Ko nas ljubljena oseba ne prepozna več

Dobro počutje | okt. '11

Pozabljivost je v starosti povsem normalen in pričakovan pojav, vendar gre včasih za znak resne bolezni. Alzhajmerjeva demenca se začne z odmiranjem možganskih celic, lahko pa traja tudi do dvajset let. Bolezenske spremembe prizadenejo spomin in intelektualne sposobnosti do te mere, da resno posežejo v bolnikovo vsakodnevno življenje. Vzroki bolezni ostajajo neznani in zaenkrat zanjo ni zdravila. Ustrezna obravnava bolnikovih simptomov, kombinirana s podporo strokovnih služb pa v veliki meri olajša življenje bolnika in njegovih najbližjih.

Alzhajmerjeva bolezen je progresivna bolezen, ki jemlje človekove sposobnosti komuniciranja, zožuje tokove razmišljanja, zmanjšuje osnovne življenjske funkcije in načenja človekovo identiteto.
Bolezen se širi počasi in lahko se pojavi veliko let prej, preden bolnikovi svojci in prijatelji prepoznajo spremembe. V zgodnji fazi je najprej opazna izguba spomina, zmedenost in dezorientiranost, prizadeti odlaga stvari na nenavadna mesta, je apatičen za doživetja in vsakodnevna dogajanja. Z napredovanjem bolezni bolnik pozablja imena svojih bližnjih, se pogreza vase in postaja čedalje bolj odvisen od pomoči svojcev. Srednje obdobje napredovanja bolezni zaznamuje bolnika z anksioznostjo in blodnjavostjo, pri njem so že opazne osebnostne spremembe. Pozno obdobje bolezni drastično omeji sposobnosti komuniciranja in bolnik ne prepozna več svojih najbližjih, njegove življenjske veščine se skrčijo do te mere, da potrebuje pomoč pri hranjenju in osebni higieni, vse manj je gibljiv, sčasoma pa ga bolezen povsem priklene na posteljo. Pogosto nastopi smrt zaradi posledic akutnih obolenj, kot so pljučnica, gripa ipd.

Čim manj sprememb
Povsem normalno je, da se človek s starostjo spreminja. Spreminja svoje interese, pozablja imena ljudi, ki jih redko vidi, pozablja nedavne dogodke (zvečer ne ve, kaj se je dogajalo zjutraj, ne spominja se vseh jedi, ki jih je imel za večerjo itd.), stvari neorganizirano odlaga, spreminja razpoloženja skladno z vsakokratnimi dogajanji. Vsakega posameznika starostno pozabljanje prizadene različno, vendar je vsem bolnikom skupno, da izgubljajo miselne niti, logiko, da ponavljajo besede in s kretnjami nadomeščajo besede, s čimer otežujejo svoje sporazumevanje z drugimi ljudmi. V primerjavi z normalnim starostnim pozabljanjem pa bolnik z demenco pozablja imena ljudi, ki so mu blizu, ne spominja se nedavnih dogodkov, odlaga stvari na nenavadna mesta (ključe daje v hladilnik, umazano spodnje perilo v omarico za toaletne potrebščine ipd), zanj so značilne nepredvidljive spremembe razpoloženj, zgublja tudi zanimanje za stvari, ki so ga nekoč veselile.
Alzhajmerjeva bolezen se priplazi počasi, nepričakovano, zato je za bolnika in njegove svojce šokantno boleča. Razvoj bolezni postopoma slabi bolnikove intelektualne sposobnosti in otežuje opravljanje veščin, zato je bolnik vse bolj odvisen od pomoči svojcev in strokovnih služb, ki mu pomagajo pri vsakodnevnih življenjskih opravilih. Poznavanje napredovanja bolezni svojcem pomaga, da laže načrtujejo bolnikovo življenje. Po rednih obiskih zdravnika laže ocenijo bolnikove trenutne sposobnosti in ga razbremenijo nekaterih odgovornosti (denimo vožnja avtomobila, upravljanje s financami itd.)
Dementen bolnik potrebuje stabilno, strukturirano okolje, ki mu omogoča pomoč pri opravljanju dnevnih opravil, kot so prehranjevanje, kopanje, spanje itd. Okolje, ki je brez sprememb, bolniku prihrani nepotrebno razburjanje, njegovim svojcem pa marsikatero krizno situacijo. Ohranjevanje potrebnih aktivnosti in telesnega zdravja zavira napredovanje bolnikove bolezni. Spodbujanje bolnika, da ohrani svoje družbene aktivnosti, da se srečuje s svojimi prijatelji in sorodniki pa odmika čas do začetka popolne otopelosti.
Otežena komunikacija je svojcem izziv, vendar je bolnikovo spremenjeno izražanje posledica njegove bolezni, nad katero nima nobene kontrole, zato ni umestno osebno jemanje morebitnih žaljivk in kletvic. Prizadevajmo si ohraniti odprto komunikacijo in bolniku s potrebno nežnostjo in simpatijo posredujmo kratka sporočila. Izogibajmo se zapostavljanju bolnika in mu dopustimo, da ohrani svoje dostojanstvo, saj ne glede na stopnjo napredovanja bolezni zaznava našo sovražnost ali naklonjenost. Bolnikovo usihanje komunikativnih sposobnosti zahteva uporabo enostavnih besed in kratkih stavkov, zato svoja sporočila in navodila razdrobimo, denimo takole: »Oblekli bova srajco – prosim, dvigni roko - zdaj pa še drugo roko ...« Svoje sporočilo podkrepimo z ustreznimi kretnjami, ki bodo bolniku omogočile lažje razumevanje. Sporazumevanje oživimo tudi tako, da zažvižgamo bolniku ljubo popevko, prelistamo družinski album … .
V pogovoru z si prizadevajmo ohraniti prijaznost in potrpežljivost in dovolimo, da bolnik v skladu s svojimi trenutnimi sposobnostmi odloča o sebi.

Tudi svojci potrebujejo pomoč
Bolnikovo pešanje je za svojce izredno boleča izkušnja s pravcato paleto bolečih čustev. Jeza in razdražljivost, umik od družine in prijateljev, zapiranje vase, kroničen občutek utrujenosti in obremenjenosti, nespečnost, ponavljajoči zdravstveni problemi so klasični znaki izgorevanja. Ljudje, ki skrbijo za dementnega svojca, izgorijo zaradi različnih razlogov, med najpogostejše pa sodijo sprememba in sprejetje nove vloge v družini (skrb za ostarelega starša), nerealistična pričakovanja do sebe in bolnika (demenca je neozdravljiva, zato neutemeljeno pričakovanje ozdravitve povzroča dodatno frustracijo), pomanjkanje kontrole nad lastnim življenjem (nezadostne finance in pomanjkljive veščine potrebne za uspešno obvladovanje situacije), nerazumne zahteve, ki jih prinaša skrb za bolnika ipd.
Skrb za dementnega svojca je naloga, ki zahteva podporo ožje in širše skupnosti. Oskrba svojca je motena, kadar smo sami utrujeni in preobremenjeni, zato se znebimo predsodkov in poskrbimo tudi za svoje potrebe. S prijatelji in družinskimi člani spregovorimo o svojih stiskah, saj jih bomo laže obvladovali, če bomo imeli ob sebi nekoga, ki bo razumel naša čustva in nam pomagal zastaviti realistične cilje. Bodimo odprti za ponujeno pomoč in pridobimo vse potrebne informacije o napredovanju bolezni ter o virih pomoči in podpore, ki so nam na voljo. Vključimo se v podporne in strokovno vodene skupine, kjer bomo lahko razpravljali o svojih stiskah in dobili potrebne informacije o bolezni. Bolnika brez slabe vesti vključimo v dnevno varstvo ali v domsko oskrbo, če na ta način pridobimo potreben čas zase in za svojo družino. Zavedajmo se, da bomo z ustrezno skrbjo zase tudi laže poskrbeli za bolnika, zato se osvobodimo nepotrebnih občutkov krivde in na razmere poglejmo z novega zornega kota.