Metlika je edino mesto, kjer imajo vsak dan V(v)eselico

Metlika je edino mesto, kjer imajo vsak dan V(v)eselico

Zgodbe | nov. '11

Obmejno naselje v severovzhodnem delu Bele krajine, ki je mestne pravice dobilo leta 1365, leži na stiku ravnine ob reki Kolpi z gričevjem, ki se proti severu zlagoma dviga proti Gorjancem. Nad mestom Metlika se dviga vinorodni in razgledni hrib Veselica (233 m), zato, kot s prijaznim nasmehom na obrazu pripomni 69 – letna upokojena profesorica pedagogike Vladka Škof, Metličani radi pravijo, da so edini kraj na svetu, kjer imajo vsak dan V(v)eselico. Prav s tega griča pa je nastalo največ panoramskih posnetkov enega najstarejših mest na Dolenjskem. Nanj se je pred dobrimi sto leti povzpel tudi domači fotograf in trgovec Anton Mucha in nastala je fotografija, na osnovi katere so izdelali objavljeno razglednico, ki jo je sam založil.

A razgledana sobesednica nam brž pojasni, da je prvotno srednjeveško naselje, ki se je imenovalo Novi trg, nastalo približno tri kilometre stran ob potoku Metličici v bližini Treh far v Rosalnicah. »Pozneje so se prebivalci zaradi varnosti in lažje obrambe ob pogostih turških vpadih preselili na območje današnjega starega mestnega jedra na naravnem pomolu med potoki Obrhom, Suhorjem in Bojico. Sčasoma je pokrajinsko ime Metliška marka oziroma krajše Metlika izpodrinilo staro krajevno ime Novi trg in tako se je kraj začel imenovati Metlika (okoli leta 1378). Bivališča so bila obdana z nasipi in pozneje obzidjem. Južni del mesta je bil zavarovan s poslopjem komende – nekdanje rezidence nemškega viteškega reda. Na severni strani pa so sezidali grad z dvema okroglima obrambnima stolpoma. Kot znamenje mestnih pravic je Metlika dobila tudi svoj grb, ki prikazuje krokarja na mestnem stolpu, kako budno čuvata mesto pred turško nevarnostjo.

Staro mestno jedro zaznamujejo trije trgi
Poleg slednje pa so v kasnejših stoletjih mesto prizadejali še kuga in požari. Eden najhujših, vendar ne zadnji, je bil leta 1705, ko je ogenj izbruhnil ponoči in je mesto do tal upepelil. Pogoreli so grad, komenda, vsi stolpi in vse hiše na mestnem pomolu. Takrat so se številni prebivalci izselili, požgano mesto pa se je le počasi dvigalo iz ruševin. Zato v mestu ni starejše zgradbe od tristo let,« pravi Vladka Škof, ki je pred desetletjem napisala tudi pregleden zgodovinski oris tega zanimivega starodavnega mesta za izobraževanje lokalnih turističnih vodnikov.
Metliško staro mestno jedro, ki ga prikazuje starejša razglednica, je eno najbolje ohranjenih na Slovenskem. Zanj so značilni trije trgi, ki so medsebojno povezani in na katerih je vrsto zgradb, ki so povezane s pomembnimi zgodovinskimi osebnostmi oziroma dogodki, presegajoči zgolj lokalni okvir. Ker sredi fotografije izrazito izstopa veliko šolsko poslopje na Partizanskem trgu, sva se najprej ustavila pri njem. Sprva dvonadstropno stavbo ljudske šole so zgradili leta 1889 in v njej se je pouk odvijal vse do leta 1966, ko je na Pungartu zrasla sodobna osnovna šola, ki so ji leta 1977 dodali še telovadnico; slednja je leta 1984 pogorela in tako so dve leti pozneje postavili današnjo. Vmes, med drugo svetovno vojno je bila v stari šolski stavbi (vanjo je prva štiri leta hodila tudi naša sogovornica, pri čemer ima v posebej lepem spominu učiteljico iz prvega in drugega razreda Vilmo Širka – Piko) oficirska šola glavnega štaba NOB in POS. Po preselitvi osnovne šole so tu najprej dobile prostore družbenopolitične organizacije, zatem so se vanjo vselili dijaki srednje tekstilne šole, zdaj, ko je metliška tekstilna industrija (Beti, Komet, Novoteks), ki je nekdaj zaposlovala okrog dva tisoč delavcev, na tleh, pa tu deluje srednja vzgojiteljska šola.

V metliški šoli se je v učiteljski družini rodil gledališki in operni režiser, igralec, pedagog in publicist Osip Šest, ki je bil ob Milanu Skrbinšku prvi moderni režiser na Slovenskem. V hiši nasproti šole sta se rodila jezikoslovec, narodopisec in urednik Ivan in njegov brat, narodni buditelj Anton Navratil. Čeprav je Ivan 45 let ali več kot polovico svojega življenja preživel na Dunaju, si je vztrajno prizadeval za uveljavitev slovenskega knjižnega jezika ter neutrudno zbiral jezikoslovno in etnološko gradivo (zlasti belokranjsko) in ga primerjal s pojavi pri drugih narodih. Potem ko je Vladka Škof opozorila, da se Partizanski trg začenja s hišo na kraju, kjer sta nekoč stolp in mestna vrata zapirala dostop v mesto, se je s prstom pomaknila proti spodnjemu robu razglednice, kjer je iz Barbičeve gostilničarske družine izhajala njena mama, na levi strani, le nekaj sto metrov stran, pa je bila očetova Jerinova čevljarska hiša, v kateri je skupaj z bratom Ivanom in sestro Nevenko preživela vso mladost. Ko je končala nižjo gimnazijo, ki je bila tedaj v gradu, je leta 1956 odšla na učiteljišče v Novo mesto, dobila pet let pozneje prvo službo na šoli v Selah pri Jugorju in se po treh letih za sedem let preselila v šolo v Spodnji Suhor, kjer je bila šest let ravnateljica. Leta 1971 se je vrnila v Metliko, kjer je poučevala dve leti, zatem pa odšla na novomeško območno enoto Zavoda RS za šolstvo, kjer je bila do upokojitve leta 1996 pedagoška svetovalka za razredni pouk, nato pa je še sedem let vodila izobraževalni center za učitelje Dolenjske, Bele krajine in Posavja.

Kopica znamenitih mož
Osrednji trg - Trg svobode z gornje strani zapira grad, katerega sedanja klasicistična stavba je s preloma 18. in 19. stoletja, v njej pa od leta 1951 domuje Belokranjski muzej, v sklopu katerega so arheološki, kulturnozgodovinski in etnološki muzej ter galerija in vinogradniška zbirka. V gradu in še dveh stavbah ob njem ima prostore Slovenski gasilski muzej, pri čemer napisni kamen v parku pred vhodom vanj opozarja, da je bila na tem mestu leta 1869 ustanovljena prva požarna bramba v naši državi. Pred gradom je spominski park, v katerem so postavljeni doprsni spomeniki pomembnih Belokranjcev: pesnika Otona Župančiča, kiparja Alojza Gangla, njegovega nečaka, književnika Engelberta Gangla, etnologa in zgodovinarja Nika Zupaniča, narodnih herojev iz metliške občine: Ilije Badovinca, Janka Brodariča, Martina Južne in Franca Kočevarja; ter spominske plošče 376 padlim borcem in žrtvam fašističnega nasilja. V zgradbi na spodnji strani trga je bila leta 1874 ustanovljena prva dolenjska hranilnica in posojilnica, v njej pa tudi danes posluje podružnica NLB za Dolenjsko in Belo krajino.
Na Mestnem trgu je z obeh strani niz tesno povezanih nadstropnih hiš, prilagojenih nekdanjemu mestnemu obzidju. Med njimi je na desni hiša, v kateri je leta 1865 zaživela prva narodna čitalnica na Dolenjskem, nasproti nje pa s samosvojo arhitekturno podobo izstopata nekdanja Wachova lekarna in mestna hiša s strešno fasado zidanih stolpičev, med katerimi je sredinsko nad balkonom nameščen železen metliški grb. Trg zapirajo baročna župnijska cerkev sv. Nikolaja, ki je bila po požaru na novo pozidana leta 1759, dvonadstropna proštija, v kateri sta med drugimi kaplanovala tudi misijonar med severnoameriškimi Indijanci Friderik Baraga in izumitelj fotografije na steklo Janez Puhar, in prav toliko visoka komenda, v kateri je zdaj dom starejših občanov. »Vmes stoji rojstna hiša enega največjih slovenskih kiparjev Alojza Gangla in njegovega nečaka, pesnika, pisatelja in sokolskega organizatorja ter prizadevnega Metličana, ki se je nenehno zavzemal za napredek mesta, Engelberta Gangla,« pripoveduje o svojih znamenitih someščanih dolgoletna predsednica 20-članskega ženskega pevskega zbora DU Metlika in občinskega društva prijateljev mladine ter prostovoljka v okviru projekta Starejši za starejše Vladka Škof, medtem ko ugotavljava, da je priobčeno razglednico prav Engelbert Gangl leta 1933 poslal sokolskemu bratu in starosti Františku Liški v Prago in nanjo na naslovni strani pritisnil tudi žig Sokolskega društva Metlika.


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media