Več pozornosti invalidskemu zavarovanju
Svet Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje je na novembrski seji poleg ugotovitvenega sklepa, da valorizacija pokojnin in drugih dajatev v mesecu novembru ni možna, sprejel tudi informacijo o ravni pokojnin v letošnjih prvih desetih mesecih ter analizo uresničevanja invalidskega zavarovanja v letih 2009 in 2010.
Iz analize sledi, da sistem invalidskega zavarovanja deluje, čeprav pomanjkljivosti, na katere je svet že večkrat opozoril, niso bile v celoti odpravljene, ker reforma ni bila sprejeta. Izkušnje kažejo, da bo treba v prihodnje nameniti več pozornosti invalidskemu zavarovanju. Bolj bo treba upoštevati spremenjene družbenoekonomske razmere, ki v praksi zahtevajo nove oblike dela, v katerih se delovna zmožnost ne ugotavlja več glede na delovno mesto, na katerega je zavarovanec razporejen, temveč po drugih elementih določenega poklica.
Ugotovimo lahko, da je profesionalizacija medicinskih izvedencev pripomogla k večji kakovosti dela invalidskih komisij tako na I. kot na II. stopnji. Žal pa prizadevanja zavoda, da bi pridobili še več zdravnikov specialistov, ki bi se redno zaposlili v invalidskih komisijah, niso bila dovolj uspešna. Še vedno je zgolj v zasnovi projekt o ustanovitvi neodvisnega samostojnega izvedenskega organa za celotno področje socialnega zavarovanja, ki naj bi ob aktivnem sodelovanju ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, ministrstvo za zdravje ter ZZZS in ZRSZ zaživel v prihodnjih letih.
Spodbudno je, da se v primerjavi z letoma 2007 in 2008 ne povečuje število zahtevkov za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Bistveno se ne spreminja niti struktura kategorij invalidnosti. Tako še vedno prevladujejo invalidnosti (III. in II. kategorija), na podlagi katerih so zavarovanci sposobni opravljati drugo ustrezno delo bodisi s polnim ali s skrajšanim delovnim časom, pa tudi svoje delo, vendar s krajšim delovnim časom.
Največ invalidnosti zaradi bolezni
V letih 2009 in 2010 je bilo kar okoli 90 odstotkov vseh invalidnosti, ki so nastale kot posledica bolezni, sledijo poškodbe zunaj dela z dobrimi 5 odstotki in poškodbe pri delu s približno 3 odstotki. Skrb pa zbuja podatek o številu invalidnosti zaradi poklicnih boleznih, saj je tudi v primerjavi z drugimi državami EU zelo nizek in leta 2010 znaša le 0,25 odstotka.
Člani sveta so bili kritični do tega, da pristojni organi kljub večkratnim opozorilom delodajalcev in zavarovancev še niso sprejeli potrebnih zakonskih in podzakonskih predpisov, s katerim bi vprašanje poklicnih bolezni sistemsko bolje uredili, še zlasti tedaj, ko gre za priznavanja in dokazovanja, katere so tiste bolezni, ki jih je mogoče označiti kot poklicne in na tej podlagi upravičencem priznati ustrezne pravice iz invalidskega zavarovanja.
Zanimiv je podatek, katere bolezni so najpogosteje povzročale invalidnost. Vnovič so v ospredju bolezni mišično-skeletnega sistema (blizu 29%), sledijo duševne in vedenjske motnje (približno 18%) ter bolezni obtočil (blizu 12%). Na podlagi podatkov, ki so na voljo, lahko ugotovimo, da se že več let bistveno ne spreminjata vrstni red in odstotek vzrokov invalidnosti ter razlogov za oceno invalidnosti.
Spodbudni so tudi podatki, ki kažejo, da si večina udeležencev v postopku uveljavljanja pravic iz invalidskega zavarovanja prizadeva svoje naloge izpolnjevati odgovorno, da bi lahko zavarovanci uveljavljali svoje pravice v predpisanih rokih. Postopek se namreč uradno začne šele tedaj, ko je zavodu predložena popolna delovna in medicinska dokumentacija. Zato bo treba nameniti več skrbi pravočasnemu posredovanju te dokumentacije. Pri posredovanju dokumentacije o delu zamujajo zlasti manjši delodajalci. Morda bo izboljšanje prinesel pred nedavnim uveljavljeni zakonom o varnosti in zdravju pri delu, ki ga bomo začeli uporabljati decembra letos.
V skladu z zdajšnjim sistemom invalidskega zavarovanja je poklicna rehabilitacija priznana kot temeljna pravica. Na tem področju je sicer dosežen določen premik, vendar še zdaleč ne zadosten. Upravičenci poklicno rehabilitacijo izkoriščajo predvsem za doseganje izobrazbe na podlagi javno priznane listine, manj pa je poklicne rehabilitacije ali poklicnega usposabljanja za konkretno delo v skladu s preostalo delovno zmožnostjo. Ker stroški za poklicno rehabilitacijo niso majhni, si bo treba bolj prizadevati, da se bodo lahko osebe, ki so končale rehabilitacijo, tudi zaposlile na primernih delovnih mestih.
V razpravi so člani sveta še ugotovili, da je sklad RS za zaposlovanje invalidov v letih 2010 in 2011 pripomogel k temu, da so invalidi kljub zaostrenim razmeram na trgu dela bodisi ohranili zaposlitev ali pa so se lahko ustrezno zaposlili. O poslovanju tega sklada bomo spregovorili v eni od naslednjih številk Vzajemnosti.