Ciprese, krizanteme in spoštljiv spomin

Prosti čas | okt. '11

Tam, na zadnji njivi, si govorili nekoč, se vsi ustavimo, tam se tudi srečujemo. Morda komaj enkrat na leto tam prekrižamo korak z znanci in sorodniki, pogosto s krizantemami v rokah, s hvaležno mislijo v duši.

Zunanja podoba pokopališč je od kraja do kraja različna, a v našem okolju prevladujejo v bolj ali manj urejenem razporedu nanizane grobne gomile. Čedalje pogostejše so parcelice, namenjene žarnim pokopom. Naša pokopališča prav pogosto obrobljajo živice iz kleka ali pušpana, včasih so omejena s trdno postavljenim zidom ali celo s kovano ograjo. Lesnato rastlinje drevesne velikosti srečujemo v pokopališkem okolju veliko redkeje, in to večinoma kot osamelce ali v res omejenih sestojih. V nekoliko toplejšem okolju primorske Slovenije tudi po pokopališčih srečujemo pietetno navpično prišiljene ciprese (Cupresus sempervirens), lovor in rožmarin. Na srečo je večina naših pokopališč lepo urejena, posuta s peskom, očiščena in dobro vzdrževana.
Nekaj prav posebnega so pokopališča skromnih obeležij v negovanem travišču, kakršno je arlingtonsko pokopališče, kjer strnjene zelene površine dopovedujejo, da smo tu vsi enaki. Na teh brežinah ob reki Hudson tudi grob Kenedyjevih prav nič ne izstopa od drugih. Spet drugačna so vojaška pokopališča po obrežnih zaledjih francoske Normandije, spominjajoč na žrtve še vedno živih spominov na dan D.

Cvetna simbolika krizanteme
Pri nas v ustaljenem kulturološkem zapisu družbe cvet krizanteme ohranja simboliko žalnega spomina, čeprav to ni edina rastlina, ki izraža spoštovanje do naših prednikov, do umrlih sorodnikov in prijateljev. Drugače je pri ljudstvih vzhodne Azije, kjer je cvet krizanteme nekaj najbolj veselega, veličastnega in vzvišenega. Nekoč je bil to cvet japonskega cesarskega dvora. Turobno simboliko smo ljudje pripisali krizantemi šele v novejšem času. Prav v zgodovinskem letu francoske revolucije se začenja moderna zgodovina krizanteme z uvedbo prve gojene sorte v Evropo. Ko so po tistem gojitelji vseh stanov ugotavljali, da te cvetlice cvetijo jeseni, ko se spominjamo pokojnih, se jih je pri nas oprijelo ime vsesvetnica, vahtnica, narečno tudi še kaj podobnega. Velikocvetne krizanteme so klasika ob spominskem dnevu umrlih, a drobnocvetne sorte niso manj cenjene. Stebla drobnocvetnih krizantem so celo trpežnejša, saj se koški natrpanih cvetnih lističev pri velikocvetnih ob nesrečnem trku vse preradi začnejo osipavati. Priljubljene so enojnocvetne in zadnja leta tudi sorte s komaj za gumb velikimi polnjenimi cvetovi, rastline pa so vzgojene v posodah. Takšno cvetje je veliko trajnejše kot odrezana stebla. Kupci posebno radi posegajo po kontrastnih barvnih kombinacijah in modni zapoved so sorte z rumenkasto-zelenimi cvetovi. Spoštljivi spomini na pokojne so večplastni in pri vsakomer izmed nas zares osebni in neprimerljivi. Skupne so morda kvečjemu okvirne poteze simbolike tako v cvetju, kot tudi v zelenju, predstavljajoč zvesto trdoživost spomina.

Druge rastlinske dekoracije
Cvetje, ki ga prinašamo na grobove, pa naj bodo stebla, odrezana za vazo ali vlončene rastline, naj ne bodo izraz prinašalčeve ošabne prestižnosti (tudi v obzirnosti do morebitne povprečnosti sosednjih grobov), saj bahava ikebana najdražjega cvetja sploh ni nujno to, kar nas spominja ne nekoga ob našem obisku pokopališča. Vse, kar na gomilo prinašamo v spomin, naj bo tja položeno s spoštljivo iskrenostjo. Zelo dekorativno delujejo bolj ali manj domiselno izdelani šopki ali drugi aranžmaji z rezanim cvetjem in celo z lončnicami, kar je mogoče kadarkoli kupiti v cvetličarni. Zato pogosto naletimo na vrtnice, nageljne, gerbere in celo orhideje. Med lončnicami so priljubljene cvetoče ciklame, ki imajo rade hladno vreme, ne pa mraza, zato jih z lahkoto vkomponiramo med druge rastlinske materiale. Ob pričakovanih nizkih temperaturah ob dnevu spomina na mrtve pa moramo računati na to, da prineseno cvetje ne bo zdržalo dolgo časa. Trajnejše so združbe odmrlih rastlinskih delov (skorja, vejice, korenine in podobno) s prezimno trdnimi netreski. Vsekakor se ni treba izogibati vsem sezonskim sadežem, kot so šipki, lepoplodka (Callicarpa bodinierii), ognjeni trn in glogove jagode. Celo umirjena uporaba suhega cvetja je dobrodošla, saj rastlinski svet v resnici ponuja obilje uporabnih elementov, ki z majhnim tematskim dodatkom, morda skupaj s svečko dobijo pokopališki rabi primerno obliko.

Tihožitja svile in plastike
V nekaterih okoljih ljudje pri krašenju grobov očitno dajejo prednost umetnim materialom pred naravnim cvetjem celo sredi poletja. Edino opravičilo za to je trajnost in zakoreninjeno prepričanje o lastnem dobrem okusu. Za to uporabljajo barvito papirnato cvetje, včasih iz neobdelanega krep papirja, včasih z voskanjem papirju podaljšajo trajnost. Naletimo tudi na cvetje iz svile, včasih iz plastike. Oblike so res trajne, barve pa pogosto zbledijo. Takšno krašenje grobov, pa naj gre za vence, »ikebane« ali šopke, zagotovo ni po vsakršnem okusu. Dolgo časa neuničljivo umetno cvetje pač ne odtehta vsaj občasnega obiska pokopališča. Nekakšna nenavadna bizarnost je v tem in kar moteče nevsakdanji je sredi zime pogled na zasneženo živobarvno plastično vrtnico. Sam imam navzlic praktični neuničljivosti tehtne vrtnarske pomisleke proti takšnim izvedbam.

Trajne zasaditve
To so pritlehni in praviloma zimzeleni grmički, blazinaste trajnice, čebulnice ter sezonsko cvetje – enoletnice za eno samo poletje. S trajnimi zasaditvami je grob okrašen dalj časa, saj sveže cvetje kmalu uvene. Za jesensko sajenje so priljubljene mačehe in nekatere dvoletnice, od trajnic pa so na voljo blazinaste avbrietije in iglaste plamenke (Phlox subulata) in še nekaj po rasti podobnih rastlin. Družbo jim lahko delajo zimzeleni (Vinca) v različnih sortah, plazeči skrečnik (Ajuga reptans, posebno sorte z barvito pisanim ali rdečim listjem), debelačka (Pahysandra terminalis) v zeleni ali pisanolistni različici. Vse blazinaste trajnice za jesensko saditev naj imajo koreninske grude iz lončne vzgoje, sicer jih je treba še pazljiveje zalivati. Med pritlehnimi listavci, ki niso pretirano agresivni, so vsaj plazeče trdoleske (Euonymus fortunei v sortah) in bršljani. Od drugih listavcev je mogoče dobro oblikovati tudi pušpan ali zeleniko (Buxus sempervirens). Vrtnice na grobni gomili je težko vzdrževati, ker celo sorte nižje rasti rade zrastejo previsoko, pred škodljivci in boleznimi pa tudi niso posebno varne. V lončkih vzgojene miniaturne vrtnice pa skoraj ne moremo šteti za trajen nasad. Počasi rastoči in bolj ali manj stebričasti iglavci (nekatere sorte brinov, smrek in pacipres) v svoji govorici oznanjajo, da drevesa umirajo stoje, čeprav so v ne preveč suhem okolju izredno lepe tudi gnezdasto zbite smrečice (Picea abies 'Nidiformis), čisto po tleh pa se plazi brin s polnim imenom Juniperus horizontalis 'Glauca'.
Aktualni namig za jesenske zasaditve naj velja še vsem tistim, ki se na pokopališču odločijo za čebulnice. Sadimo jih lahko s sadilnim klinom kar skozi zelenje blazinastih trajnic, saj se bodo v pomladnem cvetenju dobro dopolnjevale. Ko bo listje čebulnic porumenelo in odmrlo, ga enostavno populimo in nasad spet deluje brezhibno. Ker niti na pokopališču nismo varni pred zemeljskimi glodavci, ni izključeno, da se bodo lotili tulipanovih čebulic. Mnogo bolj varni so žafrani, popolnoma varne pa so čebule narcis. Tako krokusi, kot tudi narcise lahko rastejo in cvetijo kar nekaj let, ne da bi jih presadili. Visoke sorte tulipanov so manj uporabne kot nižji botanični tulipani in tudi pri narcisah dajemo prednost nizko rastočim sortam.