V pokoju pod palmami

Zgodbe | okt. '11

Začelo se je pred tremi leti. Irena Luick, Slovenka, ki živi v Švici, je sklenila praznovati svoj 60. rojstni dan v indijski Goi, v vasi Benaulim, ki šteje blizu 10.000 prebivalcev. Za naše razmere skorajda mesto, za indijske pa majhna vasica. Tu je poročena njena mlajša hčerka Nicole, njen mož Charles Da Silva, uspešen turistični delavec z zvezami in znanstvi po vsej Indiji, pa je prevzel organizacijo Ireninega rojstnega dne.

Povabljenih je bilo tudi kakih petnajst Ireninih prijateljev iz Slovenije, preveč, da bi lahko vsi živeli v hiši gostiteljev. Zato jih je Charlie nekaj namestil v hiši Indijke Marie Pereira v središču vasi. V tistem času se je rodila tudi velika ljubezen med Indijko Mario in njenimi slovenskimi gosti.
Med povabljenci sta bila tudi Ljuba Pirnovar in Stane Rupar, par, ki je v zrelih letih našel srečo v ljubečem partnerstvu. Bila sta med tistimi, ki so takrat stanovali pri Marii. Stane, krepak šestdesetletnik, ni bil vajen potovanj po svetu, Goa pa mu je bila všeč. Morda tudi zato, ker je bila z njim njegova Ljuba.
Ljuba in Stane sta se tistega čudovitega dneva pred tremi leti odpravila v vodo. Morje je bilo mirno kot olje. Iz vode pa je prišla samo Ljuba. Stane je utonil. Presenetila ju je plima in zelo močni vodni tokovi, ki so se pojavili tako rekoč od nikoder.
Ljubezen za vedno
Ljuba je začela vsako leto na obletnico Stanetove smrti obiskovati Benaulim. Vedno je s seboj pripeljala najmanj pet prijateljic in prijateljev. Tako doživeto je znala opisovati kraj in ljudi, da se ji je marsikdo rad pridružil. Med njimi sem bila tudi sama.
Prvič sem obiskala Goo pred tremi leti. Bila je ljubezen na prvi pogled. Med Benaulimom, Mario in mano. Bila sem tako rekoč začarana. Še nikoli v življenju mi ni bilo tako težko kot takrat zapustiti določenega kraja in ljudi. Večkrat se je vame prikradla misel, da bi preživela v Goi, v mojem Benaulimu kaj več časa kot samo tri tedne. Pa sem to misel odpodila iz glave, češ, saj to skoraj ni mogoče. Potem sem o tem začela glasno razmišljati. Ko sem se upokojila, sem se odločila, da zimo preživim v Benaulimu pri Marii. Vsi so me začudeno gledali, češ, ženski se je zmešalo. Vse bo pustila, družino, prijatelje in bo kar šla za pol leta! Padale so tudi pripombe, češ, saj se bo naveličala, kmalu bo prišla nazaj, boste že videli.
Oktobra lani sem se odpravila. Z menoj je za šest tednov odšla tudi znanka Vanda, s katero sva potovali po Kerali in Karnataki, pa tudi Goo sva raziskali. Ko sva z Vando prispeli, sta naju »doma« pričakala Blackie in Brownie, dva napol divja Mariina psa, ki sta me k sreči prepoznala. Če me ne bi, bi zagotovo dobila pozdrav v obliki ugriza. Maria ju ljubkovalno kliče »moja osebna stražarja«, kar tudi v resnici sta, saj ni mogoče, da bi se ji kdo približal, če ga ne poznata. Maria svojim gostom kupi piškote in jih pouči, kako je treba oba divjaka podkupiti, da prideš v sobo, ki si jo najel.
Na stopnicah naju je pričakal listek v zgledni angleščini z dobrodošlico in navodilom, katera soba je najina. Na listku je bilo tudi pisalo, da bo kmalu prišla domov.
Bila sem kar malce razočarana, saj sem se veselila srečanja z Mario. Ko te zagleda, ji na obrazu zaigra neizmerno veselje, ko pa jo hočeš objeti, se skrči v dve gubi in se stisne v najbližji kot, tako ji je namreč nerodno ob izkazovanju hrupnega veselja nad vnovičnim srečanjem. Nekoč sem jo vprašala, ali ji je to izkazovanje ljubezni z objemi morda neprijetno. »Nič mi ni neprijetno, celo všeč mi je, vendar tega nisem vajena,« je med zardevanjem povedala. No, po skoraj polletnem življenju z njo in njeno družino me je ob slovesu objemala, jokala in celo poljubila na lice.
No, res je kmalu prišla domov in veselje je bilo nepopisno. Potem pa se je začela procedura, ki se ji, če najameš sobo pri Marii, skorajda ne moreš izogniti. Ženska namreč nima pojma in ga tudi noče imeti o tem, kaj je profesionalizem v njenem poslu. Ko sva z Vando zlagali stvari iz kovčkov, je tam stala kot lipov bog in se ni premaknila. Vse jo je zanimalo: »O, kako lepe hlače. So bombažne? Pa tale obleka, joj, kako lepe barve! Misliš, da boš tele čevlje potrebovala tukaj,« in tako naprej v tem stilu … Tam ni stala zato, da bi naju kontrolirala, pač pa zaradi čistega veselja in gostoljubnosti. Po njeno, ne po naše. To dela Mario posebno, da je vedno to, kar v resnici je, nobenega sprenevedanja in povsem iskreno. Saj drugače niti ne zna. Zato jo gostje obožujejo, čeprav je včasih to za naš, evropski pogled malce naporno.
Sončna penzija
Ko je Vanda po najinem popotovanju po jugu odšla domov, sem začela živeti svoje sanje. Vsak dan sem se odpravila na plažo, do tja sem potrebovala štirideset minut hoje. Pri Camil'sonsu je bilo na voljo vse udobje: ležalniki, palme, dobra hrana in, kadar sem želela, tudi zanimivi ljudje. Plaža je postala moja »premišljevalnica in čutilnica«. Imela sem na voljo ves čas tega sveta, da sem se lahko opazovala, gledala svoje reakcije in tudi premišljevala. Pravzaprav sem veliko dni preživela na plaži kot na delavnici za duhovno rast, ki sem si jo prostovoljno organizirala sama. Zavestno sem se odrekla internetu, časopisom, televiziji in podobnih pridobitvam sodobnega časa. Tam tudi ni velikih centrov ali razkošnih trgovin. Živila sem kupovala v »marketu«, ki je tako velik kot moja dnevna soba doma.
Včasih je bilo lepo, včasih boleče, zagotovo pa sem domov prinesla marsikatero spoznanje o sebi in do obisti izkusila rek, da kamorkoli greš, vedno neseš sebe s seboj. Toliko o tem, če bi po naključju kdo hotel ubežati pred seboj v tople kraje
Glavna igralka v moji polletni odisejadi pod palmami je bila zagotovo Maria s svojo družino. Da bi popisala vse dogodke, bi skorajda morala napisati knjigo, Tale reportaža  pa je samo za pokušino.
Maria je stara dvainštirideset let, majhne postave, poročena pa je triindvajset let. Moža, ki že ves čas njunega zakona dela v Katarju in obišče družino enkrat na leto za mesec dni, so ji izbrali starši. Med njima vlada zaupanje, po telefonu se slišita vsak dan, njuno razmerje bi človek zlahka imenoval »telefonski zakon«. Prav v tem času pa se Maria s svojima otrokoma - 17-letno lepotico Livnell in 12-letnim simpatičnim Jesusllyjem odpravlja na enomesečni dopust k možu in očetu v Katar. Tega se prav po otroško veseli.
Kot v vsi Indijci je tudi Maria globoko verna. Je katoličanka, tako kot skoraj 95 odstotkov Goancev. Zapuščina Portugalcev pač. Svojo vero izkazuje tudi v vsakodnevnem življenju. Z možem imata precejšnje kredite za veliko in lepo novo hišo, ki jih vsak mesec lahko odplačujeta tudi zaradi oddajanja sob turistom. Letošnja sezona je zaradi svetovne krize slaba, kar občuti tudi Maria. Na moje vprašanje, ali jo kaj skrbi, kako bo odplačevala posojilo, če ne bo gostov, me je začudeno pogledala in z nekakšno otroško iskrenostjo odgovorila: »Mene nikoli ne skrbi in me ni strah. Bog je vedno poskrbel zame in za mojo družino, nikoli ni dopustil, da bi bili lačni. Sama morda ta trenutek ne razumem, kakšne načrte ima Jezus menoj, vendar mu zaupam!«
V Indijo sem se odpravila tudi zato, da bi morda srečala kakega »guruja«, ki bi mi dal recept za zadovoljno in mirno življenje. Dobila sem ga kar v obliki srčne Marie. Tako preproste in hkrati tako globoke.