Jokal bi, pa ne smem

Dobro počutje | nov. '11

Jok je vgrajen v sistem človekovega organizma in mu pomaga lajšati čustva in napetosti, zato niti najbolj možati moški niso brez solz. Jok se zdi najbolj naravna metoda za lajšanje stresa, saj človeku sporoča, da je napočil čas, ko mora poskrbeti zase in za svoje potrebe, ter mu ponuja nove možnosti sporazumevanja.

Solze so vgrajene v osnovni mehanizem ljudskega sporazumevanja in različne kulture so razvile različne tradicije jezikov solza, zato ljudje pogosto težko razvozlamo v jok zavito sporočilo. Čeprav se večini ljudem zdi jok enak, so vzroki zanj zelo različni. Solze uravnavajo telesno kemijsko ravnotežje in človeka opozarjajo na njegove notranje konflikte in nakopičene vsebine potlačenih čustev. Jok omogoča popuščanje dolgo zadrževane bolečine iz preteklosti in človeku pomaga, da svoje boleče izkušnje iz preteklosti laže sprejme kot del svojega življenja.
Ljudje jokamo zavoljo različnih razlogov, najpogostejše pa so solze biološkega in čustvenega izvora. Človek se s solzami odziva na zunanjo nevarnost, ki jo njegovi možgani zaznajo in posledično aktivirajo očesni utrip, da sprosti antibakterijsko tekočino solzne žleze. Primer so solze, ki se pojavijo pri rezanju čebule ali ko nam zaide tujek v oko. Biološke solze opravljajo pomembno funkcijo pri krepitvi odpornosti človekovega dihalnega sistema, saj vlažijo njegove dihalne sluznice z antibakterijskimi sestavinami. Solzna tekočina redči koncentracijo neželenih telesnih kemičnih sestavin, ki jih človekovo telo sprošča v stresnih razmerah, in omogoča hitrejše izločanje telesnih strupov.

Jezik solza
Prvi jok ob rojstvu dojenčku omogoči vdih zraka namesto plodne vode, drugi jok pa je vzklik neudobja, ki ga otrok občuti, ko zapustiti varno toplino materinega trebuha. V prvih mesecih življenja je dojenčku jok nujno potreben za preživetje. Če dojenčkovi napori za zadovoljevanje potreb ostajajo neprepoznani, otrok uporablja intenzivno jokanje tudi v kasnejšem življenju, saj osvoji jok kot vedenjski vzorec, ki mu omogoča uveljavljanje lastnih potreb. V zdajšnji družbi velja norma, da otrokovo jokavo vedenje toleriramo do četrtega leta njegove starosti, po tej starosti pa od njega pričakujemo, da bo na zrelejši način izrazil svoje neugodje.
Ker so solze vgrajene v človekov mehanizem sporazumevanja, je sleherna
kultura razvila svojstven jezik solza. Tako, denimo, od Italijanov pričakujemo, da glasno izražajo svoja čustva in frustracije, medtem ko v kulturah, kot so skandinavska, nemška ali slovenska od človeka pričakujemo, da svojih čustev ne kaže navzven. Večina kultur je tudi razvila tradicijo, ki ženskam dopušča, da z jokom izražajo svoja čustva in da solze občasno uporabijo za to, da si pridobijo potrebno pozornost. Jok moškega v večini sodobnih kultur ni sprejemljiv, saj naj bi bile solze znak njegove šibkosti in nezrelosti, zato moški z jokom tvega, da bo izgubil svoj družbeni
položaj in ugled. V nekaterih okoljih je dopuščeno, da se moški razjoče, kadar izraža svojo empatijo ali ponos, nikoli pa ni sprejeto njegovo solzavo
izražanje bolečine.
Nekateri travmatski dogodki, kot so smrt, bolezen, rojstvo otroka, nezvestoba, nasilje in kriminalna dejanja, človeku privabljajo solze tudi takrat, ko ta dejanja le opazuje (na primer pri gledanju televizije). Svetovalci smo pogoste priče nepričakovanih in nepojasnjenih solza svetovanca, ki se razjoče ob soočanju z dolgo prikritimi spoznanji o sebi in svojem življenju. V pogovorih s svojimi svetovanci pogosto slišim izjave, kot so: »Zakaj se to vedno dogaja meni? Zakaj ne morem ustaviti svojega joka?« V procesu terapije je zagotovljena varnost, kjer se lahko človek povrne v svoja minula obdobja in vnovič izkusi bolečino iz svojih najnežnejših obdobij življenja ter jo lahko ob vodenju svetovalca s pomočjo solza tudi odpusti.

Jok odpira skrite kotičke
Človeku se utrnejo solze ob spominih na boleče izkušnje, s terapevtsko intervencijo pa človek dolgo zadrževano bolečino, ki je to izkušnjo spremljala, oživi in jo odpusti. Tako, denimo, bratova slika obudi sestri spomine na vse krivice, ki so ji bile storjene v času odraščanja. Ob teh spominih je sestra sposobna, da boleča čustva identificira in boleče dogodke sprejme kot del svojega življenja. Človekovo odpuščanje bolečine se vedno konča s solzami, ki odpirajo vrata skritih poti njegove notranjosti in mu pomagajo prepoznati potlačena čustva, ki jih po dobrem joku lahko prevede v besedni jezik. Tudi jok hvaležnosti in olajšanja je pogost spremljevalec terapevtskih srečanj. V terapevtskih pogovorih svetovanca ponavadi vprašam, kaj sporočajo njegove solze, in ponavadi slišim odgovor, kot je tale: »Ne spominjam se natanko, o čem smo se takrat prepirali, vendar še zdaj v živo občutim bolečino, ko sem bila zlorabljena. Hvaležna sem, da sem z današnjim pogovorom premagala strah in spregovorila o dogodku. Zdi se mi, da brata ne sovražim več, nova spoznanja so mi prinesla olajšanje …« Jezik solza posreduje človeku sporočilo globoko potlačenih vsebin, ki v procesu terapije splavajo na površje. Zavedanje dolgo potlačene bolečine in njegov nov pogled na minule dogodke opremita človeka z novimi spoznanji o sebi in mu prineseta potrebno olajšanje.
Jok igra pomembno vlogo pri vzdrževanju človekove duševne higiene. Vzroki, ki sprožijo solze, so zanemarljivi, vendar jok človeka opozarja, da predela svoja boleča čustva, ki jih solze naplavijo na površje. Kdor zna svojemu joku posvetiti potrebno pozornost, lahko spremlja skrivnostne poti notranjih dogajanj, s katerimi prepozna svoja najgloblja čustva, jim prisluhne in ko dojame njihovo sporočilo, jih tudi odpusti. Čustva človeka usmerjajo, da izbere ustrezno vedenje, s katerim bo lahko zadovoljil svoje osnovne potrebe, njegove misli pa igrajo odločilno vlogo pri kontroliranju čustev. Spremenjeno mišljenje spreminja človekova čustva in njegovo možgansko kemijo, ki mu s solzami prinaša olajšanje. Jok mu daje tolažbo, kadar njegove potrebe niso zadovoljene, in mu zagotavlja bolj zdravo in čustveno izpolnjeno življenje.