Dejavno staranje in medgeneracijska solidarnost je par, ki sodi skupaj

Zgodbe | okt. '11

Marjan Sedmak, nekdanji novinar, dopisnik in sodelavec zunanjepolitičnega uredništva Dela, predsednik Društva novinarjev Slovenije, publicist in prevajalec, je, upokojen, zgled dejavnega staranja. Dela kot član nadzornega sveta RTV Slovenije, od leta 2000 predseduje Mestni zvezi upokojencev, letos pa so ga na generalni skupščini AGE Platform Europe izvolili za predsednika tega evropskega združenja seniorskih organizacij. Z njim smo se pogovarjali o pomenu povezovanja seniorskih organizacij in o delu doma.

Do leta 2008 ste bili član upravnega odbora AGE, nato njegov podpredsednik, od maja letos pa predsednik evropskega združenja seniorskih organizacij AGE Platform Europe. Komu je namenjena  organizacija?
Age Platform Europe je organizacija, ki deluje predvsem znotraj sistema Evropske unije, pri čemer njene posamezne dejavnosti segajo tudi na področja držav, ki želijo postati članice EU. Temeljni namen AGE je govoriti v interesu starejših prebivalk in prebivalcev EU in še zlasti upokojenega dela prebivalstva. Vanjo je vključenih 156 nacionalnih in regionalnih organizacij ter nekaj evropskih združenj, ki skupaj zastopajo več kot 28 milijonov članov. Na splošno pa lahko AGE trdi, da govori v imenu 150 milijonov evropskih starejših. Financira se deloma prispevki in članarinami članov, pa tudi z donacijami. Pomemben vir financiranja so tudi razpisi, ki jih objavlja Evropska komisija, ki pa zahtevajo veliko trdega dela ne le za »štab« v Bruslju, marveč tudi za armado prostovoljcev, sodelujočih v tako imenovanih ekspertnih skupinah.
Kakšne organizacije se vključujejo v AGE?
Statut je jasen – članice so lahko evropske, nacionalne in regionalne organizacije starejših ali tistih, ki delujejo za starejše in so neprofitne. Sicer pa je slika zelo pisana. Medtem ko Zvezno republiko Nemčijo zastopa združenje njihovih seniorskih organizacij BAGSO (vendar je včlanjenih tudi nekaj ustanov, ki delujejo za starejše), imata Italija in Francija veliko bolj raznovrstno zastopstvo. In medtem ko ponekod – tako pri nas, kot tudi v vrsti skandinavskih držav – delujejo organizacije starejših, imamo drugod članice, ki so seniorski del sindikalnega organiziranja (Italija). Spričo tega je tudi starostna meja dokaj prožna. Za seniorje veljajo sicer tisti, ki jih označujemo z oznako 65+, torej starejši od 65 let, pa so med članicami tudi organizacije, ki se ukvarjajo s težavami pri zaposlovanju starejših delavcev in nasploh z vprašanji diskriminacije starejših pri zaposlovanju. Najnižjo starostno mejo so, če sem na tekočem, postavili v Italiji z organizacijo 40+ (Quaranta piu), kar pa je posledica dejstva, da že štiridesetletniki veljajo za teže zaposljive.
Kdo so njeni člani iz Slovenije? Večinoma se omenja le MZU (Mestna zveza upokojencev Ljubljana).
Slovensko vključevanje se je v zadnjem desetletju krepilo, kot se je  številčno in vsebinsko krepil tudi AGE. Prva se je že leta 2003 kot opazovalka vključila Mestna zveza upokojencev Ljubljana, ki je leta 2004 z vključitvijo Slovenije v EU dobila pravico, da postane polnopravna članica. Poleg nje so ta hip med članicami še Zveza društev upokojencev Slovenije (ZDUS), Inštitut Antona Trstenjaka, ki prek nekdanjega ministra za zdravje dr. Božidarja Voljča izredno dejavno sodeluje v ekspertni skupini za zdravje, maja letos pa je članica postala Univerza za tretje življenjsko obdobje, ki pa tudi ni neznanec na tem področju, saj je prek andragoginje in soustanoviteljice univerze dr. Dušane Findeisen že sodelovala v ekspertni skupini za vseživljenjsko učenje.
Za kaj si prizadeva AGE?
Temeljna naloga AGE je s stališča potreb in želja starejših predvsem prispevati k oblikovanju evropskega socialnega modela (ESM), o katerem mnenja niso povsem enotna. Spričo dejstva, da sta se Evropska gospodarska skupnost in nato Evropska unija razvijali predvsem zaradi potreb kapitala in njegove gibljivosti ter najboljšega izkoristka, si pač ni bilo smiselno delati utvar - socialna problematika je zato vselej ostajala zunaj zavezujočih pristojnosti Evropske komisije, in to namerno. EU ne more sprejemati zavezujočih odločitev, ki bi na področju socialnih politik zavezovale države članice. Vendar pa socialna problematika vdira skozi stranska vrata, denimo prek načela nediskriminacije ne le pri zaposlovanju, marveč tudi na drugih področjih. Lizbonska pogodba iz leta 2007 v prvem a členu zagovarja načelo nediskriminacije, v drugem pa pravi: »Bojuje se proti socialni izključenosti in diskriminaciji ter spodbuja socialno pravičnost in varstvo, enakost žensk in moških, solidarnost med generacijami in varstvo pravic otrok.« Ob tem se je razvila tudi izredno dinamična izmenjava t. im. dobrih praks v posameznih državah in regijah, kar vse ustvarja močan pritisk tudi na evropske zakonodajalce. Zato je treba še posebej opozoriti na izredno dobro sodelovanje, ki ga je AGE Platform Europe v zadnjih letih razvila z Evropskim parlamentom in z njegovo nadstrankarsko skupino za aktivno staranje in medgeneracijsko sodelovanje. Za to je zaslužnih tudi nekaj naših evropskih poslancev. Pomembno napotilo za delovanje slej ko prej ostaja Evropska listina temeljnih pravic, ki v 25. členu starejšim priznava pravico do življenja v dostojanstvu in neodvisnosti tudi v primeru, ko postajajo odvisni od pomoči drugih, ter pravico do sodelovanja v družbenem in kulturnem življenju.
Kakšna pa je vloga AGE v razmerju do evropskih inštitucij?
AGE je v zadnjih letih postal praktično edini reprezentativni nevladni partner, ki lahko na tej ravni posreduje poglede in želje starejše evropske populacije. Samo v prvih sedmih mesecih tega leta so predstavniki AGE sodelovali na kakih 80 okroglih mizah in posvetovanjih. Gre zvečine za posvetovanja s tistimi, ki jih evropski novorek imenuje »déležniki« (t. im. stakeholders), to pa je tako s predstavniki organov EU in nacionalnih oblasti, kot tudi s takšnimi, ki zastopajo sorodne nevladne organizacije na evropski ravni.
AGE je letos praznoval deseto obletnico delovanja. Kako se je spreminjal v tem obdobju?
AGE je bil ustanovljen leta 2001 in se je moral uveljavljati med vrsto drugih in že tradicionalnih evropskih združenj, kot so bili Women's Lobby, nevladna organizacija, ki se je na evropski ravni postavila zoper diskriminacijo žensk, pa evropska zveza invalidskih organizacij, Mladinski forum (Youth Forum) in drugi. Nastal je še pred izbruhom prvega začudenja nad dolgoživostjo evropskih družb in nad napovedanim krčenjem prebivalstva ter s tem bazena delovne sile. Če se bralci morda še spomnijo, je bila prva reakcija na demografske napovedi nekoliko panična, o starejših se je govorilo kot o družbenem bremenu. Sledilo je obdobje, ko smo govorili o tako imenovanem časovnem oknu, torej o obdobju, v katerem bi se bilo mogoče s primernimi ukrepi pripraviti na leto 2030 in celo 2050. Temu je sledilo obdobje, ko so dolgoživost začeli obravnavati tudi kot dosežek civilizacije, starejše pa kot »človeški kapital«. Pojavilo se je vprašanje aktivne vloge starejših, njihovega prispevka k življenju družbe, njihovega aktivnega in zdravega staranja, kar pomeni krčenje tistega obdobja, ko starejši potrebuje intenzivno pomoč, in ne nazadnje njihovo aktivno vključevanje v družbeno in politično življenje. Skratka, v razpravah, zlasti tistih v AGE, je začela prevladovati tematika, ki starejše vključuje v živo družbeno tkivo, ki jih ne obravnava kot družbeno breme, marveč kot dragocen človeški kapital.
Kako ta kapital ovrednotiti?
V tem primeru imamo težave s tržnim gospodarstvom. V tržnem gospodarstvu ima vrednost le blago ali storitev, ki se prodaja na trgu. Zaradi takšnega gledanja ima svojo pričakovano tržno vrednost generacija, ki se šola; ta je namreč prihodnji proizvajalec presežne vrednosti, merljive na trgu; ter generacija, ki je zaposlena. Starejša generacija ostaja v senci: dela lahko zelo veliko, denimo v prostovoljstvu, varuje vnuke itd, toda tega dela trg ne meri, kot tudi ne meri siceršnjih in za Evropo zelo značilnih finančnih in premoženjskih transferjev od starejše generacije k mlajši. Zato tudi venomer trdim, da je medgeneracijske solidarnosti v življenju več, kot jo je sposobna prikazati suhoparna statistika. Vsekakor pa prav spričo povedanega trdimo, da bi morali ob tržni vrednosti ocenjevati tudi socialno vrednost. Če bi se na eni strani znali ravnati po načelu, ki ga zagovarja tudi AGE, to je, da nobena rešitev - tudi ko gre za rešitve v prid starejšim - ne more biti v škodo drugih generacij, in če bi na drugi strani znali priznati starejši generaciji njen nekdanji in zdajšnji prispevek, bi verjetno močno utrdili tudi medgeneracijsko sporazumevanje in razumevanje.
AGE podpira zamisel o dejavnem staranju. Kaj vse, politično gledano, sodi v ta okvir?
Tudi odgovor na to vprašanje je povezan s hitrim širjenjem dejavnosti AGE in z njegovim vplivom na stanje duha »v Bruslju«. Če smo se leta 2003 pogovarjali zlasti o težavah pri zaposlovanju starejših delavcev, se je v naslednjih letih močno razprla pahljača prizadevanj. Pojmi, opredelitve in praksa primerne pokojnine, staranja v dostojanstvu, spodobnega življenja, nediskriminacije, temeljnih pravic, zdravega staranja, neodvisno odločanje za način življenja, vseživljenjsko učenje, nove tehnologije, kakovostna dolgotrajna oskrba, socialna vključenost, medgeneracijska solidarnost in drugo so teme, ki jih v AGE obravnava šest ekspertnih skupin, o njih pa odločajo izvršilni odbor, upravni odbor in generalna skupščina. Zanimiv je razvoj razprav o dejavnem staranju, ki je bil sprva omejen na organiziranje različnih oblik prostovoljstva. Postopno se je pahljača dejavnega staranja razširila na številne druge dejavnosti, med njimi na vseživljenjsko učenje, na seznanjanje starejše generacije z dosežki digitalne tehnologije, na aktivno delo v soseski in skupnosti, ne nazadnje na aktivno državljanstvo, ali po domače: glas starejše generacije je treba slišati tudi v političnih zadevah.
Kako se AGE pripravlja na evropsko leto (2012) dejavnega staranja in solidarnosti med generacijami?
Pripravljamo t. im. »hodogram« (anleško roadmap) dogodkov, ki bodo posvečeni evropskemu letu, kar pomeni, da bo AGE do konca leta zbiral predloge včlanjenih organizacij. Sicer pa bi moralo biti evropsko leto dejavnega staranja in solidarnosti med generacijami osredotočeno na dogajanje v posameznih državah članicah. Te so bile dolžne imenovati tudi nacionalnega koordinatorja za pripravo dogodkov tega leta – koordinatorja naj bi določilo ministrstvo za delo družino in socialne zadeve. Z organizatorji Festivala za tretje življenjsko obdobje je načelno dogovorjeno, da bosta dejavno staranje in solidarnost med generacijami osrednja tema festivala v letu 2012, prav tako pa si bomo prizadevali še posebej slovesno praznovati 29. april, ki je od leta 2008, ko je Slovenija predsedovala EU, in od izredno uspešnega posveta, ki ga je pripravila na Brdu, postal dan dejavnega staranja in medgeneracijske solidarnosti. Naj kot obrobni zanimivosti omenim, da je prav ta konferenca v času slovenskega predsedovanja EU postala vzorec, po katerem se ravnajo tudi vse druge države članice, ko prevzemajo predsedovanje – socialnim temam se očitno ne glede na plimovanje krize ni več mogoče izogniti, ali bolje, spričo valov krize še veliko manj kot prej. To potrjuje na začetku postavljeno tezo, da evropski socialni model lahko nastaja, četudi Evropska komisija na tem področju nima neposrednih možnosti, da bi sprejemala zavezujoče direktive. In še druga zanimivost: z lanskimi volitvami v Evropski parlament novega sklica je začela delovati tudi nova nadstrankarska poslanska skupina, ki se je dotlej imenovala skupina za aktivno staranje in je prav na slovenski predlog postala skupina za aktivno staranje in medgeneracijsko sodelovanje. Tudi leto 2012 naj bi bilo leto aktivnega staranja, vendar nam je po dolgem prepričevanju uspelo prepričati Komisijo, da sta dejavno staranje in medgeneracijska solidarnost par, ki sodi skupaj.
Na katerih področjih je vaša organizacija ta hip najbolj dejavna?
Ta odgovor je lahko le subjektiven, ker je področij veliko, če že ne kar preveč. Osnovno področje prizadevanj organizacije je načenjanje vprašanj, ki zadevajo kakovostno staranje evropske populacije, promocija pravice do samoodločanja tudi v starosti, zagotavljanje kar najvišje stopnje neodvisnosti ter takšna pomoč in podpora, ki ohranjata to najvišjo možno stopnjo neodvisnosti. V letih 2009 in 2010 je posebna skupina AGE (11 organizacij iz 10 držav, med njimi MZU Ljubljana) v programu Daphne III pripravila Evropsko listino pravic in dolžnosti starejših, potrebnih dolgotrajne oskrbe in pomoči. Projekt je bil dokončan konec leta 2010, ko je bil objavljen tudi priročnik k tej listini. Listina je prevedena v 10 jezikov, s priročnikom vred tudi v slovenščino. Medtem ko je listina namenjena starejšim in jih opozarja, da njihove pravice niso nič manjše, četudi so v oskrbi ali negi, pa je priročnik naslovljen tudi na druge nosilce dejavnosti in storitev, vštevši tiste, ki so pristojni za oblikovanje politik, in na organizacije starejših. Generalni direktorat za zaposlovanje in socialne zadeve jo je sprejel tako naklonjeno, da je že z letom 2011 spodbudil nov program, ki ga prav tako uresničuje AGE v sodelovanju za zdaj že z 18 nacionalnimi organizacijami in ustanovami. Gre za projekt z naslovom Dobro počutje in dostojanstvo starejših, ima pa dva cilja: sestaviti pregled meril kakovosti v dolgotrajni oskrbi na eni strani, na drugi pa oblikovati nacionalne koalicije organizacij starejših in ustanov, ki delajo za starejše in so pripravljeni takšna merila praktično udejanjati pri svojem delu.
Evropska listina pravic in odgovornosti starejših za zdaj ni zavezujoča. Kje in kako lahko to postane?
AGE nima pravne podlage, da bi to lahko zahteval. Listina določa merila, pri tem pa je že dosedanja praksa pokazala, da se tisti, ki njenih ali podobnih načel ne spoštuje, sam postavlja v drugorazreden položaj. Moramo se zavedati, da ni samo država tista, ki nas zavezuje k socialno občutenemu ravnanju, marveč to od nas zahteva tudi življenje v skupnosti, tisto, kar Evropa imenuje družbena strnjenost, povezanost med ljudmi, medčloveška odgovornost.
Ta listina govori tudi o odgovornosti starejših. Kaj to pomeni?
Najprej spoznanje, s katerim se nismo vsi in povsod sprijaznili: tako imenovana država ne more več poskrbeti prav za vse in vsem starejšim ni treba kar takoj v dom za starejše občane. Slovenija izstopa po sorazmerno velikem številu tistih, ki preživljajo starost v domovih za starejše, v primerjavi s tistimi, ki se opirajo na druge oblike pomoči. Čeprav mnogi prisegajo na institucionalno varstvo, pa je še več takih, ki bi radi ohranili čim večjo možno mero samostojnosti in samoodločanja ter le delno potrebujejo pomoč na domu in veliko druženja, aktivnosti. To je ena plat problema. Drugo predstavlja dejstvo, da se povečuje število tako imenovanih neformalnih oskrbovalcev – svojcev, prostovoljcev, ljudi iz soseščine, v mnogih evropskih državah pa tudi iz tujine. To pa so ljudje, ki potrebujejo urjenje za takšno delo, urejene delovne razmere, pogosto tudi mezdno zaščito ter počitek. Za mnoge svojce je oskrba sorodnika delo, ki traja sedem dni na teden in štiriindvajset ur na dan. Odgovornost uporabnikov je zato ne le to, da se tudi oni vedejo rahločutno do negovalcev in oskrbovalcev, pač pa da imajo občutek za njihovo obremenjenost. Zato listina posebej poudarja dolžnost javnih služb, da organizirajo nadomestno oskrbo za čas, ko si svojci ne le smejo, temveč si morajo privoščiti dopust. Brez tega jim grozi, da bodo izgoreli.
Je težko biti predsednik AGE?
Je, posebej spričo dejstva, da se dejavnost širi in da skoraj ni več dogodka, na katerega nas ne bi vabili. Septembra bom na štirih posvetih zunaj Slovenije, prav tako oktobra. Počasi mi postaja jasno, zakaj moja predhodnica ni hotela ponoviti mandata. Pa bi ga lahko – vsi bi jo podprli …