Zaradi borne zemlje je veliko Čezsočanov krošnjarilo
Potem ko nam je 80 – letni upokojenec Franc Kenda razkril, da je avtor fotografije na starejši, panoramski razglednici v jedru gručastega naselja v južnem delu Bovške kotline Jakob Ivančič, bovški fotograf, izviral iz Čezsoče, si je podrobneje ogledal posnetek in najprej pojasnil, da je njegova rojstna vas sestavljena iz treh delov. »Slika prikazuje Srednjo vas, kjer je največ hiš, proti vzhodu oziroma proti mostu čez Sočo je Gorenja vas in proti zahodu oziroma proti Logu Čezsoškem pa Dolenja vas. V ozadju se dviguje Kaninsko pogorje, ob levem robu pa se začenjajo severna pobočja približno 1500 metrov visokega Polovnika, ki je 'krivec', da je vas od novembra do februarja brez sonca.«
To sicer ne drži za celoten kraj, saj sonce, ki se za gozdnat Polovnikov greben skrije sedmega novembra, že sredi januarja obsije predel okoli mostu čez Sočo, torej Gorenjo vas, medtem ko se do zadnjih hiš, med katerimi je tudi Kendova oziroma po domače Jernejeva domačija, prebije osmega februarja. Zato se tu sneg obdrži dalj časa in je hujši zimski mraz kot v tri kilometre oddaljenem Bovcu. Vendar so se na to naravno zakonitost Čezsočani že dodobra navadili, zato je zanje pač samoumevno, da si morajo pripraviti nekoliko več drv (ali kakega drugega goriva), ker morajo vsako leto računati s precej daljšo zimo kakor okoliški kraji.
Obsežna prodišča z rečnimi otoki
Čezsoča, ki se v pisnih virih prvič omenja leta 1306, je ime dobila po svoji legi, saj kraj, gledano iz Bovca, leži onkraj Soče; kar po svoje ponazarja tudi napis na objavljeni razglednici, saj sta predlog in vodno ime zapisana ločeno. Gregorčičeva »krasna, bistra hči planin«, katere tok je po slovenskem ozemlju dolg 96 kilometrov, se pri Čezsoči na široko razliva po obsežnih prodiščih in se razcepi v več rokavov, med katerimi so rečni otoki, ki so v Alpah redki.
Sama reka se ponaša z avtohtono soško postrvijo, ki je je bilo nekdaj znatno več kot danes, saj so leta 1906 vanjo nepremišljeno naselili potočno postrv, ki se je skrižala s čisto soško postrvijo, tako da je bilo slednje zmeraj manj, prevladovali pa so križanci in potočne postrvi. Šele z načrtnim vlaganjem soške postrvi po letu 1998 se je stanje začelo izboljševati v prid avtohtone ribje vrste. »Čezsočani so bi od nekdaj dobri ribiči, pri čemer so še posebej izstopali Dolenjci, torej prebivalci Dolenje vasi, od katerih so bili nekateri takšni mojstri, da so se z ribolovom celo preživljali. Danes pa ribolov pritegne predvsem številne sladkovodne športne ribiče od blizu in daleč,« pravi naš sobesednik.
Pred sto leti je bila Čezsoča predvsem kmečka vas, kjer poljščine in sadje na borni peščeni zemlji in v neugodnih vremenskih razmerah niso kaj prida uspevale, zato so se domačini v glavnem ukvarjali z živinorejo ter govedo od junija do septembra pasli na planini Predolini in deloma na Golobarju, drobnico pa na planini Jama. Spomladi in jeseni so živino pasli na skupnih dolinskih pašnikih v Lazah, na Prodah, v Ušju idr. A kljub temu so večinoma številne družine samo od tistega, kar je dala kmetija, zelo težko preživeti, zato so bili prisiljeni iskati še zaslužek.
Dekleta služila pri bogati gospodi v Trstu in Gorici
Veliko čezsoških mož se je, kot je v svojih obsežnih rokopisnih spominih »Čez drn in strn skozi življenje« med drugim navedel učitelj Hinko Klavora, skladno z zakonom o krošnjarjenju iz leta 1852 odločilo za pohiševanje, torej za kupčevanje z raznim blagom od kraja do kraja, od hiše do hiše, po vsem cesarstvu; ter hkratno zbiranje raznih odpadkov. Njihova sezona je trajala približno sedem mesecev, od jeseni do pomladi. Krošnjarji so bili štirih vrst: cunjarji, havzirovci, suknarji in optikarji. Cunjarji so v velikih ovalnih košarah prodajali razne drobnarije (igle, sukanec, trakove, naprstnike, pipce, ogledalca, glavnike, zaponke, ogrlice, petelinčke, konjičke ipd.), obenem pa so pobirali cunje, kosti, ščetine, parklje, rogove, perje, kovine idr. in vse to v mestu prodajali trgovcem bodisi za denar bodisi za galanterijsko blago. V sezoni so iztržili okoli tristo goldinarjev in več. Havzirovci so po dolinskih in hribovskih krajih ponujali tekstilno blago, galanterijo, parfumerijo, razne kovinske izdelke, čevlje idr., kar vse so nosili v krošnjah s predalčki, ki so tehtale prek 80 kilogramov. V sezoni so zaslužili po petsto goldinarjev in čez. Suknarji so bili boljši krošnjarji, ki so navadno tekstilno blago s konji vozili iz kraja v kraj po Češkem, Moravskem, Gornjem Avstrijskem, Ogrskem in ostalih deželah ter ob koncu sezone domov prinesli po tisoč in več goldinarjev. Optikarji pa so bili posebna vrsta pohiševalcev, ki so prodajali očala, toplomere, tlakomere, daljnoglede ipd. Večina pohiševalcev je bila marljiva in skrbna, nekaj se jih je zapilo in so svoja posestva spravili na boben, posamezniki pa so s tem delom obogateli in kot trgovci ostali na tujem: Josip Kavs v Beljaku, Josip Kravanja v Brück an der Mur, Andrej Kutin v Knittelfeldu, Josip Ivančič v Tamswegu, Martin Gašperčič v Feldkirchnu.
Razen tega so fantje in možje iz Čezsoče drvarili v Bosni, Slavoniji, Galiciji, Bukovini in drugod, spet drugi so na tujem delali na raznih gradbiščih, pri regulacijah rek in hudournikov oziroma pri gradnji železnic. Pozneje so začeli zahajati na delo v rudnike, najprej v Rabelj, nato v Fohnsdorf in Leoben, pa Vestfalijo in najpogumnejši celo v Ameriko. Pod Italijo pa so delali predvsem v rudnikih v Franciji, Belgiji, na Nizozemskem, Argentini; mnogi so odšli v Jugoslavijo in tam delali v različnih poklicih. »V drugi polovici 19. stoletja so se za boljšim kruhom ozirala tudi dekleta in začela odhajati v Trst in Gorico kot služkinje k bogati gospodi. Sčasoma so zaslovele kot izvrstne kuharice, ki so bile nekoliko bolje plačane,« je tudi zapisal Hinko Klavora.
Dvakrat razdejana vas
Med prvo svetovno vojno je bila vas razdejana, saj je bila v neposredni bližini avstrijske frontne linije. Med številnimi hišami sta bili porušeni tudi cerkev sv. Antona Puščavnika in stara šola blizu Vančarjeve gostilne sredi naselja, ki jo je leta 1891 dal zgraditi tedanji župan Ivan Vulč. Tako so italijanske oblasti leta 1927 cerkev obnovile v neoromanskem slogu in zgradile novo šolsko poslopje, ki ga vidimo na stari razglednici in v katero je hodil tudi Franc Kenda. »Šola, ki jo je obiskovalo približno 50 učencev, je bila petrazredna, pouk pa se je odvijal le v italijanščini, saj so učiteljice prišle iz južne Italije. A decembra leta 1942 je bilo konec pouka, saj je pritisk partizanov postajal vse močnejši. Ti so po kapitulaciji Italije in odhodu italijanske vojske, oboroženi z orožjem iz njene bovške kasarne, zasedli vas, ki so jo nato Nemci 13. oktobra 1943 najprej bombardirali in šest dni pozneje še obstreljevali s topovi, tako da je bilo uničenih 35 hiš. V letih 1945 – 1947 je bila v tej zgradbi jugoslovanska, v drugi, Pri Zdarju, pa angloameriška šola,« se spominja sogovornik, ki je potem odšel v nižjo kmetijsko šolo Grm pri Novem mestu, se za dve leti zaposlil na poverjeništvu za kmetijstvo tolminskega okraja, nadaljeval šolanje na srednji kmetijski šoli v Mariboru, se zaposlil na kmetijski zadrugi v Bovcu in bil tudi njen direktor, končal višjo ekonomsko – komercialno šolo v Mariboru, bil od leta 1966 v tedanjem kovinsko - predelovalnem podjetju Trenta, sedanji bovški Iskri, osem let direktor, nazadnje pa je bil do upokojitve leta 1983 na tolminski občini zadolžen za gospodarstvo. Čezsoška podružnična štirirazrednica ob drugem močnejšem potresu aprila leta 1998 ni več zdržala, zato so jo porušili in na njenem mestu zgradili sindikalne počitniške apartmaje različnih podjetij, šolarje iz tega kraja pa odtlej z avtobusom vozijo v Bovec.
