Na Boč čez Balunjačo

Prosti čas | okt. '11

Okoliški prebivalci pravijo Boču kar Štajerski Triglav. V resnici pa je Boč dvoglav, saj je poleg severnega vrha (978 m), na katerem stoji radijski in televizijski oddajnik, še malce nižji južni vrh (975 m) z razglednim stolpom.

Pogorje Boča je geološko in geografsko najvzhodnejši del Karavank, kar se bo marsikomu zdelo čudno in nerazumljivo. Karavanke se od Olševe in Pece zlagoma spuščajo proti jugovzhodu prek Paškega Kozjaka, Konjiške gore, Boča, Donačke gore in Maclja vse do Panonske kotline, kjer potonejo. Zaradi številnih naravnih zanimivosti in svojevrstne kulturne krajine je območje Boča in Donačke gore ter svet med njima zavarovan kot krajinski park.
Na Boč pelje več označenih planinskih poti. Naša pot vodi iz Zgornjih Poljčan ob suhi hudourniški strugi navzgor čez Balunjačo na vrh Boča, nato pa se spusti do Doma na Boču in prek Babe na izhodišče.
Avtomobil lahko pustimo na parkirišču ob cesti na Boč nad Zgornjimi Poljčanami, kjer so informacijske table o krajinskem parku in o gozdni učni poti.
Usmerimo se naravnost na pot, ki pelje po ozki hudourniški strugi rahlo navzgor. Hodimo po ozki soteski do ceste, ki jo prečimo, nadaljujemo pot naravnost navzgor po grapi mimo krmilnice za živali in ob redkih drevesih (gorski gaber, veliki jesen, gorski javor, trepetlika), njihova imena razberemo z ličnih tablic, ki so postavljena pred drevesi.
Dosežemo desni ovinek, od katerega je pot dokaj položna vse do kolovoza, ki ga le prečimo. Desno pelje pot do doma na Boču (odcepov za dom je več). Pot naprej se po okljukih strmo vzpenja do ravnice, na kateri stoji visok kamen, na katerem piše, da je to Maistrov kamen. Tu je spet razpotje, mi pa nadaljujemo hojo poti strmo navzgor do Finžgarjevega križa, ki stoji levo od nas, pred katerim so postavljene lične lesene klopce za počitek in razgled. Nadaljujemo po gozdni poti do kolovoza, ki zavije levo, nato pa nekaj časa hodimo po širokem kolovozu vse do razpotja poti. Desno je nekoliko strmejša pot na vrh Boča, levo pa pot čez Balunjačo, na katero se usmerimo mi. Pot pelje v okljukih v zmernem vzponu ter preči pobočja Boča vse do skalnih pečin Balunjače. Ob pomoči jeklenic se vzpenjamo ob pečinah, v katerih opazimo nekaj manjših in večjih votlin ali jam.

Od Alp do Panonske nižine
Še naprej hodimo po strmi poti, ki je nekoliko zdrsna, zato previdnost ne bo odveč, dokler ne pridemo do mesta, kjer se nam z desne pridruži standardna pot na vrh Boča. Strmina nekoliko popusti, dosežemo kolovoz, ki se zložno vzpenja pod kompleksom (stolp, antene, radarji, itd.), ki ga uporablja in vzdržuje slovenska vojska. S kolovoza zavijemo rahlo levo na vršni greben in na pot, ki nas po grebenu desno pripelje do razglednega stolpa. Če nismo vrtoglavi, se povzpnemo na razgledno ploščad stolpa, s katerega je veličasten razgled po pokrajini med Alpami in Panonsko nižino.
Od stolpa nadaljujemo pot mimo table po skalnem grebenu proti jugu vse do ovinka, s katerega zavijemo desno in se zlagoma spuščamo po strmini z nizkim podrastjem do tako imenovanega pragozda in naprej do meje gorskega gozda ter po okljukih pridemo do Doma na Boču. Ta pot je označena kot senčna pot, ob dežju ali po njem pa je precej zdrsna.
Dom na Boču stoji na travnati planoti, ob njem je še cerkev sv. Miklavža, ki so jo v 16. stoletju dali zgraditi celjski grofje. Dom je odprt vse dni v tednu od 9. do 19. ure, le ob ponedeljkih je zaprto.

Nekaj metrov pod cerkvijo na vzpetinah opazimo ograjena rastišča Velikonočnice (Veliki kosmatinec), ki je simbol Boča, žal pa zaradi sodobnega obdelovanja travnikov izumira. Na eni od vzpetin opazimo kamnito skulpturo kiparja samouka Francija Tobiasa, posvečeno Velikonočnici.
Nato se vrnemo na cesto, ki pelje proti zahodu od doma navzdol. Po nekaj metrih hoje opazimo smerno tablo, ki nas napoti desno na pot čez Babo in do železniške postaje Poljčane. V začetku je pot položna, široka in »sprehajalna«, kmalu pa zavije nekoliko v levo in se strmo spusti na ozko pot, prepredeno s koreninami in gruščem, po kateri pridemo vse do izhodišča. Pot je za sestop precej težavna (na grušču drsi), torej previdnost ne bo odveč.
Za pot z izhodišča do vrha Boča bomo potrebovali 2 uri, za sestop od stolpa do doma na Boču 1 uro in od doma do izhodišča 1 uro. Skupaj 4 ure prijetne hoje.
Prav vam bo prišel zemljevid Posavsko hribovje – vzhodni del, ali Atlas Slovenije (leto izida 2005), stran 88.

Za zaključek: ogled Žičke kartuzije
S parkirišča se zapeljemo po cesti, po kateri smo prišli, do križišča pred Poljčanami, kjer zavijemo levo na cesto proti Slovenskim Konjicam in Žičam. Na koncu zaselka Žiče se usmerimo levo na cesto, na katero nas opozori cestni znak Žička kartuzija, in se peljemo do kraja Špitalič. Do nekdaj mogočne Žičke kartuzije je dva kilometra dolga Dolina svetega Janeza (Krstnika). Kartuzijani so se vedno naseljevali v skritih, odročnih predelih, kar je bilo v skladu z njihovim redom: mir, samota in odmaknjenost od sveta. V 12. stoletju so se v to dolino naseli prvi menihi, ki so prišli iz Velike Kartuzije pri Grenoblu. Najprej so morali v tesni dolini rečice Žičnice posekati gozd, odkopati so morali dve vzpetini, da so dobili kolikor toliko raven prostor za gradnjo večjega objekta z dvoriščem za celice.
Žička kartuzija je bila zasnovana kot dvojni samostan: v zgornjem samostanu svetega Janeza Krstnika je bilo 12 menihov, v spodnjem samostanu Device Marije v Špitaliču pa 16 bratov. Spodnji samostan so v 15. stoletju z naselitvijo drugih ljudi začeli opuščati, ker so motili puščavniško samoto redovnikov, tako da so vsi zaživeli skupaj v zgornjem samostanu. Postavili so gospodarsko poslopje, samostan zavarovali pred turškimi vpadi z zvišanjem obzidja in s stolpi. Pred samostanom so postavili gostišče za naključne prišleke (romarji, popotniki in drugi obiskovalci), saj ti niso smeli v samostan. Leta 1564 je življenje v samostanu zamrlo za polnih trideset let. Leta 1712 pa je cesar Jožef II v duhu prosvetljenskih reform kartuzijo dokončno zaprl in kartuzijanci se nikoli več niso vrnili vanjo.
Danes je v Žički kartuziji stalna razstava žičkih rokopisov, razstava Korak za korakom, v njej so še zeliščni vrtovi s prodajalno, lončarska delavnica s prodajalno ter Otakarjeva peninska klet. Poleti je kartuzija prizorišče različnih koncertov ter drugih umetniških dogodkov.