Deliti lepo in dobro me osrečuje

Deliti lepo in dobro me osrečuje

Zgodbe | nov. '11

Štefan Kovač ml. je sin narodnega heroja, po katerem je v Prekmurju poimenovanih kar nekaj ulic, društev, pevski zbor in še kaj. Sam se je očetu oddolžil tako, da je iz rojstne hiše ustvaril »Domačijo in muzej družine Kovač«, ki ga deli s krajani in obiskovalci.

Diplomiral je na kemiji, delal v različnih tovarnah in pred petindvajsetimi leti ustanovil svoje podjetje Favn, na katerega je še zdaj ponosen, čeprav ga je že izročil sinu, s katerim pa še vedno sodeluje. Iti na svoje, kot rečemo, je pogumna odločitev, čeprav Štefanu Kovaču ml., ki je  že deset let upokojen, tega ne bi bilo treba, ker je zasedal vodilno mesto direktorja razvoja v enem izmed večjih slovenskih podjetij. A prvi znaki privatizacije, premeščanja kadrov, kleščenja socialnih pravic zaposlenih so ga razočarali. »Zdelo se mi je, da vseh teh zoprnij res ne potrebujem in odločil sem se ustanoviti podjetje, ki se bo ukvarjalo s tem, kar znam in za kar imam veliko veselja, to pa so izdelki za zdravje in nego, izdelani iz izvlečkov zdravilnih rastlin in eteričnih olj.«
Niti denar niti uspeh ne prideta brez velikega truda. Težko je obstati v poslovnem svetu. Zase meni, da mu je to uspelo. Želje, da bi vlagal v jahte in luksuz, ni imel. »Nasprotno, mislim, da morajo v podjetju vedno veljati pravila fair playa med zaposlenimi. Pri nas se ni nikoli zgodilo, da ne bi redno izplačali plač in nakazali prispevkov. Čeprav ni bilo vedno lahko, ni bilo niti dneva zamude in tudi nihče nas ni zapustil zaradi plače. Nismo pa plačevali ljudi samo po izobrazbi, ampak smo vsakogar primerno ovrednotili. To, kar se dogaja zdaj, ko podjetja ne izplačujejo ne plač ne prispevkov, je navaden kriminal.«
Ne zdi se mu tudi prav, da je toliko ljudi brez zaposlitve, mladih pa brez priložnosti za delo. Razmišlja, zakaj je tako: »Pri nas smo opustili dejavnosti, ki so imele veliko tradicijo, in to od pohištvene do elektroindustrije; le farmacevtska industrija je do neke mere ostala v dobri kondiciji. Če pa bi združili Krko in Lek, kot smo takrat predlagali mladi, a so lokalne oblasti temu nasprotovale, bi bilo lahko še bolje. Če bi bila pri nas ekonomska moč večja, zaposlovanje ne bi smelo biti problem.«
Ugotavlja, da je študij še vedno nesrečno usmerjen, da je še vedno veliko napačnih odločitev, zato se sprašuje, kje zaposliti vse te diplomirane filozofe, komunikologe in druge „sodobne poklice“, medtem ko še vedno primanjkuje tehničnih in drugih iskanih poklicev.
»Velika napaka pa je bila tudi to, da smo mlade zaposlovali predvsem na nekvalificiranih delih, ob tekočih trakovih, skratka, da smo ustvarili toliko zaposlitev, ki danes sploh niso več možne. Kot Prekmurec sem opazoval, kako je prav v naši občini Turnišče zrasla Planika in tudi propadla. Mnogo ljudi je ostalo brez dela; podobno v Muri, pa še marsikje. Če bi takrat tem ljudem skušali omogočiti bolj produktivno izobrazbo, bi bilo tudi zdaj veliko bolje in laže.«

Živi muzej
S soprogo rada potujeta, pred 15 leti pa mu je uspelo obnoviti tudi svojo domačijo, ki je v Nedelici 118 v Turnišču, s čimer je povezal etnografski in zgodovinski vpogled v družinsko in širšo preteklost. Spominska plošča na hiši in muzejski del v »mali iži« govorita o njegovem očetu Štefanu Kovaču – Marku (1910 – 1941), narodnem heroju, ki je bil priljubljen med ljudmi. Kot diplomirani pravnik in mlad izobraženec se je navduševal nad idejami o izboljšanju socialnih in gospodarskih razmer ter želel, da bi se Prekmurje bolj povezalo z matično Slovenijo. Bil je pravi ljudski tribun in 1939. leta je postal partijski sekretar za Prekmurje. Leto kasneje so ga obsodili in zaprli v Bilećo. Po madžarski zasedbi Prekmurja je kot ilegalec začel organizirati odpor proti okupaciji, že 18. oktobra 1941 pa je pri Gančanih padel pod streli madžarskih orožnikov.
»Cimpračo« (tako v Prekmurju pravijo hiški, ometani z glino in pokriti s slamo) so postavili leta 1877 na temeljih starejše hiše, družina pa je v njej prebivala vse do leta 1968, ko se je izselila »mamca« Veronika Kovač. »Obnovljene domačije družine Kovač ne doživljamo kot mrtev ali zaprašen muzej, ampak kot drugi dom. Želimo ga deliti z vsemi obiskovalci, ki jih zanima, kako se je nekoč živelo, zato se trudimo povezati preteklost s potrebami sodobnega počitniškega bivanja, v njej pa se odvijajo tudi številni kulturni dogodki in srečanja,« je povedal Štefan Kovač mlajši.
2. maja 2007 je bilo tam ustanovljeno društvo ljubiteljev starih domačij PANIS s simbolnim imenom. V latinščini pomeni kruh, hkrati pa je kratica za PANnonija Istra, saj ustanovni člani izvirajo iz teh dveh pokrajin. V društvu je dobrodošel vsak, ki se zanima za stavbno in kulturno dediščino, cilji društva pa so med drugim oživljanje in vzdrževanje starih domačij, vzdrževanje kulturnega spomenika – panonske slamnjače v Nedelici in prirejanje kulturnih prireditev ter strokovnih srečanj.


Vaši komentarji


© 2023 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media