Življenje s slepimi in slabovidnimi štirinožci
Slabovidnost in slepota je usodna za prostoživeče živali. Dejstvo je, da nihče ne želi posvojiti slepega psa ali mačke. V drugačnem položaju pa so oslepeli in slabovidni hišni ljubljenci, za katere skrbijo njihovi skrbniki. Ti so jih med prilagajanjem na slepoto pripravljeni obravnavati tako, da lahko njihova žival kljub hibi kakovostno živi tudi naprej.
Slepota spremeni živali; dominantne živali postanejo plašljive in bolj napadalne kot so bile; tiste živali, ki se niso pustile božati, pa zaradi slepote postanejo bolj voljne in crkljive. Mnogi ljudje se ob slepih hišnih ljubljencih izčrpavajo tako, da jih imajo ves čas na očeh, njihove živali pa slej ko prej začnejo izkoriščati njihovo pozornost. Če skrbnik živali ne obravnava normalno, se ta hitro spremeni v zahtevnega razvajenca. Njihovo trmo je zato koristno prezreti, ob izsiljevanjih je dobro uporabljati enake sankcije kot prej in jim pomagati le v razmerah, ki bi bile lahko zanje usodne. Kot zelo prilagodljive živali se namreč psi in mačke hitro naučijo orientacije v prostoru, pri čemer si pomagajo s sluhom in otipom, z intenzivnim vonjanjem in z okušanjem. Brke začnejo instinktivno bolj intenzivno uporabljati kot živali, ki vidijo. Brki namreč imajo enako funkcijo kot jo ima palica za slepe ljudi. Z brki si živali pomagajo prepoznavati okolje in hkrati obvarovati glavo. Zdrava in negovana stopala jim omogočajo dober oprijem in stabilno hojo. Nohte na tačkah morajo imeti dobro negovane; bolj ko bodo njihova stopala brezhibna, hitrejša bo lahko slepa žival. Zanimivo je, da oslepele mačke zmorejo skoraj toliko gibanja na višini kot tiste, ki vidijo, kar velja tudi za plezanje po plezalih, ki se ga priučijo. Razlika med mačko, ki vidi, in tisto, ki je slepa, je v sestopanju: slepa mačka sestopa ritensko, mačka, ki vidi, pa ima boljši oprijem v sprednjih tačkah, zato je pri sestopanju vedno obrnjena z glavo proti tlom.
Poskrbimo za varnost
Ob zvokih, ki jih morajo razvozlavati, mnoge živali postanejo nervozne, saj je zanje zelo naporno ločevanje pomembnih od nepomembnih zvokov. Slepim živalim se zato nikoli ne približujemo s hrbtne strani ali brez najave. Mnogi skrbniki v opozorilni namen uporabljajo kraguljčke na copatih in zvončke na hlačnem pasu. Hrano in predvsem vodo morajo imeti take živali vedno na istem mestu, če je le mogoče, jih tudi hranimo vsakič ob istem času. Oslinjevanje predmetov zelo veliko pomeni slepim hišnim ljubljencem. Skrbnikovo slina žival umešča, okušanje in vonjanje skrbnikove sline na posodi za vodo ali na živalskem ležišču pa jim je več dni v uteho. Slepe živali ne dvigamo in ne prenašamo po nepotrebnem; če je dvig nujen, jo kasneje položimo na mesto, ki ga žival dobro pozna. Živali, ki jih nosimo, se sčasoma začnejo preveč zanašati na skrbnika, da jih bo dvignil in prenesel mimo vseh ovir. Predvidljivemu izidu navkljub je zato treba pustiti živali, da trči ob pohištvo ali da obstane ob steni, saj se mora sama, z lastno voljo in z lastnimi izkušnjami priučiti samostojnega gibanja po stanovanju. Zaradi varnosti ne menjavamo in ne premikamo pohištva, če pa je žival oslepela hipoma, je koristno, da začasno obložimo noge stolov, mize in ostre vogale omar, da se ne poškoduje. Otroške varovalne ograje jim bodo učinkovito preprečile pot do stopnišča, saj pes in mačka ne vesta, kako visoka je ograja, zato je ne bosta skušala preskočiti.
Pomembno je, da so slabovidne in slepe hišne živali ves čas v dobri telesni kondiciji. Igre s pomočjo igrač, ki oddajajo šume, jih bodo vedno pripravile h gibanju, skrbniki naj med igro veliko počepajo in se z njimi bučno igrajo na njihovi višini. Mnoge ljudi zavede samostojno vedenje slepe živali doma, ki je v nasprotju z vedenjem na neznanem terenu. Zato morajo biti slepe mačke doma, psi pa morajo biti na sprehodu na takem povodcu, s katerim se s skrbnikom zlahka sporazumevata tudi brez besed. Živalim koristijo vsa navodila in napotki skrbnika, zato je njihova poslušnost odlična, razen v primeru, ko so ogrožene; žival in skrbnik pa praviloma sodelujeta veliko bolje in bolj složno kot tedaj, ko je žival še videla.
