Sabotin nad Solkanom

Sabotin nad Solkanom

Prosti čas | nov. '11

Sabotin, 609 metrov visoki hrib se dviga strmo nad Sočo in Solkanom, na meji med Slovenijo in Italijo. Na njegovih pobočjih je tekla soška fronta, kjer so se bojevali pripadniki 22 narodov, zato je hrib prepleten z obsežnim sistemom kavern, skozi katere se lahko sprehodimo. Sedaj skuša kot Park miru spodbuditi obiskovalce k razmišljanju o nesmiselnosti vojn in o sožitju med narodi.

Na Sabotin se lahko vzpnemo po severni ali južni poti, obe pa se začenjata v Solkanu. Če se pripeljemo iz Ajdovščine ali Sežane, se peljemo skozi Novo Gorico proti Tolminu in Goriškim Brdom ter tik pred mostom čez Sočo, ki povezuje Solkan z Brdi, parkiramo na levi strani. Če smo se pripeljali iz Tolmina, pa je parkirišče na desni, takoj za mostom ali za odcepom ceste v Goriška Brda. S parkirišča se odpravimo proti mostu čez Sočo (na desni vidimo znameniti kamniti most) in ga prehodimo.

Takoj za mostom opazimo na levi (gledano proti Goriškim Brdom) lesen kažipot za pot na Sabotin. Povzpeli se bomo po severni in sestopili po južni poti, vse skupaj bo 4 ure prijetne hoje. Kažipot nas usmeri pod most in hodimo po široki, zložni poti navzgor ob Soči in železnici. Pot nas pelje mimo hidroelektrarne Solkan, nekoliko naprej pa nas planinske oznake usmerijo v levo na vojaško mulatjero (tako se reče poti, po kateri so na Soški fronti hodile mule in konji), ki se zmerno vzpenja do razgledišča s klopjo. Pot nadaljujemo levo do razpotja; levo pelje pot na vrh svetega Valentina, desno pa naša pot pelje po severovzhodnem pobočju proti kavernam in planinskemu domu pod Sabotinom. Pot postaja vse bolj strma in nas v okljukih pripelje pod pečine vršnega pobočja. S pomočjo varoval prečimo strmo pobočje in dosežemo prve rove in kaverne (dobro je imeti s seboj svetilko, da se lahko sprehodimo po rovih). Pred kavernami zavije pot levo v strmino in po stopnicah, ki jih s pomočjo jeklenic zlahka prehodimo. Sledi strm vzpon skozi vojaške rove in že smo na ploščadi pred muzejem in planinskim domom.

Po ogledu muzejskih zbirk in počitku se napotimo proti jugu (južna pot), pravzaprav proti vrhu Sabotina, ki ga dosežemo po desetih minutah. Z vrha, kjer so na kamnitem podstavku zarisane smeri okoliških vrhov in krajev, je čudovit pogled na Sočo, 137 kilometrov dolgo reko, ki izvira v Trenti in se blizu Tržiča v Tržaškem zalivu izliva v Jadransko morje. Je ena redkih rek na svetu, ki ima po vsej dolžini tako čudovito zeleno barvo.
 
Z vrha se odpravimo rahlo navzdol po robu Sabotina proti vrhu svetega Valentina. Levo od roba, po katerem hodimo, so strme, prepadne pečine, ki segajo vse do Soče, desno pa nas spremlja nizko podrastje in jarki, ki vodijo v rove in kaverne. Pot nadaljujemo po razglednem grebenu, s katerega se nam odpirajo lepi razgledi na Sočo in na Skalnico (Sveto goro) z Marijino baziliko. Pot se vseskozi vije po mejni črti med Slovenijo in Italijo. Po krajšem spustu pridemo do delno prenovljenih ruševin nekdanje romarske Marijine cerkve. Cerkev je spomeniško zavarovana in stoji na slovenskem ozemlju; tik pod njo je bil samostan, ki pa je na italijanskem ozemlju in ga tudi počasi obnavljajo. Z obzidja cerkvice se ponuja prelep pogled na Goriško. Od cerkve se spustimo po kamniti stezi do mesta, kjer je stal napis »Tito je naš«, zdaj pa so kamni razmetani po okolici.
Naprej nas pelje pot po ozki stezi sem in tja do melišča in strmih stopnic, ki nas pripeljejo na cesto Solkan - Goriška Brda. Prehodimo 59 stopnic, šestdeseta stopnica pa je že cesta, ki jo prečimo in se pod njo spustimo pod njo in nato spet ob njej nadaljujemo hojo do mostu in izhodišča. Prav nam bo prišla izletniška karta Posočja ali Goriške ali Atlas Slovenije (leto izida 2005), stran 135.

Še po okolici
Kostanjevica je grič nad Novo Gorico s frančiškanskim samostanom iz leta 1625. V cerkveni kripti je grobnica Burbonov, med njimi zadnjega francoskega kralja Karla X. V samostanu je knjižnica, ki se imenuje po patru Stanislavu Škrabcu, največjem slovenskem jezikoslovcu. Ob južnem pročelju samostanskega zidu je na ogled stalna zbirka vrtnic iz skupine burbonk.

V mestu je več spomenikov, med njimi tudi prvemu slovenskemu letalcu Edvardu Rusjanu.
V bližini je Rafutski park z izrednimi primerki cipres, sekvoj, kamelij, hrasta plutovca, kafrovca in druge. Posebnost je tudi vila-gradič, ki stoji poleg.

Grad Kromberk
Nekaj kilometrov iz Nove Gorice proti Ajdovščini je nad naseljem Kromberk kompleks Gradu Kromberk, ki stoji na živi skali. V gradu je Goriški muzej, v okolici pa urejen park z baročnim vodnjakom iz leta 1774 v sredini. Zahodno od gradu je ogleda in omembe vreden »orlovski« stolp, od drugod pa sta bila sem prenesena še vodnjak z letnico 1663 in baročni kip sv. Janeza Nepomuka iz leta 1738, ki stojita na travniku zahodno od grajskega dvorišča. Severno od gradu je urejen amfiteater z različnimi skulpturami, ki služi za občasne prireditve.

Vipavski križ
Če se z izleta vračamo po Vipavski dolini, nas že od daleč vabi vzpetina, na kateri je za »vse večne čase« utrjeni Vipavski Križ, ki ga je v mesto povzdignil cesar Ferdinand. Pozneje so na hribu zgradili štiristolpni grad, ki je lep primer renesančne utrdbene arhitekture, nato pa so ga obdali še z obzidjem, da bi bil varen pred turškimi vpadi. Dolgo zatem so zgradili še kapucinski samostan, v katerem je živel pridigar Janez Svetokriški. Nekaj let kasneje pa so na vzhodni strani dogradili še cerkev sv. Frančiška Asiškega. Ogledati si kaže še javni vodnjak na najstarejšem trgu pred cerkvijo in vzidano topovsko kroglo, ki jo je Napoleonova vojska izstrelila na Križ.


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media