Ljubezen in spoštovanje do oljke

Ljubezen in spoštovanje do oljke

Zgodbe | nov. '11

Proti koncu poti od Kopra do mejnega prehoda Dragonja se levo v hrib odcepi cesta v vas Padna. Obdana je z oljkami in na vrhu se odpira mogočen razgled na valovito primorsko pokrajino. Marsikdo ob tem pogledu vzklikne, da je to slovenska Toskana. Tu s spoštovanjem do svojih prednikov, ki so iz roda v rod in z veliko predanosti zemlji razvijali oljkarstvo, mladi gospodar Iztok Plahuta uspeva združevati odgovoren poklic in delo v oljčnih nasadih.

Kakih 15 minut potrebuje Iztok Plahuta za vožnjo v službo – kot informatik je zaposlen v koprski zavarovalnici Adriatic Slovenica. Oba s sestro sta študirala v Ljubljani, Iztok elektrotehniko, Erika angleščino in španščino. Iztok je od otroških let spremljal delo očeta Graciana, po njegovi smrti pa je prevzel skrb za oljke. Nenehno se izobražuje, zato ne preseneča, da si je s svojimi olji »pridelal« že veliko pohval in odličij.

Pridne in podjetne pupe
»Moj praded Matija se je v tedanji Avstroogrski monarhiji – natančneje v Pulju - šolal za oljkarstvo,« pove Iztok. S propadom monarhije je bil večji del Primorske priključen Italiji in mladi Primorci so bili prisiljeni služiti večletni vojaški rok v Italiji. In tako je naneslo, da je njegov ded dodobra spoznal tudi značilnosti oljčnikov od Toskane pa vse do sicilijanskega načina pridelave oljk. Moški z družine Plahuta so služili v štirih vojskah – v avstroogrski, italijanski in jugoslovanski, Iztok pa je bil vojak na prehodu v slovensko vojsko. Ko so bili moški v vojski, so za kmetijo skrbele ženske. Iztokova prababica Ana Grego (dekliško Viler) je v času odsotnosti svojega moža kmetijo celo potrojila. »Počela je marsikaj. Tako kot nekoč Martin Krpan je »tovorila« sol – ker pa so financarji pri njej odkrili večjo količino soli, kot je bila dovoljena za eno družino, so jo odpeljali na sodišče v Pulj in ji naložili globo. Italijanska država je imela takrat monopol nad to dobrino, sol je bila pomembna med drugim tudi za vlaganje oljk, zato je bila količina, ki je šla družini, premalo za vse potrebe. Kuhala je tudi žganje in ga prodajala v Bujah, v vseh treh slovenskih obalnih mestih in v Trstu. Tako kot druge vaščanke je tudi ona pekla kruh in ga vsako jutro nesla v Izolo. Ženske so nasploh odigrale pomembno vlogo v času, ko so bili možje v vojski.«
Tudi mama Vilma nam je povedala marsikaj zanimivega; kako so otroci v mrazu pobirali oljke in so se od časa do časa prišli pogret k ognju sredi nasada. Spomni se komičnega prizora, ko se je osel, otovorjen z oljkami in z očetom na hrbtu, zaustavil sredi oljčnika in se dolgo hranil; na priganjanje pa je reagiral tako, da je stresel tovor na eno stran, očeta pa na drugo. Lepi so spomini na mladost, ko sta z Eldo Viler, ki je njena sorodnica, hodili na plese po okoliških vaseh. Zdaj, pri svojih 72 letih, še vedno štirikrat na teden odide v Trst, kjer dela kot gospodinja. Doma pa ima lepo hišo, obdano s cvetjem in oljkami ter z veliko ljubezni svojih dveh otrok in njunih družin.
Na družinski domačiji je ostal Iztok z Evo in sinom Gabrielom, ki bo kmalu dobil bratca ali sestrico. Tudi Eva, ki je sicer zaposlena v igralnici, se že spozna na delo z oljkami, čeprav se je z oljkarstvom srečala šele po poroki, ko se je iz Izole preselila v Padno. Še vedno pa jo čudi, da je v tej vasi, ki šteje le kakih sto hiš, »vsak vogal« poimenovan drugače - oni so na Jugni, blizu je Varda, središče vasi se imenuje Na vasi itd. Skoraj pri vsaki hiši pa je murva; nekoč je bilo namreč v Padni doma tudi sviloprejstvo. Tu so živeli tudi starši Božidarja Jakca; njegovo ime nosita vaški kulturni dom in galerija.

Delavni, vztrajni in zavedni fantje
Skozi zgodovino sta oljka in njeno žlahtno olje za družino pomenila preživetje. Leta 1929 je pozeba uničila večino oljčnih nasadov v Istri. Za družino je bila to strahotna tragedija. »Preživela so le najmočnejša drevesa. S potaknjenci istrske belice, črnice; buge in štorte je pradedu po večletnem trudu vendarle uspelo oljko vrniti v oljčnike. Ker se je istrska belica izkazala kot najbolj primerna za naše kraje, sta ded in nato oče v obdobju dvajsetih let postopoma precepila črnico in bugo z belico,« nam pojasni Iztok Plahuta. Oče, ki je bil po poklicu mehanik, je bil zelo predan oljkam, a žal ni dočakal, da bi novi nasadi polno obrodili.
Iztok nam pokaže tudi družinske fotografije; tako »spoznamo« pradeda Matijo, ki je bil ranjen pri Doberdobu. Čeprav je bil samouk, je slovel kot dober veterinar, uveljavil pa se je tudi kot mizar. Bil je zgled slovenstva in ko so v Padni fašisti pretepli slovenskega župnika in namestili italijanskega, je k slovenski maši raje hodil v oddaljene Korte.
Pokaže tudi spričevalo deda Dominika iz leta 1931, ko je opravil tečaj za kmeta s specializacijo za oljkarja. Ded Dominik, ki je kot partizan deloval predvsem na Kočevskem, se je po vojni soočal z velikimi težavami; še zlasti zaradi pritiskov , ki so ljudi iz poljedelstva usmerjali v industrijo. Domačija se je delila na dva dela - bratov del je bil nacionaliziran; Dominiku pa je njegov delež uspelo ohraniti.
Danes imajo 300 dreves, gojijo pa tudi trto. Njihov način kmetovanja je ekološki, za kar si prizadevajo pridobiti certifikat. Precej administracije je vmes, bistva pa papir ne bo spremenil, pravi Iztok. Ekologija in kakovost so njihova stalnica – s papirji ali brez njih.
Olje so ljudje uporabljali v prehrani, za razsvetljavo, za prodajo ali zamenjavo za druge dobrine. Pred drugo svetovno vojno je družina imela tudi lastno torkljo (oljarno), ki je predstavljala ekonomsko hrbtenico kmetije. Po vojni se je manjšalo število kmečkega prebivalstva, vse več je bilo opuščenih in zaraščenih kmetijskih zemljišč. Zdaj je večina uvrščena v območje z omejenimi dejavniki za kmetijsko pridelavo, zemljišča so razdrobljena v terase in težavna za strojno obdelavo. V svetu, kjer je pomemben samo dobiček, je kmetijska dejavnost postala dohodkovno nezanimiva.

Kakovost nekaj velja
»Vztrajali smo samo tisti, ki se nismo želeli sprijazniti s tem, da bi bil zaman trud naših pradedov, dedov in očetov. Vztrajali smo pri družinski tradiciji in obrestovalo se je. Vse več ljudi je osveščenih in znova spoznava to, kar so nekoč že poznali naši predniki – zdravilnost oljčnega olja,« zanosno pripoveduje Iztok. Pravi, da so njihove najstarejše oljke globoko zakoreninjene v šavrinsko zemljo; te oljke so živele v štirih državah, v še več političnih sistemih, preživele so pozebe in suše. »Negovale so jih roke pradedov, dedov, očetov in sinov in one so negovale in vzgajale nas. Tehnika in načini obdelave oljk in pridelave oljčnega olja se skozi čas spreminjajo, ostaja pa nekaj, kar prehaja z roda na rod – ljubezen in strast do oljke. Le tako je mogoče oljko razumeti, ji prisluhniti, jo pustiti, da živi v sožitju z okoljem in človekom.«
Iztok pojasni, da so njihovi nasadi na nadmorski višini od 180 do 250 metrov. To je ugodna lega, saj oljki bolj ustreza suho ozračje, pa tudi oljčna muha se pojavlja samo občasno. Na kakovost olja ugodno vpliva tudi zemljepisna širina, saj predstavljajo slovenski oljčniki skrajno mejo, na kateri še uspevajo oljke. »Severneje oljke ne srečamo več. Tu pridelano olje vsebuje več zdravilnih učinkovin - naravnih antioksidantov kot olja, pridelana južneje. Antioksidanti dajejo našemu olju tipično grenko-pikantni okus in ga ohranjajo kakovostnega in svežega še najmanj leto in pol po predelavi.«
Delo v oljčnem nasadu se začne že februarja, in sicer z gnojenjem. Izjemnega pomena je rezanje in pomlajevanje starih dreves. Nato sledi redna nega; še zlasti ročna košnja je težka, saj so nasadi v strminah. Opazovati je treba drevesa, spremljati razvoj in hitro ukrepati, če se pojavi oljčna muha, ki za oljko predstavlja veliko in resno nevarnost. Konec oktobra in v začetku novembra pa se začne obiranje oljk; to je za oljkarje in za našo Istro velik praznik. Iz plodov približno 20 dreves naj bi dobili blizu 70 litrov olja. Do novega leta nato olje pretakajo, da se lepo zbistri in dozori. Z novim letom pa že lahko pride do kupcev. Ko je čas obiranja oljk, stopijo skupaj in večinoma ob vikendih opravijo zahtevno delo. »Pri pobiranju oljk je najhitrejša naša mama Vilma, mi ji le sledimo,« se strinjata Iztok in Erika. Pomembno pa prispeva k delu tudi njen sin Martin. »Zelo je delaven in prizadeven,« ga pohvali stric Iztok. Martin je študent geografije, srednjo šolo pa je naredil v Trstu, kjer je dodobra spoznal, kako so naši zamejci zelo zavedni in ponosni Slovenci.
Vse več je dobrih oljarjev, pravijo pri Plahutovih, in vse bolj so izobraženi, kar povečuje kakovost oljčnih olj slovenske Istre. Iztok je vesel pohval in nagrad; največja nagrada pa je zadovoljstvo tistih, ki se vedno znova vračajo po njegovo olje.


Vaši komentarji


© 2023 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media