Po stopinjah suhorobarjev

Zgodbe | nov. '11

Ivan Šega z Ravnega Dola je na očetovo željo po osnovni šoli nadaljeval njegov poklic krošnjarja, a ustvarjalni nemir ga je popeljal na drugo pot. Da bi vendarle ohranil zgodovino svojih prednikov, je ustanovil etnološki muzej, v katerem lahko obiskovalci prisluhnejo zgodbam in doživetjem s krošnjarskih poti, ki so si jih v zimskih večerih pripovedovali v družinah.

Cesar Ferdinand III je že leta 1492 podelil ljudem v ribniški dolini privilegij, da so smeli po vsem cesarstvu prodajati suhorobarske izdelke. Po 2. sv. vojni pa so oblasti krošnjarje ovirale na vsakem koraku, kar je še otežilo že tako težko delo. Krošnjarila je dolga vrsta rodov Šegovih in vsak rod je dodal nekaj novosti. Ivanov oče, denimo, si je prvi omislil krošnjarjenje s kolesom.
Ivan je kljub izredni pridnosti težko prenašal napore krošnjarjenja, poleg tega pa si je zelo želel v šolo. Za nekaj časa je odšel v Nemčijo, v tovarni barv je delal za istim strojem kot pred njim njegov oče. Ko se je moral vrniti domov na sprejemne izpite je prisluženi denar že v Nemčiji zamenjal v domačo valuto in ga skril v majhno pločevinko, to pa vložil v večjo in čez njo nalil barvo, tako da na meji ne bi bilo nič sumljivo. Toda ko sta z dekletom, ki jo je spoznal na vlaku, na münchenski postaji izstopila, da bi napisala razglednice, jima je vlak odpeljal. Nenavadno naključje pa je hotelo, da sta se po neprijetni in mučni avanturi vnovič znašla na istem vlaku in celo v istem vagonu, kot sta bila pred izstopom. Tam ga je čakala tudi njegova »barva«.
Po končani srednji tekstilni šoli se je Ivan zaposlil in ob delu končal še študij na višji stopnji in opravljal tudi vodstvena dela. Po upokojitvi pa se je vrnil v Ravni Dol (občina Sodražica), obnovil domačo hišo, v skednju pa postavil etnološki muzej in ga poimenoval Maticova etno hiša. »Pri nas smo bili vedno Maticovi in čeprav slovnično ni pravilno, gre za izročilo, zato vztrajam pri takem poimenovanju.« V muzeju prikazuje dediščino ribniške doline; sam je zbiral domače predmete in kmečke stroje, nekaj primerkov pa je nabral tudi v dolini suhorobarjev. V središče je postavil povečani fotografiji deda Matica in očeta Janeza. Ded Matija, ki je uspešno končal nekaj razredov gimnazije, se je dvakrat odpravil čez lužo. Zato ima Ivan v svojem muzeju tudi velik, lesen kovček, s kakršnim so naši fantje odhajali v Ameriko, na njem pa je še vidna nalepka »Trieste - New York«. »Iskreno sem želel postaviti muzej s prikazom del, ki so dajala kruh našim prednikom; ta muzej je njihov spomenik,« pravi Ivan, ki so mu pri postavitvi pomagali ljudje, ki se jim je zdel projekt pomemben za domači kraj. Inles je, na primer, podaril okna.

Kje so tiste stezice ...
Ivan je tudi čebelar, zato je nasproti etno hiše postavil čebelnjak, kjer ima tudi komoro za api terapijo. Rad sprejme obiskovalce, jim pripoveduje zgodbe in pokaže suhorobarska dela, jih seznani, kako so nekoč nastajale vitre, iz katerih so izdelovali dna za rete in rešeta. S pomočjo priprave, imenovane »baba«, so cepili palice in tako dobili prve zametek vitre – te so nato obdelovali s posebnim nožem, pomagali pa so si tudi z zobmi … Nekdaj so pozimi v osrednjem prostoru hiše potisnili omare in postelje k stenam in na sredini naredili prostor za izdelovanje vsega, kar so na pomlad prodajali moški. Pozornost pritegne lesen modelček za oblikovanje masla z izrezljanim cvetličnim vzorcem, poleg pa je posnemalnik za izločevanje smetane iz sveže namolženega mleka ter pina – visoka, lesena posoda za predelavo smetane v maslo. »V povojnem času so tri ženske v našem kraju skrivoma nosile maslo v Ljubljano, saj je bila prodaja prepovedana. Če bi odkrili katero in jo celo zaprli, bi še vedno ostali dve. V kmečki logiki je bilo vedno veliko ekonomske logike,« pravi Ivan, ki je tudi odličen pevec (med drugim je bil član Partizanskega pevskega zbora), aktiven član univerze za 3. življenjsko obdobje in tudi pisatelj. Prvo knjigo je napisal v vlogi tajnika čebelarskega društva v Ribnici. Sledila je knjiga Ljudje pod Boncarjem, nekakšna saga pa je knjiga Ona in Ona in On, ki je tudi izjemno lepo oblikovana. Tik pred izidom pa je njegovo tretje delo Profesor, ki je nekje med romanom in kriminalko.
Ogleda vreden je tudi »njegov križev pot.« Nad njegovim domov je hrib s cerkvijo, imenovano Nova Štifta; malo pod cerkvijo stoji staro znamenje v obliki kapelice. Tja gori so že od nekdaj vodile steze, ki so bile vrisane tudi v zemljevidu Marije Terezije (tudi tega hrani Ivan), ki pa so se z leti zaraščale. Da bi jih obudil, se je Ivan odločil postaviti križev pot. Pot mimo štirinajstih postaj je za verne in neverne lep, meditativen vzpon, ko se človek ob prijetnih energijah lahko zazre vase. Cerkve in nabožna znamenja so ljudje postavljali na sečiščih pozitivnih energij in tudi meritve bioenergetikov na mestih, kjer stojijo kamnita obeležja križevega pota, so to potrdile. Na ta projekt se je Ivan dolgo pripravljal (železni križi, veliki granitni bloki, zahtevna zemeljska dela ...); vanj pa je bilo vključene, kot pravi, »pol Slovenije«. Toda prav za dan, ko so načrtovali postavitev, je bil napovedan dež. Ivan pa je bil prepričan, da ga ne more nič zaustaviti. In na določen datum so postavili vseh 14 postaj; deževati pa je začelo, ko so dokončevali zadnjo. Potem pa je res lilo.
.