Izbira je temelj demokracije
V času, ko smo kot družba in kot posamezniki na usodnem razpotju, se pogosto sprašujemo, ali so demokratična orodja dovolj učinkovita, da bi lahko poiskali novo, boljšo pot iz krize.
Demokracije seveda ni brez svobode, ki vsakomur omogoča izbiro, ta pa je temelj demokracije. V resnici pa vse to ni tako samoumevno, kot je videti na prvi pogled. V predstavniški (parlamentarni) demokraciji se državljani dejansko odločamo le na volitvah, ko izbiramo svoje predstavnike, ki bodo odločali v našem imenu. Na njihove odločitve dejansko nimamo vpliva, odločanje »predstavnikov ljudstva« je namreč v največji meri povezano z interesi političnih strank in kapitala, ki skuša bolj ali manj odkrito svoje interese utemeljiti tudi z ustrezno zakonodajo. Prav zato v sodobni družbi zija tako globoko brezno med zakonitostjo in pravičnostjo. Medtem ko so zakoni zavezujoči, ostaja pravičnost zgolj moralna zaveza, na katero se politiki praviloma spomnijo le v predvolilnih nastopih.
Ali je v Sloveniji kaj bistveno drugače? Žal, tudi v tem sledimo zgledom »razvitih demokracij«, v nekaterih primerih tudi z našo vojaško navzočnostjo na kriznih žariščih po svetu. Tudi v reševanje globalne finančne krize smo vključeni bodisi posredno bodisi neposredno s prispevki za ohranitev trdnosti evrske valute.
V domačem okolju se tudi mi nismo mogli izogniti posledicam svetovnih razmer in tako kot drugod bomo tudi doma morali upoštevati temeljno pravilo, da pač ne smemo zapraviti več, kot ustvarimo. Predvsem to mora biti vodilo državni gospodarski politiki, ki jo oblikujejo ljudje, izbrani na volitvah. Pri tem, ko jim z našimi glasovi dajemo pooblastilo, da odločajo v našem imenu, bi se morali izvoljeni predstavniki zavedati tudi svoje odgovornosti. Mirno lahko rečemo, da se je v minulih dvajsetih letih niso zavedali dovolj, saj so med drugim sprejeli zakonodajo, ki je omogočila legalno prisvajanje nekdanjega skupnega premoženja na račun in v škodo večine. Naj spomnimo zgolj na v marsičem sila dvomljivo zakonodajo o vračanju nacionaliziranega premoženja v naravi ali pa na zakone, ki so utrli pot »tajkunskemu privatiziranju« podjetij. Ena od posledic teh odločitev je tudi kapitalska rahitičnost slovenskih bank, ki jih zdaj država dokapitalizira s proračunskim, torej z davkoplačevalskim denarjem. Za te odločitve nihče ne odgovarja in tako poslanci, kot ministri nam zatrjujejo, da je pravzaprav vse v redu, saj to ni v nasprotju z veljavno zakonodajo. Odgovornost bi bilo torej treba zahtevati od tistih, ki so tako zakonodajo sprejemali, vendar tega bržčas ne bomo dočakali. Politična elita, ki smo jo sicer izvolili po demokratičnem postopku, namreč o sebi misli, da je nezmotljiva. A to ne velja zgolj za slovenske razmere, podobno je tudi na evropski ravni. Evropski politiki nas, denimo, prepričujejo, da preveč denarja porabimo za javne potrebe (zdravstvo, šolstvo, sociala …), sami pa si privilegije povečujejo v nedogled.
Naj vendar politiki z osebnim zgledom pokažejo, da se zavedajo resnosti razmer, v katere so nas pripeljali. Drugače povedano: odločanje pomeni tudi prevzemanje odgovornosti za posledice odločitev. Tega smo se doslej v Sloveniji premalo zavedali. Še posebej pa je pomembno, da se tega spomnimo v času iskanja novih ljudi, ki naj bi kot nosilci javnih pooblastil zastopali interese državljanov.
