bilo odžagani krajši del pet metrov velikega svedra, s katerim so ročno vrtali v štirimetrska macesnova debla in si tako napravili cevovod, po katerem je tekla slatina iz bližnjega izvira gori v grapi. Ko je našel tudi nekaj cevi, ki jim usoda še ni namenila uničenja v peči in je to dvoje ohranil, ga je to tolikanj zagrabilo, da je začel zbirati tudi druge predmete. Do teh prvih najdb je prišlo pred 35 leti na Zgornjem Jezerskem ob Ankovi kmetiji, ko je zanemarjene svinjake in opuščena stanovanja dekel in hlapcev nekdaj cvetoče kmetije začel spreminjati v bivališče, kamor so se ob prostih dneh umaknili iz čedalje bolj hrupne doline.
Vse to ne bi bilo omembe vredno, ko ne bi po tistem odkritju svedra in cevi začel zbirati materialno zapuščino tega koščka naše dežele, ki je zaradi nekdanje nedostopnosti živel neko svoje življenje. Jezersko je v zgodovini sodilo pod deželo Koroško, na kar nas še danes opozori deželni kamen ob meji zdajšnje preddvorske občine v Sp. Fužinah in pred gostiščem Kanonir. Manj znano pa je, da je bil ta košček gorskega sveta, kamor se zdaj kot bi mignili pripeljete iz kranjske ravnice, nekdaj povsem odrezan od sveta, saj je bila dolina Kokre ena sama divja, neprehodna hudourniška dolina; zato so staroselci izbrali pot v koroško kotlino iz Tržiča prek Jelendola do Medvodja pod grebenom Košute in naprej prek Dolgih njiv do Komatevre na Spodnjem Jezerskem ter čez Jezerski vrh na Koroško proti Železni Kaplji.
Ta edinstveni svet pa so vendarle poseljevali ljudje, kmetje, kajžarji, pastirji, gozdarji, žagarji, lovci, mlinarji, hlapci in dekle, tudi gospoda in duhovni ter pri tem uporabljali predmete, značilne za to gorsko krajino, ki je imela zaradi svoje nedostopnosti veliko svojstvenih, jezerskih značilnosti. Veliko tega je v drugi polovici prejšnjega stoletja preživelo svoj vek, prišli so novi časi in predmeti so ljudem postali odveč: trohneli so po kleteh, polnili so podstrešja, požirala jih je rja, goltale so jih peči, smetišča, tudi odljudne grape in gozdovi.
Jezerjani se šele zadnji čas zavedajo dragocenosti etnološke zbirke, ki je nastajala skozi zadnja desetletja. V njej je zdaj več že kot 2000 predmetov, popisanih in oštevilčenih v Gorenjskem muzeju v Kranju. Toda gospod Anton ni le vlačil k hiši predmetov, zapisoval si je njihova ljudska imena, kot na primer: škrbavšnica - pripomoček za rezanje trave ali slame, pilar – klešče za kastracijo bikov ali ovnov, svetličn – čevljarska luč, pocencija – menjavanje hlapcev in dekel ob božiču. Ugotavljal in zapisoval pa je tudi letnice nastanka predmetov. In ko so domačini videli, kaj nastaja pod njegovo streho, so mu sami začeli prinašati predmete, ki bi jih sicer pokurili, odvrgli ali odpeljali na odpad.
Zbirko rad pokaže tudi obiskovalcem, za ogled se lahko dogovorite na tel. št.: 04 254 10 48.


Vaši komentarji


© 2022 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media