Človekove krivice
Ustanovna listina Združenih narodov vsem ljudem zagotavlja pravico živeti človeka dostojno življenje in prepoveduje izkoriščanje in razlikovanje na podlagi narodne, verske, politične ali socialne pripadnosti. Po tem kriteriju pa je zelo malo držav članic OZN, ki v celoti spoštujejo in uresničujejo ta načela. Tudi tistega dela ustanovne listine, ki zahteva mirno reševanje sporov med državami, celo ustanovne članice svetovne organizacije ne spoštujejo; še več, spodbujajo oborožene spopade in najmočnejše pogosto v njih neposredno sodelujejo. Pogosto je izgovor za tako ravnanje obramba demokracije in varovanje človekovih pravic. Resnica je seveda drugačna. Vojaški spopadi in ohranjanje socialne revščine po svetu pač izhajajo iz teženj kapitala in z njim povezanih političnih elit, da si ohranijo moč in oblast.
Tudi Evropska unija je bila ustanovljena s plemenitimi cilji. Najprej je šlo za pomiritev med Nemčijo in Francijo, zatem za gospodarsko krepitev v drugi svetovni vojni porušene Evrope, zdaj pa naj bi bila Evropska skupnost gospodarska in politična skupnost evropskih narodov in držav. Še več, Lizbonska pogodba zagotavlja odločilen vpliv državljanov na oblikovanje skupne evropske gospodarske, socialne in mednarodne politike. Dejstva so seveda drugačna. Vpliv državljanov v resnici ni le zanemarljiv, tudi države so v zelo različnem položaju. Vedno znova se pokaže velika razlika med velikimi, ki v resnici odločajo, kaj je treba storiti, in drugimi, ki bolj ali manj uspešno sledijo odločitvam, sprejetih v Berlinu, Parizu ali Londonu. A tudi tam so v veliki meri odvisni od tega, kaj načrtujejo lastniki kapitala. Bruseljska politična elita nas sicer prepričuje, da smo za gospodarsko, socialno in politično krizo odgovorni vsi, vendar tega bržčas niti sami ne verjamejo. Navsezadnje je dogajanje, povezano z reševanjem evra, dovolj zgovorno: evropski voditelji vidijo izhod iz zdajšnje krize v zmanjšanju javne porabe in zniževanju socialnih pravic, prezadolžene banke pa bi bilo treba dokapitalizirati z javnim denarjem. O zmanjševanju svojih privilegijev seveda ne govorijo. Prav zanimivo bi bilo videti odziv evropskih birokratov, če bi jim določili dohodke, ki ne bi smeli presegati petkratnika povprečne plače v skupnosti, ki jo vodijo.
Tudi v Sloveniji razmere niso bistveno drugačne. Politične stranke si bojujejo za oblast, pri tem pa nam v predvolilnem času vse po vrsti govorijo o pravičnosti, razvoju, socialni povezanosti, naložbah v znanje, varovanju okolja … Tako govorijo, ker si tega želijo volivci, ki pa nimajo možnosti, da bi odpoklicali tiste, ki sejejo zgolj prazne obljube. Volivci sicer imajo formalno možnost, da povedo svoje mnenje, težava pa je v tem, da se tisti, ki bi jih morali slišati, vse prepogosto skrivajo za formalnimi postopki ... in na koncu se ne zgodi nič! Kar zadeva možnosti za izražanje političnih stališč, se res ne moremo pritoževati. To je zagotovljeno tudi z ustavo. Vendar človekove pravice ne zadevajo le možnosti javnega izražanja mnenj. Morda je še bolj kot politična pomembna socialna razsežnost človekovih pravic. Kako naj zaposleni, ki jim delodajalec ne plačuje obveznosti za socialno in pokojninsko zavarovanje ter jim celo več mesecev ne izplačuje plač, verjamejo v verodostojnost politike, ki hkrati omogoča novim lastnikom nekdaj skupnega premoženja, da si ga nekaznovano prisvajajo. To je treba preprečiti in za to so odgovorni »predstavniki ljudstva«, ki sprejemajo zakone.
Zdaj veliko govorimo o tem, kaj vse je treba storiti, da bi se izkopali iz krize, pri čemer pa le malo govorimo o odgovornosti tistih, ki so povzročili krizo. Tisto, kar je treba doseči v vseh delih družbe, je uveljavitev osebne odgovornosti za sprejete odločitve. Začeti je treba pri poslancih, ministrih in vodstvih gospodarskih družb. Brez tega je govorjenje o uveljavljanju človekovih pravic le prazno besedičenje. V življenju se namreč srečujemo predvsem s krivicami, ki jih na najbolj boleč način doživljamo navadni državljani, nimamo pa nemoči ne možnosti, da bi se postavili po robu brezbrižnosti tistih, ki imajo moč in možnosti.
