Po literarni poti stricev

Zgodbeoktober '11

Pesnik, pisatelj in esejist, sicer pa pravnik Ivko Spetič Magajna nadaljuje družinsko tradicijo pisanja stricev - pisateljev Franceta in Bogomirja Magajna iz Gornjih Vrem. Svoj knjižni prvenec je izdal, ko je že bil v pokoju, doslej pa je izšlo že enajst njegovih knjig: Steklenica, Pozabljene pravljice, Stihomisli, Vsakdanje zgodbe, Barva časa, Humoreske, Montpassion, Groteske, Kvadrilije in Stare prauce. Zadnje njegovo literarno delo je izšlo aprila letos, in sicer pesniška zbirka s simboličnim naslovom Predali. »Pesmi, ki so nastale v obdobju od leta 1960 do 1990, so po predalih v molku ležale, skorajda zamolčane, tako kot še marsikaj in marsikdo,« je zapisal avtor, ki je v zbirki uvrstil 50 svojih pesmi po datumih nastanka. Moto zbirke je: Na robu stojim, kljub vsemu živim.
Pesnik pravi: »Tudi pozabljeno ima pravico do življenja, ki sem ga pesmim dal takrat,« in svojo zbirko posveča krajem in časom, v katerih so nastale. Opeva reko Reko, ki povezuje obe pesnikovi domovanji - tako Ilirskobistriško, kot tudi Vremsko dolino. Omenja Barade in Vremsko polje – ptica v njegovi duši zapoje tudi o ljubezni do vsega in vsakogar.
Kot kritičen intelektualec, ki zmore stopiti iz vrste in vztraja v resnici, se Spetič v verzih pošali tudi na svoj račun: »Na položaj nikoli ne pozabi, na stolček sedi ali vsaj prisedi! Jaz pa sedel sem na tla -  brez položaja in zlata.«
Ivko Spetič, rojen leta 1931, po upokojitvi živi v Ilirski Bistrici, občasno pa tudi v Gornjih Vremah, kjer je v rojstni hiši svoje mame uredil spominsko sobo stricev Bogomirja in Franceta Magajna.