Kakteje in druge sočnice

Kakteje in druge sočnice

Prosti čas | nov. '11

Med domačim rastlinjem srečamo le redke sočnice, rastline, ki v svojem tkivu kopičijo tekočinske rezerve za preživetje v skrajni suši. Veliko več jih je že med sobnicami, nekateri gojitelji pa se odločajo za prave zbirke kaktusov in podobnih rastlin. Nega sočnic je v zimskem času bistveno drugačna, kot smo navajeni pri večini drugih rastlin.

Sočnice ali sukulente (v spomin si prikličemo pomen latinske besede sucus, kar pomeni sok, izraz suculentus pa namiguje na nekaj sočnega), so rastline, ki so prilagojene posebnim podnebnim in talnim razmeram. V rastlinski anatomiji pa njihova s tekočino nasičena tkiva označujemo kot sočna ali sukulentna. Odvisno od tega, kateri rastlinski organ je specializiran za kopičenje vodnih rezerv, pa razlikujemo listne, stebelne in koreninske sočnice. Pri tem so možne tudi različne kombinacije in prehodi. Najpogostejša je sočnost (sukulenca) listov in stebel, kar tudi najprej opazimo. Sočnice srečamo v številnih rastlinskih družinah, kjer ponavadi le posamezne vrste izstopajo kot izrazite sukulente.
Nekaj posebnega pa je družina kaktejevk (Cactaceae), kjer so praktično vsi rodovi in vse vrste izrazite stebelne sočnice. Zato ni pretirana trditev, da so vsi kaktusi sočnice, vse sočnice pa niti približno niso kakteje! To si kaže zapomniti. Morda tudi to, da so vse kakteje doma na obeh ameriških celinah, vendar so nekatere sočnice afriškega porekla po zunanjem videzu presenetljivo podobne kaktejam. To je posledica podobnih življenjskih razmer ali afriško rastlinsko nasprotje posnemajočih rastlinskih oblik predvsem med mlečki (Euphorbiaceae), ki v botanični sistematiki nimajo nič skupnega s kaktusi.


Preživetvene potegavščine
V zgodovinskem razvoju rastlinstva so se sočnice na različne načine zavarovale pred izsušitvijo. Debelolistne tolstice (Crassulaceae) so razvile poseben način asimilacije, da zmanjšajo porabo vode. Nekatere sočnice so popolnoma brez listov ali imajo pomanjšane (valjaste ali kroglasto zaobljene) liste z zelo maloštevilnimi listnimi porami, da se zmanjša izhlapevanje, transpiracija. Mnoge za asimilacijo uporabljajo zeleno povrhnjico stebel, ker pač nimajo listov. Tudi valjasta ali kroglasta oblika rastline je nastala zato, da bi bilo izhlapevanje manjše. Rebrasta ali bradavičasta zunanja zgradba omogoča prostorninsko prilagodljivost med obiljem in sušo in zagotavlja celo spremenljivo samozasenčevanje. Izhlapevanje pogosto omejuje površinska povoščenost in podoben namen imajo ob obrambni nedostopnosti tudi bodice in puhasta poraščenost. Večino teh lastnosti opazimo pri številnih kaktejah. Predstavniki živih kamenčkov (med drugimi so to rodovi Lithops, Conophytum, Titanopsis, Fenestraria) pa del svojega telesa skrivajo pod površino in se z varljivo podobnostjo okoliškemu grušču tudi optično varujejo pred morebitnimi sovražnimi rastlinojedci. Vse mlečkovke (Euphorbiaceae) so še dodatno strupene.

Nekatere so hitro prevelike
Ker večina sočnic ni prilagojena na nizke temperature naših povprečnih zim, jih gojimo kot lončnice ali posodovke. A mnoge vrste kmalu dosežejo velikost, ki nam je prej v zadrego kot v veselje. Zato jih imamo najraje le kot mlade primerke. Že navadna agava (Agave americana, zelenolistna ali pisanolistni različek), ki mora biti pri nas v lončku ali čebrici, po jadranskem obrežju pa je marsikje kar podivjana, v nekaj letih preraste obvladljive razsežnosti. V nekaj letih ali vsaj po desetletju ali dveh so za bivanjske prostore preveliki stebričasti kaktusi, ki jih pogosto imenujemo s splošnim imenom svečarji (rodovi Cereus, Eriocereus, Trichocereus in še nekateri), podobno pa je tudi z znamenitim saguaro (Carnegia gigantea), ki spominja na orgelske piščali (tako ga Nemci tudi imenujejo) in zraste v pravega a orjaka, če ga v 200 ali več letih ne doleti kaka posebna nesreča.
Celo takšni kaktusi, kot sta božični in velikonočni (Schlumbergera, Rhipsalis), imajo svojo sestavljeno postavo nanizano iz členkov, ki nekoliko spominjajo na liste, a to niso. Sploščeni koščki zelene in praktično nič bodičaste sestavljenke so le razčlenjeni deli razvejanih stebel. Povrhnjica seveda prevzema celotno breme asimilacije in ta aktivnost čez čas preneha šele pri najstarejših pritlehnih delih, kjer površina delno opluteni. Členasti kaktusi, tudi takšni, kot je kraljica noči (Selenicereus), so pogosto prebivalci v rogovilah tropskih dreves, skoraj priraslike, rastoče iz obilice humusa. Navzlic temu so sposobni preživeti kar pogosta sušna obdobja.

Asketsko prezimovanje

Kar doma imamo v naravi nekatere predstavnike dveh rodov - homulice in netreske. Predvsem vsem oskrbnikom skalnjakov in strešnih vrtov to niso neznanke in vse to sočno rastlinje je zanesljivo prezimno trdno. Na varno pa je pred zimo treba spraviti večino kaktej, vendar so pri tem tudi izjeme, med katerimi so nekatere opuncije (Opuntia) s prav privlačnimi cvetovi. Naših zim ne prenašajo tolstice (Crassula), ki so priljubljene lončnice. Splošno znane so sabljike (Sansevieria), katerih listi so sočno odebeljeni, zato niti v najbolj suhem stanovanju s centralnim ogrevanjem ne potrebujejo posebne nege. Med listne sočnice je mogoče uvrstiti celo tako imenovane žive kamenčke iz južnoafriških gruščnatih pustinj, saj je vsa rastlina ali skupek brezstebelnih poganjkov sestavljen iz samih listov.
Sočnice, ki jih gojimo kot lončnice, imajo izrazito obdobje zimskega počitka, ko v resnici vegetirajo z ustavljenimi ali vsaj močno upočasnjenimi življenjskimi procesi. Rastline počivajo v odvisnosti od razpoložljive svetlobe in dolžine dneva, ki prvenstveno uravnava živahnost rasti. S tem pa niha tudi potreba po vodi. Zelo posplošeno velja, da morajo sočnice v času počitka trpeti sušo in prav nič ni narobe, če se površina teles skrči in naguba. Pri nekaterih je dovolj žlička vode vsakih nekaj tednov, druge pa dva ali tri mesece preživijo brez kapljice vode. V takšnem stanju rastlinam toplo okolje ne koristi, zato so lahko v relativno hladnem prostoru. Z zalivanjem bi jih po nepotrebnem prebujali in predvsem zaradi pomanjkanja svetlobe bi se sprožila nekontrolirana rast, ki vodi v razpotegnjeno rast ali celo v propad rastline. Zato se moramo odločiti za zavestno askezo in skoraj kruto odtegovanje vode, vse v prid našim ljubljenkam. Predvsem je pomembno, da rastline opazujemo ter se potrudimo kar največ izvedeti o njihovih potrebah.


Vaši komentarji


© 2022 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media