Za izgubo mišic je kriva sarkopenija
Strokovnjaki, ki se ukvarjajo z raziskovanjem procesa staranja, so ugotovili, da so nekateri od navedenih znakov posledica bolezni, ki ji pravimo sarkopenija. To predvsem velja za zgrbljeno postavo in za počasne, nezanesljive gibe okončin.
Sarkopenija je bolezen, pri kateri izgubljamo mišično maso in sposobnost za koordinacijo gibov, kar je posledica staranja. Znanost je bila dolgo časa prepričana, da se v tem primeru ne da nič storiti, z razvojem medicine pa se je pokazalo, da vendarle ni tako. Raziskava za raziskavo je namreč dokazovala, da izguba mišične mase ni nujna posledica staranja.
Vzrokov za sarkopenijo je več
Beljakovine. Kar zadeva proces staranja, je bolezen povezana s tremi dejavniki: spreminjanje strukture motoričnih nevronov, pomanjkanje beljakovin in spremembe v koncentraciji hormonov. Ti dejavniki so po navadi povezani med seboj, vsi skupaj pa povzročajo bolezen - sarkopenijo, se pravi izgubo mišične koordinacije in mase. Mišična masa je sestavljena iz beljakovin. Naše telo si prizadeva za ravnovesje med proizvodnjo beljakovin in uporabo, presnovo teh beljakovin za proizvodnjo energije in gradnjo celične strukture. Telo jih je nekaj sposobno samo ustvariti. Te beljakovine (sestavljene iz aminokislin) imenujemo neesencialne, ker nam jih ni treba pridobiti iz zunanjega vira. Beljakovine, ki jih telo ne more tvoriti samo, pa so esencialne. Večino jih dobimo s hrano, denimo s fižolom ali mesom.
Vloga hormonov. Sposobnosti za presnovo beljakovin ne izgubljamo z leti. To, kar izgubljamo, je sposobnost za tvorbo lastnih beljakovin. V tem primeru vstopijo v igro hormoni, in sicer inzulinu podobni rastni hormon (imenovan IGF-1), testosteron in rastni hormon, ki imajo vsi pomembno vlogo pri tvorbi in porabi beljakovin. Ker se koncentracija teh hormonov z leti zmanjšuje, izgubljamo sposobnost za ohranjanje mišične mase, kar pa je naloga neesencialnih beljakovin. Zdi se tudi, da bi lahko s staranjem uporabili več beljakovin kot v mladosti. Naše prehranske navade pa ostajajo nespremenjene, se pravi, da jih ne prilagodimo potrebam telesa. Zmanjšanje količine hormonov in pomanjkanje beljakovin sta dva glavna vzroka za sarkopenijo. Če pa se temu pridruži še tretji dejavnik, spreminjanje strukture motorike, se bo kaj hitro pokazala bolezen.
Motorični nevroni. Motorični nevroni in mišična vlakna nadzorujejo motorične enote, torej naše gibanje. Te enote se spreminjajo, restrukturirajo zaradi odmiranja nevronskih celic. Nevronske celice pa prevajajo signale med možgani in vlakni prečno progastih mišic. Ko, denimo, možgani »ukažejo« levi roki, naj se premakne, ukaz potuje skozi nevrone, povezane z mišicami leve roke. Ko motorične enote, ki so povezane s svežnjem mišičnih vlaken, ki sestavljajo mišico za ta gib, dobijo ukaz, pošljejo električne impulze, ki povzročijo, da se mišična vlakna skrčijo, s tem pa se premakne leva roka. Motorične enote, ki so odgovorne za natančne in hitre gibe kot sta na primer tek ali premiki oči, se imenujejo hitro trzajoči nevroni (FT). Ker so tako ozko specializirani, nadzorujejo le omejeno število nevronov. Počasi trzajoči nevroni (ST) pa nadzorujejo veliko večje število mišičnih vlaken, saj za večino med njimi ni potrebna tolikšna natančnost. Na žalost hitri, bolj natančni nevroni odmirajo prvi. Kot je znano, imajo vse celice določeno življenjsko dobo. Ko se delijo tolikokrat, kot jim je določeno (od 50- do 100-krat), se ta proces konča in odmrejo. Ko motorični nevroni odmrejo, oslabijo in tudi odmrejo mišična vlakna, ki so jih nadzorovali, čemur pravimo atrofija. Da bi telo preprečilo atrofijo, ko »hitri« nevroni odmrejo, se bližnji »počasni« nevroni navežejo na zdaj zapuščena mišična vlakna in jih ohranjajo pri življenju. Ta sprememba v nadzoru mišičnih vlaken se imenuje restrukturiranje (spreminjanje) motoričnih enot.
To pa ni brez posledic. Počasni nevroni prenašajo precej manj natančne ukaze, kar pomeni, da premiki, ki so bili nekoč zelo natančni, postanejo počasnejši in manj zanesljivi. Nekateri drugi znaki sarkopenije so prostemu očesu bolj vidni: koža na obrazu zaradi izgube mišične mase postane vrečasta, ohlapna. Tak primer je tudi udrta prsna votlina z globokimi udrtinami med posameznimi rebri. Sključena postava je posledica izgube mišične mase ob hrbtenici, zato ni dovolj opore za kosti in hrbtenico, za ramena in za kosti v predelu križa, kar nas v mladosti »drži pokonci«.
Vaje za mišično moč
Če znanstveniki trdijo, da se vsemu temu lahko izognemo, kaj nam je torej storiti? Še v mlajših letih, ko nas starost še ne obremenjuje tako zelo, je treba začeti z redno vadbo za mišično moč. Če pa začnemo s tem v poznejših letih, ne le upočasnimo napredovanje bolezni, pač pa stanje celo izboljšamo. Ljudje, ki so imeli pretežno sedeče življenje (v službi in pozneje doma) bodo bolj verjetno zboleli za sarkopenijo. Sedenje v naslanjaču ali poležavanje na kavču je najbolj zanesljiva pot za večjo izgubo mišične mase v poznejših letih. Znanstveniki ameriške agencije NASA so to ugotovili, ko so se ukvarjali z astronavti. Vesoljsko plovilo ima zelo omejen prostor za gibanje, poleg tega pa gre za breztežnostni prostor, kar onemogoča vaje za mišično moč. Zanimivo je, da so znanstveniki ugotovili, da pri astronavtih prav zaradi breztežnosti najprej začnejo odmirati počasnejši nevroni, torej nasprotno kot pri vseh drugih ljudeh. Posledica tega je, da tisti, ki so preživeli daljša obdobja v breztežnostnem prostoru, opažajo, da se jim mišična vlakna prej raztrgajo, saj hitri nevroni niso vajeni nadzorovati tako velikega števila mišičnih vlaken kot počasnejši nevroni. Na podlagi tega spoznanja fiziologi ugotavljajo, da imata sarkopenija in degeneracija mišic astronavtov skupno zdravilo: vaje za mišično moč. Že leta zato zdravniki svetujejo vsaj pol ure vadbe vsak dan. Priporočila večinoma zadevajo tek ali hitro hojo, medtem ko zanemarjajo vaje za mišično moč.
Najboljše vaje za mišično moč so vaje z utežmi. V zadnjih nekaj letih strokovnjaki ugotavljajo, da so vaje z utežmi koristnejše od aerobnih vaj. Povsem praktično gledano, za mišice nog lahko poskrbimo z utežmi-zapestnicami okrog gležnja. Za uteži za roke pa ni potrebno, da so zelo težke. Začnemo vedno z najlažjimi utežmi in težo postopoma povečujemo. Pri ljudeh s sarkopenijo je bilo dokazano, da so redne vaje z utežmi že v nekaj tednih povrnile mišično maso in s tem zmanjšale degeneracijo zaradi bolezni. Samo za primer: ena takih raziskav je pokazala, da se ljudem s sarkopenijo, ki vadijo z utežmi trikrat na teden po 45 minut, že v dvanajstih tednih mišična masa poveča za 32 odstotkov, mišična moč pa za 30 odstotkov.
Pomagata soda bikarbona in sirotka
Za zdravljenje sarkopenije je na voljo kar nekaj zdravil. Marsikaj pa lahko brez pomoči znanosti naredi človek sam. Poleg vaj z utežmi je prav gotovo bistvena prehrana. Starejši ljudje z leti uživajo manj beljakovin, natančneje, dobijo premalo beljakovin rastlinskega izvora, preveč pa živalskih beljakovin, kar lahko povzroči metabolno acidozo, zakisanje organizma, ki stanje samo še poslabša. Proti metabolni acidozi je treba uživati sodo bikarbono, a samo to ne bo pomagalo. Najboljša je kombinacija: sprememba prehrane in uživanje sode bikarbone. Beljakovine naj bodo večinoma rastlinskega izvora. To pomeni, da je treba močno zmanjšati uživanje mleka in mlečnih izdelkov - ni se treba bati osteoporoze, kajti kalcija lahko dobimo dovolj tudi iz rastlinske hrane - ter mesa in mesnih izdelkov. Povečati pa je treba uživanje rastlinskih beljakovin, ki so v vseh stročnicah. Poleg tega strokovnjaki priporočajo dodatke vitamina D (pomemben tudi proti osteoporozi) zlasti v času, ko je zelo malo sončnih dni. Pomembno je, da smo zunaj, na soncu, ko ni prevroče. Močnemu soncu se je sicer treba izogibati zaradi škodljivega delovanja na kožo. Od prehranskih dopolnil pa je priporočljivo uživati sirotko, ki je sicer mlečna beljakovina, vendar je visoke biološke vrednosti in je zelo primerna v boju proti sarkopeniji. Poskusiti kaže tako predelano sirotko, ki bo organizmu pomagala, ne da bi ga obremenila (denimo molkosan). Sirotko sicer uporabljajo tudi športniki z istim namenom: povečanje mišične mase.
