Vipavi je uspelo ohraniti večino nekdanjega trškega šarma
Že samo ime urbaniziranega središčnega gručastega naselja v zgornjem delu Vipavske doline, prislonjenega na zahodna pobočja Nanosa, opozarja na precejšnjo starost kraja, nas je na začetku pogovora najprej opomnil 70 – letni upokojeni psiholog Drago Kolenc in navedel: »Krajevno ime naj bi bilo keltskega izvora ter sestavljeno iz besed 'vip' ali dolina in 'ach' ali skala. Dolina pod skalovjem torej! Tako se imenuje tudi reka, ki izvira nad naseljem, pa tudi okoliška dolina, prostrana, rodovitna in vodnata ravnica, ki se širi tja do izliva v reko Sočo na italijanski strani.
Ostanki predzgodovinskih gradišč kažejo, da je bila okolica že zelo zgodaj poseljena, sledove prvotne Vipave pa so arheologi dolga leta zaman iskali. Čeprav je lokacija ob rečnih izvirih in pomembni cesti med Oglejem in prelazom Okro, antičnim Razdrtim, kar klicala po naselbini, so stari zgodovinarji trdili, da je prvotna Vipava živela na lokaciji kasnejšega Starega gradu (241 m), kjer naj bi stala tudi manjša vojaška utrdba. Da je bila gosto poseljena tudi dolina pod njo, je najprej opozorila najdba 106 rimskih novcev antonianov, kovanih v obdobju rimskega cesarja Karakale (Marka Avrelija Antonina) od 211 do 217. Kasneje so prišli na dan še temelji rimskih hiš na Grubljah ob cesti med Vipavo in Vrhpoljem, antična opekarna v Stari Gori pri Vipavi, predvsem pa rimsko pokopališče ob prezbiteriju vipavske župnijske cerkve sv. Štefana, ki so ga odkrili med komunalnimi deli leta 2001.«
Petsto let središče Zgornje Vipavske doline
V pisnih virih se Vipava prvič pojavi leta 1154, nadaljuje svojo zanimivo pripoved 'raziskovalec skritih kotičkov Slovenije', kakor se prizadevni Postojnčan poimenuje zaradi svoje novejše dejavnosti, s katero se je skupaj z ženo Marijo začel sistematično ukvarjati po letu 2000, ko se je kot svetovalec vlade za socialno varstvo na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve upokojil. Od leta 1367, ko se kraj omenja kot trg, je Vipava za dobrih petsto let postala središče vse Zgornje Vipavske doline. Šele v 19. stoletju je njen primat ogrozila sosednja Ajdovščina; še zlasti po zgraditvi ajdovske železniške proge, ki kljub načrtom ni prišla do Vipave. Nekaj let po drugi svetovni vojni je bil tu še sedež ene revnejših slovenskih občin, leta 1959 pa so še tega prenesli v Ajdovščino. Od tedaj dalje se je naselje začelo nekako skrivati. Pri tem mu je najprej pomagal košat lipov drevored, ki so ga italijanske oblasti med obema vojnama zasadile ob vipavski obvozni cesti, nato pa še nova avtocesta, ki je malo na veselje in malo na žalost speljana mimo kraja. Tamkajšnje življenje je zaradi tega sicer nekolikanj zastalo, a posledice niso bile le neprijetne.
»Vipavi je namreč prav zaradi relativne izolacije uspelo ohraniti večino nekdanjega trškega šarma: malih trgov, na katerih se pešci počutijo dokaj varne; hiš s starimi pročelji in oknicami; številnih kamnitih portalov, ki segajo tja v 16. stoletje; prijaznega sosedskega vzdušja v ozkih ulicah, kjer si stanovalci lahko podajajo roke tako rekoč iz ene v drugo hišo,« naš sobesednik slikovito opisuje dobre plati pretekle zapostavljenosti Vipave, ki jih, odkar je leta 1994 postala spet samostojna občina, lahko s pridom uporabi pri nadaljnjem razvoju in postane pravi turistični biser na tem koncu Slovenije. Pri tem je še kako dobrodošla Kolenčeva 'domoznanska slikanica', ki v besedi in sliki nazorno popisuje zgodovinske zanimivosti in sedanje posebnosti Vipave z zaledjem. Dve takšni njegovi reportažni pripovedi sta izšli tudi v knjižni obliki: Kraji, kjer je prepih doma (prispevki k turistični podobi Postojne in okolice) in Dober dan, Krpanova dežela (sprehodi po notranjskih poteh).
Ko sva si malce podrobneje ogledovala stari razglednici, se je Drago Kolenc najprej ustavil ob posnetku vipavskih gasilcev, nastalem ob 25 – letnici njihovega gasilskega društva, saj med njimi sedi tudi njihov načelnik, grof Vipavski oziroma Karel Friderik Lanthieri, zadnji moški potomec znamenite goriške plemiške rodbine, ki se je na Vipavskem pojavila v prvi polovici 16. stoletja. »Najprej so bili zakupniki nekaterih gradov, ki so jih kasneje odkupili. Vipavski grad, reprezentančni baročni dvorec, so postavili leta 1669, sedanjo obliko pa so mu dali sto let pozneje. Tedaj so bili že edini fevdalni lastniki Vipavskega, saj so leta 1656 s poroko pridobili še posestvo bližnjega gradu Tabor. Na prednji strani dvorca so zasadili prostran park z eksotičnimi drevesi, okrašen s številnimi kamnitimi puti, vodometom in steklenjakom. Ob izvirih Vipave so dali v skalo izkopati vinsko klet, okoli nje pa uredili romantično zabavišče Podskalo.
Lanthierijev dvorec še vedno sameva
Grof Anton I. je v letih 1726 in 1727 tu gostil znanega italijanskega komediografa Carla Goldonija, katerega oče je bil družinski zdravnik Lanthierijev. Goldoni je v svojih spominih pogosto omenjal okusne vipavske jedi in pijače ter ob tem podrobno opisal tudi nenavadne kozarce, iz katerih so pili: 'Bila je kak čevelj (približno 34 cm) visoka steklena posoda, sestavljena iz vrste vedno manjših krogel, ki so jih povezovale drobne cevke, in z majhno podolgovato odprtino na vrhu, ki se je lepo prilegala ustom. Ko je pivec nagnil čašo, je vino, ki se je pretakalo skozi cevke in krogle, skladno zazvenelo in če so jih vsi gostje nagnili hkrati, je nastal nenavaden in zelo prijeten koncert.' Te kozarce so Vipavci imenovali glu-glu, izdelovala pa jih je steklarna v Gorenji Trebuši na Tolminskem.« V času, ko se je slikal z gasilci, je grof Karel, dobrodušen mož, ki se je poročil s Slovenko in tudi govoril slovensko, živel sam s posli v veliki graščini. Ko je hotel svojo posest na Nanosu razdeliti med vipavske družine, se je sprl z edino dedinjo, hčerko Eleno, ki je s pruskim baronom Hermannom Lewetzovom živela v goriški palači Schönhaus, leta 1908 je zagrenjen zapustil Vipavo in dve leti pozneje umrl. V njegovem dvorcu pa so se najprej naselili avstrijski, zatem italijanski in na koncu jugoslovanski vojaki, po osamosvojitvi Slovenije pa zgradba sameva in ji že dvajset let iščejo ustrezno namembnost.
Ker je bila omenjena gasilska razglednica poslana gospodični Mici Jontez v Velike Lašče, nam je Drago Kolenc brž razkril tudi ta »skriti kotiček«: Njen oče je bil namreč kamnosek in podobar Franc Jontez, rojen v Šentjanžu v Mirenski dolini, od koder se je leta 1879 poročil in preselil v Velike Lašče. Njegova dela najdemo vsepovsod v okolici, na širšem Dolenjskem in v Ljubljani; med drugim spomenik pisatelju Franu Levstiku na trgu v Velikih Laščah.
Medvojna razglednica prikazuje gručo otrok, ki se igra v reki Vipavi pod dvoločnim Bratužovim mostom na južni strani naselja, na katerem nas nemški napis še vedno opozarja, da smo od Ljubljane, prestolnice dežele Kranjske, kamor je to območje sodilo, oddaljeni natanko 11 (poštnih) milj ali dobrih 83 kilometrov. V ozadju je stolp gradu Tabor, ki je v današnji obliki nastal v času turških napadov in beneških vojn, prva plemiška stavba na njegovi lokaciji pa je bil Baumkircherjev turn, v katerem se je leta 1420 rodil vojskovodja Andrej Baumkircher, ki ga je dal pri 51 letih cesar Friderik III. zahrbtno umoriti in je zdaj bolj znan v Avstriji kakor doma. Čeprav ga po mnenju Draga Kolenca lahko postavimo ob bok vojščaku, diplomatu in zgodovinarju Žigi Herbersteinu, prav tako doma iz Vipave. Baumkircherjev turn so kasneje uporabljali za ječo, z leti pa so ga visoke vode tako spodjedle, da so njegove ostanke leta 1950 odstranili, medtem ko so grajski mlin iz istega časa predelali.
