Korzika – za ljubitelje narave

Korzika – za ljubitelje narave

Prosti čas | nov. '11

Korzika, največji francoski otok, je velik skoraj za polovico Slovenije, a na njem živi le 300.000 prebivalcev. Naravne lepote tega goratega otoka so prebivalci premišljeno obvarovali tako, da obalnih pasov niso pozidali s hotelskimi naselji, čeprav v glavni turistični sezoni Korziko obišče veliko turistov. Zato jo je najlepše spoznavati jeseni in spomladi.

S sporazumevanjem ne boste imeli težav, če za silo govorite francosko ali italijansko. Pa tudi z angleščino nekako gre. Uradna francoščina je šele v zadnjih desetletjih prevladala nad otoškim jezikom corso, ki je soroden italijanščini. Uporablja pa ga le še kakih deset odstotkov prebivalcev.

Od plaž do gorskih vrhov
Najlepše otoške plaže so na jugu, predvsem v okolici mesta Porto Vecchia. Najbolj znana Palombaggia se v obliki skoraj okrogle lagune pojavlja v številnih prospektih in na razglednicah. Žal jo v glavni sezoni preplavijo turisti, zato jo lahko v miru občudujete le zgodaj zjutraj. Na drugem koncu otoka se najbolj priljubljene plaže vrstijo v okolici mest Ile Rousse in Calvi. Tu so že v začetku prejšnjega stoletja zrasle številne vile, saj je bila Korzika med premožnimi Evropejci zelo priljubljena.
Pred gnečo je najlaže pobegniti tako, da se odpravite v hribovito notranjost. Tja vodi kar nekaj cest, a mnoge izmed njih so zelo ozke in ovinkaste. Nič čudnega, saj je bila otoška notranjost že od nekdaj težko dostopna. A prav tod so leta 1878 začeli graditi železniško progo, ki povezuje največja otoška pristaniška mesta Bastia, Ajaccio in Calvi. Kar dvaindvajset let je trajalo, da je 20.000 delavcev dokončalo delo.
Korzika je eden najbolj hribovitih otokov v Evropi, saj je na njem več kot dvajset gora, višjih od dva tisoč metrov. Najvišji vrh je 2706 m visoki Monte Cinto. Poseben čar pohodništvu poleg neokrnjene narave daje možnost osvežitve v morju, v bistrih potokih ali v hladnih gorskih jezerih. Najbolj znana, skoraj dvesto kilometrov dolga pot GR20 po diagonali prečka otok. Zanjo si je dobro vzeti vsaj dva tedna časa in še v tem primeru vas vsak dan čaka najmanj šest ur hoje. Gorsko pot so začeli urejati leta 1972 z mislijo na zeleni turizem in na povezavo starodavnih poti. V hribih je dovolj planinskih koč.
V hribovito notranjost vodi več cest. Ena najbolj slikovitih se vije ob zahodni obali v okolici turističnega kraja Porto. Nad njim se razprostira izjemna pokrajina z rdečkastorjavo obarvanim skalovjem Calanche di Piana, ki je skupaj z bližnjim morjem na seznamu Unescove svetovne naravne dediščine. Pokrajina se v obliki neštetih barvitih skalnih osamelcev razprostira nekaj sto metrov visoko nad morjem in najlepše jo je raziskovati peš. Žal pa si večina ne vzame časa in le prevozi ozko cesto, ki se spektakularno dvigne nad obalo in vodi mimo fantazijsko izklesanih naravnih skulptur.

Po sledeh Napoleona
Ajaccio, rojstni kraj Napoleona Bonaparteja (15. avgust 1769), mnogi obiščejo prav zaradi velikega vojskovodje, Slovencem pa je bolj v spominu zaradi tragične letalske nesreče takrat še jugoslovanskega letala. Napoleonu v čast je na robu mesta postavljen velik spomenik v parku. Veliko več radovednežev pa zagotovo pritegne Napoleonova rojstna hiša, urejena v muzej. V mestu je mogoče občudovati še nekaj muzejev in galerij, a za mnoge so večji čar številni lokali v labirintu ozkih ulic in restavracije ob obali. Le nekaj korakov stran od starega mestnega središča je več sto metrov dolga peščena plaža. Prav posebno doživetje pa nudi tržnica na prostem. Poleg sezonske zelenjave prevladujejo aromatični kozji siri in suhomesnate dobrote, privlačne pa so tudi različne sladice, zeliščni likerji, otoška vina in seveda kakovostno oljčno olje. Marsikaj od ponujenega je mogoče tudi poskusiti.
Ajaccio je po Napoleonovem ukazu primat prestolnice prevzel od Bastie. Slednja je precej manjša in ima bolj slikovito lego. A številna manjša mesta so še privlačnejša od obeh prestolnic. Tako se ob obali vrstijo Saint Florent, Ile Rousse, Calvi, Propriano, Porto Vecchio in tako naprej vse do za mnoge najlepšega mesta Bonifacia, ki je zgrajeno na prepadni apnenčasti planoti, s katere se odpirajo razgledi na bližnjo Sardinijo. Iz živahnega pristanišča se je do utrjenega starega jedra najpametneje povzpeti po stopnicah, ki vodijo mimo kapelice sv. Erazma, zaščitnika pomorščakov. Skozi starodavni vhod Porte de Genes vodi pot za mestno obzidje, s katerega se odpirajo čudoviti razgledi na morje in globok zaliv s pristaniščem. Hiše, ki so zgrajene tik nad morjem, so na prvi pogled videti ogrožene. A že vse od 16. stoletja varno čepijo nad prepadnim previsom. V pritličjih obnovljenih kamnitih hišk so urejene številne trgovinice in gostilne, kjer je živahno vse do poznih nočnih ur. Bonifacio je izhodišče za plovbo do Sardinije ali do bližnjega otoka Lavezzi. Nenaseljeni granitni otok s peščenimi zalivi je eden izmed najbolj slikovitih v Sredozemlju! 65 hektarov velik otok ni naseljen in je del naravnega rezervata. Edine človeške sledove predstavljajo svetilnik, kapela in pokopališče, kjer počivajo brodolomci s trijambornice Semillante, ki se je leta 1885 potopila v bližini otoka.
Otok je mogoče raziskovati po številnih poteh, ki vodijo do slikovitih peščenih obal ter mimo neverjetno privlačnih granitnih skal, posejanih vsepovsod po otoku. V mnogih je mogoče brez velike domišljije videti podobo ptičev, pingvina, slona ali zmaja. Na otoku ni mogoče ničesar kupiti, zato je treba hrano, pijačo in še kaj prinesti s seboj.

Želve in prašiči
Korzika je kljub pogostim uničujočim poletnim požarom še vedno eden najbolj zelenih otokov v Sredozemlju. Rastlinstvo je zelo raznovrstno, kar je posledica razgibane notranjosti otoka. Večino rastlin, ki uspevajo na otoku, si je mogoče ogledati v zasebnem botaničnem vrtu Parc de Saleccia. Razprostira se ob glavni obalni cesti, le streljaj stran od pristaniškega mesteca Ille Rousse, enega privlačnejših turističnih krajev ob severni obali. Za ureditev parka je z veliko truda poskrbel krajinar Bruno Demoustier s svojo družino in iz zaraščenega posestva so na sedmih hektarih počasi izoblikovali parkovno urejeno krajino. Poleg otoškega rastlinstva so zasadili tudi rastline, ki uspevajo v podobnih podnebnih razmerah na drugih koncih sveta. Tako je mogoče občudovati rastline iz vsega Sredozemlja, Južne Afrike, Kalifornije, pa tudi iz Avstralije in Nove Zelandije.
Številne poti so speljane krožno, povezujejo pa jih informativne točke ob najbolj zanimivih rastlinah. Poleg opisa uporabne vrednosti rastlin za popestritev skrbijo še zgodbe in legende, povezane s posameznimi rastlinami. Poti vodijo mimo tematsko povezanih sklopov, tako med drugim lahko izbiramo pot skozi makijo, romantično pot, pot v rozarij, se sprehodimo skozi nasad oljk ... Z nekaj ribniki je poskrbljeno tudi za vodne in obvodne rastline, med katerimi največ pozornosti zbudijo cvetoči lotusi.
Najrazkošnejšo senco nudi nekaj starih oljk, vitke ciprese, kak rožičevec in več vrst hrastov. Med njimi je še posebno zanimiv hrast plutovec. Primerki v botaničnem vrtu pa so še premladi, da bi jih lahko olupili. Toda v notranjosti otoka je mogoče občudovati nasade tovrstnih hrastov, katerih olupljena debla se obarvajo rdečkasto. Pogosto rastejo v družbi najpomembnejših otoških dreves – kostanja. Kostanj je nekoč omogočal preživetje otočanom, ki so živeli v hriboviti notranjosti. Še vedno ga pridelajo veliko, a veliko manj kot pred desetletji.
Otok se postavlja tudi s pestrim živalstvom. Če ne drugega, na korziških cestah slej ko prej naletite na prašiče! K sreči ne na divje merjasce, temveč bolj miroljubne domače vrste. Prašiči se namreč kar prosto potikajo po gozdnih prostranstvih in pri iskanju hrane ne zamudijo prav nobene priložnosti. Če v vrečkah ali prtljažniku avtomobila zavohajo kaj užitnega, se jih zlepa ne boste rešili.
Med Cortami in Ajacciom vabi k ogledu živalski vrt Acupulatta, katerega ime v korziščini pomeni želva. V Acupulatti skrbijo za kakih tri tisoč okornih plazilcev, predstavnikov več kot stopetdesetih vrst, med katerimi nekatere prihajajo z otoka. Za nizkimi ogradami je mogoče spoznavati želve, ki se ločijo predvsem po barvi in obliki oklepov ter seveda po velikosti. Največje z Galapaških in Sejšelskih otokov so prave velikanke, saj merijo dobra dva metra in tehtajo več kot dvesto kilogramov.


Vaši komentarji


© 2023 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media