Družinska tradicija treh generacij

Zgodbe | okt. '11

Priimek Pretnar je v Sloveniji registrirana storitvena znamka v besedi. Z zelo aktualno vsebino intelektualne lastnine se je že pred desetletji začel ukvarjati prof. dr. Stojan Pretnar. Danes je njegov sin, Bojan ugleden in mednarodno priznan strokovnjak za to področje. Družinsko tradicijo pa nadaljuje tudi Bojanov sin in Stojanov vnuk Dejan.

»Z očetom sva bila tesno navezana; imela sva zelo lep odnos,« pravi naš sogovornik prof. dr. Bojan Pretnar, prvi direktor Urada RS za intelektualno lastnino in hkrati od leta 1995 do leta 2000 tudi stalni predstavnik Slovenije v Svetovni organizaciji za intelektualno lastnino (WIPO) ter pri Svetu za TRIPs v Svetovni trgovinski organizaciji (WTO). Mednarodna strokovna javnost ga ceni kot izjemnega strokovnjaka; doma pa smo mu - med drugim - hvaležni, da je zasnoval geografsko označbo za Lipicance in njeno zaščito pri Svetovni trgovinski organizaciji tudi ubranil.
Na področje intelektualne lastnine je zašel tako rekoč po naključju. »Končal sem študij strojništva, kjer sem takoj po diplomi postal asistent; zanimala me je predvsem termodinamika. Ko pa sem očeta vozil na njegova predavanja iz industrijske lastnine na pravni fakulteti, sem predavanjem tudi prisostvoval; sprva bolj »za hec«, pač zaradi prikupnih študentk, šele nato me je pritegnila tudi vsebina.« Pri prof. Zabelu je nato opravil izpit iz prava industrijske lastnine kot prvi korak k pridobitvi uradne kvalifikacije patentnega zastopnika v Beogradu. V tistem času je vodil službo za patente v Iskri, pri čemer ga je začelo mučiti vprašanje, kakšne koristi prinašajo patenti podjetju, in to zlasti v tujini. Jasnega odgovora patentno pravo ne daje, zato se je odločil za podiplomski študij poslovno-organizacijskih znanosti na ekonomski fakulteti v Ljubljani, magistriral in tudi doktoriral. »Že moje magistrsko delo iz leta 1980 je bilo v določenem pomenu predhodnik mednarodnega sporazuma o trgovinskih aspektih intelektualne lastnine, ki ga je l. 1994 sprejela Svetovna trgovinska organizacija.« Ob osamosvojitvi Slovenije je bil dr. Bojan Pretnar imenovan za prvega direktorja novoustanovljenega urada RS za intelektualno lastnino. S svojim strokovnim in inovativnim pristopom je opravil pionirsko delo pri oblikovanju urada in pri izvirni zakonodaji o intelektualni lastnini. V pogajanjih z EU je kasneje opozoril na nekatera nerešena vprašanja, kar se je pogajalcem iz Bruslja zdelo dokaj nenavadno in kar drzno početje spričo dejstva, da smo bili šele v postopku pristopanja.
Njegovo delo je kmalu zbudilo pozornost in različne mednarodne organizacije so ga vabile kot zunanjega eksperta k sodelovanju v več državah sveta. Zato ne preseneča, da se je leta 2000 zaposlil pri WIPO kot visok funkcionar te organizacije, kjer je ostal 10 let. Toda na delo v Ženevi ga vežejo mešani občutki. Predvsem je pričakoval, da bo stroka veliko bolj upoštevana; vendar celo v izrazito strokovno-tehnični organizaciji vse prepogosto prevladuje politika, zato so pogosto nekatere odločitve strokovno več kot dvomljive. Sicer pa tudi nad »domačo politično sceno« ni navdušen – preveč je negativnega naboja, pravi. Zato televizije skorajda ne gleda. V Luciji, kjer živi, odkar se je vrnil iz Ženeve in se upokojil, se ne pusti motiti – v miru želi nadaljevati svoje delo na področju intelektualne lastnine.
Leta 1978, potem ko je odšel iz Iskre, ga je poslovna pot za štiri leta odpeljala  drugam; v Nairobiju je bil predstavnik Ljubljanske banke za Vzhodno Afriko. »Tudi tega obdobja se spominjam z mešanimi občutki - med mojimi nalogami je bila širitev prodaje naših izdelkov, toda vzhodna Afrika je bila takrat ekonomsko in politično dokaj nepredvidljivo območje. V Ugandi, kjer smo bili tik pred sklenitvijo posla, je divjala državljanska vojna. Tako resno je bilo, da sem na veleposlaništvu prespal s kalašnikom v naročju. V takih razmerah se je podrla tudi že skoraj sklenjena kupčija … Seveda pa imam na Kenijo tudi veliko lepih in zanimivih spominov.«
Tudi po upokojitvi še veliko dela, predava, raziskuje ... Spričo objavljenih del v tujini in doma, analiz in dveh knjig v slovenskem jeziku, ga marsikdo vpraša, kako je zmogel ob delu narediti še vse to. Njegov odgovor je: »Ne ob delu – vse to je del tega dela.«

Od očeta do vnuka
Uglednega akademika prof. dr. Stojana Pretnarja (1909 – 1999) pomnijo starejše generacije kot nepogrešljivega svetovalca številnim slovenskim podjetjem. Večkrat je bil arbiter v trgovinskih sporih pri arbitraži Mednarodne trgovinske zbornice v Parizu; v obdobju od leta 1969 do 1972 je bil tudi direktor Zveznega urada za patente v Beogradu. Sinovom pa je bil odličen oče in prijatelj. »Živeli smo skromno, saj je bil v službi samo oče, mama pa je skrbela za dom,« pripoveduje sin Bojan. Vsi trije sinovi so uspešni in vsi trije so dosegli doktorski naslov. Z Bojanom, ki je šel po njegovih stopinjah, pa sta si bila še posebej blizu.
Bojanov sin Dejan Pretnar se je že med študijem usmeril v poslovno problematiko intelektualne lastnine. Končal je študij mednarodnega poslovodenja (International Business Administration) na Nottingham Trent University. Sam zase sicer pravi, da »se je kar nekaj časa iskal«. Našel in ustalil se je kot ustanovitelj in direktor družbe Pretnar Consulting, ki se ukvarja s svetovanjem na področju intelektualne lastnine in dela ima vse več, pa še oče mu pomaga.
Iz otroštva se spominja veliko veselih dogodivščin, še zlasti ljubi so mu spomini na življenje v Keniji. »Rad se spominjam tistega obdobja; takrat je bila naša družina še skupaj in vsa. To mi veliko pomeni.« Tudi Dejan ima s svojim očetom lep in topel odnos. »Oče je več kot le oče, je tudi moj prijatelj, vzornik, svetovalec, zaupnik … Vse moje ljubezni sem najprej predstavil očetu in njegovi ženi - na njuno mnenje zares veliko dam!«

Blagovne znamke – zaščita potrošnikov
V sodobni družbi znanja je intelektualna lastnina - izumi, patenti, blagovni znamki, avtorska dela - izjemno pomembno področje. Tako kot za patente so tudi za blagovne znamke mednarodno določena pravila: jasen izvor blaga, jasno razlikovanje izdelka ali blaga od konkurence, razpoznavna kakovost in način oglaševanja. Toda dr. Bojan Pretnar pravi, da se premalo zavedamo izjemne vrednosti blagovnih znamk. »Ta je pogosto višja od knjigovodske vrednosti podjetja – tudi za petkratnik! Blagovna znamka je samostojen objekt lastnine – zato je lahko predmet prodaje, lahko je zastavljena kot poroštvo pri najemu kredita ipd.« Znamko je zato treba vrednotiti posebej, ločeno od kapitalskega lastništva podjetja. Poglejmo, denimo, Elan: podjetje je bilo nekaj časa v hrvaški lasti, toda znamke Elan, ki jo v Sloveniji dojemamo kot nacionalni simbol, ni nihče nikoli povezoval s Hrvaško! Še en primer: švedsko podjetje Volvo je od nedavnega v lasti Kitajcev, vendar znamka Volvo ohranja svojo švedsko »osebno izkaznico« z vsemi odlikami vred.
Znamka je porok za pričakovano kakovost, zato s tem varuje tudi potrošnika. V tem primeru je boj proti ponaredkom nujen. Pojasni, da je bilo samo lani v EU zaseženih za milijardo evrov ponaredkov, od tega je bilo kar 34 odstotkov cigaret. Ob tem zmajuje z glavo nad namero nekaterih držav, da bi na tobačnih izdelkih prepovedali uporabo znamk, češ da te spodbujajo kajenje. Zato naj bi vse cigarete prodajali v enaki embalaži. »S takšno potezo bi ustvarili raj za ponarejene cigarete, za katere je znano, da vsebujejo veliko zelo škodljivih snovi - od zmlete plastike do nevarnega strihnina …. Zavzemam se za omejevanje kajenja, vendar bi  tak ukrep povzročil zgolj škodo.«

Lipicanci – zmaga na več ravneh
Zgodba o geografski zaščiti lipicancev je zelo odmevala doma in v tujini – takrat je intervju z dr. Bojanom Pretnarjem izšel celo na prvi strani New York Timesa: imel je tudi intervju »v živo« v osrednjem času na BBC World, itd. To je bil uspeh na več ravneh – tudi kot diplomatska in strokovna zmaga majhne Slovenije, ki se je šele pogajala za vstop v EU. Kako hvaležni so mu ljudje, je spoznal, ko je v prodajalni na posestvu Kobilarne Lipica kramljal s prodajalko o napovedanem sestanku v Ženevi. Ko je ena od obiskovalk slišala, da je to dr. Pretnar, ga je s solzami v očeh objela. »Vsem Slovencem vaša prizadevanja, da Lipicanci ostanejo naši, ogromno pomenijo, in glejte, da boste zmagali!« je dejala. Zaslužil si je takšno spontano priznanje, saj je v tistem obdobju doživljal različne poskuse ustrahovanj tako na osebni ravni kot na ravni države; grozili so celo, da bo vstop Slovenije v EU blokiran ... Galanten, kot je, je želel elegantno rešiti tudi ta spor: »Predlagal sem - in nato tudi sestavil - osnutek sporazuma, s katerim bi Avstrija in Slovenija ustanovili skupno vzrejno ustanovo s sedežem v Sloveniji in Avstriji. Toda od tega trenutka dalje se je končalo dotedanje intenzivno sodelovanje s kmetijskim ministrom Smrkoljem in njegovim takratnim državnim sekretarjem Butom. Moja vpletenost v nadaljevanje zgodbe očitno ni bila več potrebna.«
Ima pa tudi sam zanimivo izkušnjo z blagovnimi znamkami. Pred štirinajstimi leti, ko je veliko potoval, mu je žena podarila uro znamke Rolex, ki kaže čas v dveh časovnih pasovih. Na ženevskem letališču so ga varnostniki spraševali, ali lahko potrdi, da je ura original. »K sreči me niso ustavili s ponarejeno omego, ki jo sicer uporabljam na predavanjih. Kupil sem jo na Tajskem in v navzočnosti tajskega šefa urada za intelektualno lastnino …« Pojasni še, da gre v Švici tisti, ki je zavestno kupil ponaredek, v zapor  »To se mi zdi sicer pretirano, vendar je treba blagovne znamke varovati z odločnim zatiranjem njihovih ponaredkov.«